Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa v odsotnosti objektivnih podatkov relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, zato je pravilno stališče tožene stranke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane.

Zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvideval sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega tožilca o zavrženju prijave. Tovrstna odločitev tako ni izdana pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu oziroma izbrisu odvetnika iz imenika. V tem primeru (pri opravljanju teh nalog) tako Odvetniška zbornica oziroma disciplinski tožilec ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1. Posledično tudi očitano dejanje, s katerim je toženka tožniku zavrnila vpogled v in fotokopiranje spisa disciplinskega tožilca, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

Tožnik je vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, upoštevaje Direktivo (EU) 2024/1346), z izpodbijanim sklepom podaljšana omejitev gibanja zaradi postopka vračanja v skladu Ztuj-2. Tožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in izrečena mu je bila stranska kazen izgona iz države. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom podaljšala omejitev gibanja, ker je po njenem mnenju mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden je to dejansko storil.

Nesporno je, da je bil tožnik 26. 7. 2026 zaradi zdravstvenih težav odpeljan v bolnišnico, ki jo je istega dne brez dovoljenja zapustil in se do zdaj ni vrnil. Dejstvo, da je tožnik pobegnil in da ni na voljo pristojnim organom, torej pomeni, da ne more biti več podlage za vodenje postopka mednarodne zaščite ter s tem povezano omejitev gibanja in posledično, da se torej tudi v primeru morebitnega uspeha s tožbo njegov pravni položaj ne bi mogel več izboljšati.

Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta.

Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Za obstoj razloga za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni pogoji: - da gre za prosilca, - da je ta prosilec že pridržan in to, - zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115, - da je pridržanje potrebno (v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346) zaradi priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in - da je na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopke za mednarodno zaščito mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

Organ mora upoštevati individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje, ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi (med drugim lahko tudi zaradi begosumnosti) in pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.

Izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker zakonodajalec Republike Slovenije ni v zakonu uredil objektivnih meril za utemeljevanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

Tožnik je imel možnost, da bi pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka, to je pred 21. 7. ali pred 18. 7. 2026 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kajti ni bistveno, ali jo je podal prepozno, ker jo je podal šele po 3 dneh šteto od dne 18. 7. 2026, ko je bil z odločbo nastanjen v Center za tujce, ampak je bistveno, ali bi jo lahko podal kdaj prej po zadnji odločbi, to je od dne 21. 4. 2026 naprej, ko mu je bil s sklepom zavržen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, torej v zadevi, v zvezi s katero je bil zaslišan dne 14. 4. 2026. Tožnik namreč ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjeval, da je za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo, ki jih je navedel na razgovoru dne 21. 7. 2026 (grožnja z zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pripadnost islamistični skupini) izvedel šele malo pred 18. 7. 2026.

Tožena stranka je v izpodbijanem aktu razumno in na podlagi določenih meril iz zakona ugotovila, da je bil tožnik v času izreka ukrepa begosumen, kar se navezuje na pogoj, da je pridržanje potrebno zaradi vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve. Tožnik namreč že v upravnem postopku ni oporekal, da je samovoljno zapustil azilni dom po vloženi prošnji dne 3. 4. 2025, da je drugič samovoljno zapustil Slovenijo, preden je odločba o njegovi drugi prošnji bila pravnomočno zavrnjena, in da ko je bil dne 21. 4. 2026 zavrnjen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je šel na Hrvaško in v BiH, da bi tam delal. Dejstvo, da je iskal delo, da bi hčerki denarno pomagal, sodišče lahko razume, vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegove begosumnosti z vidika pogojev za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj ni zatrjeval, da dela zdaj ne išče več. Temu je tožena stranka razumljivo dodala tudi element poskusa pobega, ko so tožnika prijeli policisti dne 20. 7. 2026 v Ljubljani. Za begosumnost je tožena stranka v dokazni oceni lahko uporabila tudi element, da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let.

Vendar pa tožnikova begosumnost še ne izkazuje, da je na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev. Za to bi morala tožena stranka ugotoviti še, kaj je tožnik navajal kot strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Tunizijo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, kar ni mogel navajati že prej, torej po izdaji zadnjega akta, ko je bil dne 21. 4. 2026 njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in če je morda izkazan še kakšen drug možen in morebiti dopolnjujoč objektivni indikator za to, da je zahtevek podal samo zato, da bi oviral odstranitev.

Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.

Sodišče se lahko strinja z utemeljitvijo tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravi, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na stopnjo aktualne begosumnosti tožnika, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Ne more pa sodišče potrditi argumenta tožene stranke glede varnostnega režima na območju Azilnega doma in njegove izpostave in določenih statističnih podatkov. Ta argument sam po sebi ne more biti legitimen razlog za odvzem svobode tožniku.

S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, namreč ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

Zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi. Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti. Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako ni predložil nobenih dokazov. Tožnik nadalje niti v tožbi ni navedel, za kakšna nova dejstva in dokaze gre, vztrajal je zgolj, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega nasilja, kar pa ni nova okoliščina.

Izjava, ki so jo podpisali vlagatelji, se nanaša na obdelavo osebnih podatkov za namen obravnave vloge, kar pa ne pomeni, da so vlagatelji podali soglasje, da se z osebnimi podatki seznani javnost.

V 5. členu ZDIJZ je uzakonjeno načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vsak prosilec ima tako pravico od organa pridobiti informacijo javnega značaja na način, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Organ mora sicer v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, kar je v konkretnem primeru organ tudi storil. Ker ni razpolagal z ustreznimi informacijskimi rešitvami, ki bi omogočale izvedbo delnega dostopa neposredno v elektronski obliki, je tako najprej dokumentacijo pretvoril v fizično obliko, izbrisal posamezne podatke, ki predstavljajo izjemo, ter nato vse skupaj ponovno pretvoril v elektronsko obliko in dokumentacijo posredoval tožniku. Toženka je nadalje ob delni ugoditvi pritožbi organu naložila, naj tožniku po prikritju izrecno specificiranih podatkov posreduje še dodatno dokumentacijo, tudi tokrat v elektronski obliki.

Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.