CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00067449
ZVEtL-1 člen 42, 43. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - grajeno javno dobro - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - uporaba arhivskega gradiva - ugovor javnega dobra - dejanska raba zemljišč - dovozna pot - kategorizirana javna cesta - lastninjenje
Že Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene na družbenih zemljiščih, njihova namembnost za redno rabo, ki se je sicer lahko določila že pred izgradnjo stavb, naknadno lahko tudi spreminjala vse do olastninjenja družbenega zemljišča, s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje. In ravno za tak primer gre (lahko) v obravnavani zadevi, ko se je očitno po izgradnji stavb spremenila/določila namembnost dostopa za rabo, saj se je na sporni nepremičnini dejansko izvajala raba dovoza le v korist posamezne stavbe. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da se je navedena nepremičnina olastninila po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob zanesljivi razlagi dosegljive, sicer pomanjkljive dokumentacije (grafičnih prikazov), predvsem ob upoštevanju urbanističnih standardov in preteklih prostorskih aktov, ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin od časa izgradnje do danes, je pravilna ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k obravnavanim trem stavbam in ne javne površine.
Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na kategorizacijo sporne dovozne ceste do predmetnih stavb kot javne ceste z občinskim odlokom iz leta 2005. Ugovor javnega dobra bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna razglasitev javnega dobra po 1. januarju 2003 ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času (ko je učinkovalo obrnjeno načelo superficies solo cedit) dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbam. Sporna zemljišča torej že ob/po gradnji in dejanski ureditvi niso bila nikoli namenjena splošni rabi, temveč zagotovitvi funkcionalnih površin načrtovanega kareja, namenskost zemljišč pa se od izgradnje dalje ni spremenila.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - lastninska pravica v pričakovanju - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - listina o pravnem poslu - izvedena pravica - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - overitev podpisa prodajalca
Ohranitev že vpisanih izvedenih pravic ZVEtL-1 ureja v 31. členu. Pri tem od splošnega pravila prenosa hipotek, zemljiškega dolga in stvarnega bremena, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisani na nepremičnini kot celoti, na vse predhodno še ne vpisane posamezne dele stavbe, določa izjemo glede izvedenih pravic, vpisanih v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi in zavarovanju. Za te velja, da se ne ugotovijo na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil prvi pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene nepremičnine na nepremičnini kot celoti. To pa je takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po zakonu overjena, če je pravni naslov odločba sodišča ali drugega državnega organa, pa glede na dan izdaje odločbe, ki je pravni naslov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00068645
ZLNDL člen 1.
veriga popolnih listin - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - veriga prenosov - vknjižba lastninske pravice - pogoj za vpis v zemljiško knjigo - funkcionalno zemljišče k stavbi - izbrisna tožba - pravni interes za izbrisno tožbo - izboljšanje pravnega položaja - popularna tožba - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari
O vprašanju, ali je tožnica lastnica sporne parcele, je bilo že pravnomočno odločeno, zato zaradi instituta materialne (vsebinske) pravnomočnosti o tem v tej pravdi ni več dopustno ponovno odločati.
Izbrisna tožba ni nekakšna popularna tožba, ki bi jo lahko v primeru nepravilne oziroma neveljavne vknjižbe vložil vsakdo, temveč mora tožnik zanjo izkazati pravni interes, ki je v tem, da s tožbo zavaruje oziroma izboljša svoj lastni pravni položaj.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 53. SPZ člen 271, 271/2. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 1, 1/2, 38, 38/1. ZPDS člen 6, 6/1, 7, 7/2. ZPN člen 7. ZLNDL člen 2, 2/1, 2/3.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - družbena lastnina - gradbena zemljišča v družbeni lastnini - grajeno javno dobro - pravica uporabe na zemljišču - prenos pravice uporabe - funkcionalno zemljišče k stavbi - splošni skupni del - posebni skupni del - stanovanjska soseska - prekinitev postopka in napotitev na pravdo - dejanska razlastitev - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - deklaratorna narava vpisa v zemljiško knjigo
S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne.
Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki.
Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
Pogoj za ex lege pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ v danem primeru ni izpolnjen. Res je šlo za kmetijsko zemljišče, na dan uveljavitve ZSKZ je šlo za družbeno lastnino, ki je ležala na območju občine, a na dan 6. 4. 1941 ni bila v lasti občine. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo mogoče.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.
CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065719
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-4. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - urbanistično mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizirana javna cesta - prostorski akti - kategorizacija nepremičnine za javno dobro
Drži, da je parcela 685/9 danes javna cesta, saj jo je pritožnica z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005 kategorizirala kot občinsko cesto. Drži tudi, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Vendar pa pritožnica spregleda, da bi bil tak ugovor lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dokazi, da je imela sporna parcela namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred lastninjenem. Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po sedaj veljavnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred nastopom lastninjena namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066895
ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 360, 360/1. ZVO člen 26.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - dejavnost posebnega družbenega pomena - gospodarska javna služba - komunalna dejavnost - infrastrukturni objekt - ugovor prekluzije - upoštevanje pripravljalne vloge - pravočasnost navedb in dokazov - priposestvovanje nepremičnine - priposestvovalna doba - dobra vera - odpoved lastninski pravici - pravni interes - lastništvo tretjega - učinek pravnomočne sodne odločbe - razmerje inter partes
Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00065497
ZVEtL-1 člen 43. ZVKD-1 člen 13, 36, 61. ZVKD člen 48, 64. Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (2009) člen 1.
pripadajoče zemljišče - kulturni spomenik državnega pomena - občinski prostorski akti - grajeno javno dobro - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - urbanistično arhitekturna zasnova - dvorišče - dovozna pot - redna raba stavbe - izvedensko mnenje - zaznamba
Zaznamba statusa kulturnega spomenika državnega pomena na lastninskopravni položaj predlagateljice ne vpliva in ne predstavlja ovire pri odločanju o obsegu pripadajočega zemljišča.
LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00065758
ZLNDL člen 5, 5/1. ZLPP člen 1, 4, 4/1, 44, 44/1, 44/2. OZ člen 59, 59/2.
družbena lastnina - lastninjenje družbenega premoženja - prenos pravice uporabe družbene lastnine - izvenknjižni prenos pravice uporabe - prodajna pogodba - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - predhodno soglasje agencije - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - pridobitev lastninske pravice z lastninjenjem po ZLPP - prehodne in končne določbe ZLPP - posest - nepremičnine pravnih oseb javnega prava
Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe.
Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije.
Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključen krog ljudi. Tudi takšna vrsta izvajanja posesti javnega subjekta (javno parkirišče), je eden izmed možnih načinov posesti. Element izključujoče posesti pa se kaže v možnosti spremembe režima uporabe nepremičnine v naravi.
ZGJS člen 2, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/4, 86. ZCes člen 11, 11/2, 11/3. ZZD člen 84, 84/2,184.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje gospodarske infrastrukture
Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini - družbena lastnina s pravico uporabe - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - gradnja garaže - dovoljenje za gradnjo - soglasje organa - soglasje za gradnjo
Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je bila gradnja garaže tožniku dovoljena s strani upravnih organov, nima nobenega pomena okoliščina, da za gradnjo garaže ni obstajalo gradbeno dovoljenje in da ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. To je prvo sodišče pravilno obrazložilo. Bistveno je, da je bila tožniku gradnja dovoljena (na podlagi navedenih odločb republiških komitejev) in da je pravni prednik toženke za gradnjo vedel, ker ji ni nasprotoval, v takšnem položaju pa je zato prišlo do prenosa pravice uporabe nepremičnine na tožnika. Pravni prednik toženke bi lahko od tožnika terjal plačilo denarne odmene iz naslova prenosa pravice uporabe; če tega ni storil, to ne vpliva na zaključek, da je do prenosa pravice uporabe na tožnika prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065193
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 42, 43, 44, 44/3. ZIZ člen 267, 277, 277/1, 278, 278/1. ZPP člen 11, 11/1, 70, 70-6, 213, 213/2, 245, 245/1, 270, 270/3, 300, 300/1. ZNP člen 4, 4/1. Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (1972) člen 3.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - originarna pridobitev lastninske pravice - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - dejanska raba - zelene površine - prostori za počitek in rekreacijo - uporaba vrta - prenos pravice uporabe - javne površine - trajanje začasne odredbe - pravni interes v pritožbenem postopku - dokazovanje z izvedencem - naloga izvedenca - združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - izločitev sodnika - pravica do izjave - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja
Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.
Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.
Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.
Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.
Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.
Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.
Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.
Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.
ZZK-1 člen 243, 243/1. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38. ZLNDL člen 2. ZDen člen 3, 3-9, 80. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 3, 5, 5/4.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - zavrnitev zahtevka - pravica uporabe - prenos pravice uporabe s pogodbo ali dedovanjem - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo
Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A.
ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna, saj je bila pravica brezplačnega uživanja pridobljena po samem zakonu s trenutkom podržavljenja zemljišča, torej z uveljavitvijo ZNNZ in ne šele z odločbo, ki je bila zgolj ugotovitvene narave. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč zgolj deklaratornega pomena.
gospodarski spor majhne vrednosti - rezervni sklad - vplačila v rezervni sklad - domneva lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravica uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - pridobitev lastninske pravice - zaupanje v zemljiško knjigo - pravni promet - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Glede na to, da so lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi zakona pridobile tiste osebe, ki so na dan 25. 7. 1997 (na dan uveljavitve ZLNDL) na njej imele pravico uporabe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kdo je bil imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju na dan 25. 7. 1997.
Investitor gradnje obravnavane stavbe je pridobil pravico uporabe na novozgrajeni stavbi, saj je imel za novogradnjo te stavbe gradbeno dovoljenje in je objekt uporabljal, med drugim tudi na način, da je posamezne dele stavbe prodal končnim kupcem.
Iz besedila 10. člena SPZ izhaja, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna. Z izrazom pravni promet nepremičnin označujemo (zavezovalne in razpolagalne) pravne posle, s katerimi se prenašajo, ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice glede nepremičnin. Zato že iz besedila "kdor v pravnem prometu pošteno ravna" izhaja, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ne trdi, da je sklenila kakšen pravni posel, s katerim se prenaša, ustanavlja ali ukinja stvarna pravica na spornem stanovanju, ampak vtožuje obligacijsko terjatev za plačilo prispevkov v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo v konkretnem primeru ne pride v poštev.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravica uporabe na stavbi - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbijanje domnev - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - vknjižba lastninske pravice na občino - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - gradbeno dovoljenje - pridobitev gradbenega dovoljenja - pravica investitorja graditi na zemljišču - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL
Pri lastninjenju nepremičnin je odločilno vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe.Tožena stranka pravice do uporabe sporne stavbe (oziroma stanovanja) ni nikoli pridobila, pravico do uporabe zemljišča, ki je sledilo pravicam na zgrajenem objektu, pa je najkasneje z izgradnjo stavbe, izgubila.
ZLNDL člen 1. SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/1, 269/2.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - nepremičnine v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - lastninjenje družbene lastnine - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - izključitev priposestvovanja nepremičnine, ki je predmet lastninjenja - garaža na zemljišču v družbeni lastnini - najemno razmerje - obstoj najemnega razmerja - tipska pogodba - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - prodaja garaže - dobroverna lastniška posest - dobra vera kupca - trditveno in dokazno breme - negativno dejstvo - prevalitev dokaznega bremena - deklaratorni vpis v zemljiško knjigo - preverjanje - veriga prenosov - prevzem posesti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja.
