Pravni učinki izpodbijanega sklepa na dan odločanja o tožnikovi tožbi so nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijani sklep nedvomno (več) ne posega. V takem položaju pa si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava izpodbijanega sklepa, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa ni več mogoče za odločbo (in posledično izpodbijani sklep), izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo izpodbijani sklep in ga v ponoven postopek vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki ne obstaja več. Sodišče še pripominja, da tožnik ni uveljavljal zahtevka na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta.
ZBPP jasno loči položaj države, Republike Slovenije, od položaja organa, pristojnega za BPP. Po izrecnih določbah ZBPP terjatev iz naslova stroškov postopka do predpisane višine preide od upravičenca na državo, Republiko Slovenijo. OŽKP pa tudi po formalnem kriteriju ni bil stranka postopka pred prvostopenjskim davčnim organom, saj to ne izhaja niti iz uvoda izpodbijanega sklepa, posledično tudi ni prišlo do obravnave pritožbe OŽKP. OŽKP posledično tudi nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu, saj je najprej treba doseči položaj stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46 ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
Odločba o vrnitvi mora biti sprejeta ob "strogem" spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES. Ta državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo, med drugim tudi največje koristi otroka in družinsko življenje. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati "največjim koristim otroka", in da bi moralo biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca. V primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. Tožena stranka mora pri izdaji odločbe o vrnitvi, opraviti presojo pravice do družinskega življenja glede na osebne okoliščine, na katere se tožnik sklicuje in ki zahteva ustrezno upoštevanje, med drugim, največje koristi otroka in družinskega življenja. Koristi otroka upoštevati tudi, če se odločba o vrnitvi sprejme zoper starše otroka, in torej otrok ni naslovnik zadevne odločbe.