ZLNDL člen 3, 7. ZUreP-1 člen 94, 105. ZUreP-3 člen 205, 216. SPZ člen 11, 11/1. ZPP člen 13, 13/2.
opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - denarni odškodninski zahtevek - odškodnina zaradi opustitve razlastitve - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev objektov - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - predhodno vprašanje - imetnik pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - vknjižba lastninske pravice po uradni dolžnosti na podlagi ZLNDL - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - deklaratorna narava vpisa v zemljiško knjigo - domneva lastninske pravice
Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.
Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.
V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.
ZLNDL člen 5. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 2. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (prečiščeno besedilo) (1965) člen 38. SPZ člen 127a. OZ člen 82.
ugotovitev lastninske pravice - darilna pogodba - veljavnost darilne pogodbe - oblika pogodbe - ustna pogodba - izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika - teorija realizacije - konvalidacija - realizirana ustna darilna pogodba - razpolaganje z nepremičnino - dejanska etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - oblikovanje etažne lastnine - posamezen del stavbe - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - razlaga vsebine pogodbe - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - pomen zemljiške knjige v preteklosti - položaj stranke v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja - lastninjenje nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem - imetništvo pravice uporabe kot kriterij lastninjenja - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - pripadajoče zemljišče - povezane nepremičnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v spornem času darilna pogodba lahko sklenjena tudi ustno (ni sporno, da tožnica z očetom C. C. ni sklenila pisne darilne pogodbe) in da je lahko z realizacijo konvalidirala, zato je zmotno pravno naziranje toženke, da so bile ustne darilne pogodbe neveljavne.
Tožnica ima prav, da je s pogodbo, katere predmet je bil (le) frizerski salon, torej točno določen prostor v hiši, ki formalno ni bila razdeljena v etažno lastnino, nastala t. i. dejanska etažna lastnina. Tako (formalno neoblikovano in nevknjiženo, a v praksi obstoječo in funkcionirajočo) etažno lastnino pravni red in sodna praksa priznavata in ji nudita pravno varstvo. V času sklepanja sporne darilne pogodbe veljavni Zakon o lastnini na delih stavb (ZLDS) nastanka etažne lastnine ni pogojeval s formalnim aktom ali vknjižbo, temveč je med drugim določal (2. člen), da se etažna lastnina »pridobi« in preneha z naslovi in na način, ki veljajo za pridobitev in prenehanje lastnine na nepremičninah. Nadalje je določeno (36. člen ZLDS), da se »lahko« zahteva vknjižbo lastnine na enem posameznem delu, na več posameznih delih ali na vseh posameznih delih stavbe, ki so lahko predmet etažne lastnine. Dejanska etažna lastnina je lahko nastala s pravnim poslom ali z razdelitvijo stavbe s strani njenega izključnega lastnika, torej je po volji prvotnega lastnika celotne stavbe (C. C.) hkrati z ustno sklenitvijo darilne pogodbe za »salon« nastala tudi dejanska etažna lastnina, saj taka pogodba vsebuje implicitno voljo, da se del poprej enotne stavbe v lasti C. C. pravno »osamosvoji.« Zato ima tožnica prav, da je salon bil lahko samostojen predmet pravnega prometa in tudi, da je salonu pripadala pravica uporabe pripadajočega zemljišča (primerjaj 38. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami).
Ni sporno, da se je toženka vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi avtomatizma iz 5. člena ZLNDL. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za odgovor na vprašanje, kdo je na podlagi določb ZLNDL postal lastnik nepremičnine, je ključno, kdo je bil na dan njegove uveljavitve upravičen (dejanski) imetnik pravice uporabe družbene lastnine in ne kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo. Kdor je bil torej ob uveljavitvi ZLNDL (dne 25. 7. 1997) resnični imetnik pravice uporabe, je z dnem uveljavitve ZLNDL originarno (izvirno) pridobil lastninsko pravico še pred in ne glede na vknjižbo v zemljiško knjigo. Naknadni vpisi v korist drugih oseb neposredno niso ustvarili stvarnopravnih posledic.