Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
nova invalidnost - gostota dobe - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Predmet presoje v ponovljenem sojenju je bilo torej zgolj vprašanje, ali tožnica, pri kateri je od 18. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu in je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, saj so potrebne dodatne fizične razbremenitve od 6. 8. 2013 dalje, izpolnjuje pogoj gostote dobe za pridobitev novih pravic. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je dopolnila 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in 11 mesecev pokojninske dobe pri italijanskem ter 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen.
Tožnica je do nastanka spremenjene invalidnosti dopolnila 50 let starosti, zato bi delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka te spremenjene invalidnosti znašala 30 let. V ta leta pa se ne všteje čas od 18. 11. 2008 dalje, ko je bila uživalka nadomestila za invalidnost1 in prijavljena v evidenci brezposelnih oseb Zavoda RS za zaposlovanje, kar pomeni, da delovna leta znašajo 26 let. Za priznanje novih pravic na temelju III. kategorije invalidnosti, ki je posledica poškodbe izven dela, od 1. 9. 2013 dalje, bi tožnica tako morala dopolniti 8,6 let, torej tretjino od 26 delovnih let. Tega pogoja tožnica z dopolnjeno pokojninsko dobo ne izpolnjuje, zato ji novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti III. kategorije, katere vzrok je poškodba izven dela, ni mogoče priznati.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 207/2.
priporni razlogi - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje v obtožbi
Pritožbene navedbe grajajo dejansko stanje obravnavane zadeve in utemeljenost obtožbe, presoja tega pa je v tej fazi postopka, ko teče glavna obravnava, v pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Obstoj utemeljenega suma storitve obeh kaznivih dejanj kot pogoj za pripor obdolženca pa je podan. Izhaja iz obtožnice, ki je pravnomočna in, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, po njeni vložitvi ni bil omajan.
izvedenina - izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in cenilcih. Po 4. odst. 52. člena Pravilnika sodnemu izvedencu med drugim pripada tudi povračilo stroškov za čas potovanja na sodišče za vsake začete pol ure po 10,00 EUR. Povračilo iz navedenega naslova je pogojeno z vsako začeto pol ure potovanja na sodišče in nazaj. Priglašeni strošek iz tega naslova mora biti določno specificiran.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002899
OZ člen 635, 635/1, 636. ZPP člen 2, 285.
podjemna pogodba - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - odprava napake po drugem izvajalcu - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice - zavajanje - materialno procesno vodstvo - stroški odprave napak - vezanost na zahtevek - prekluzija - stroški postopka - načelo končnega uspeha
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.
Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005192
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 179.. KZ-1 člen 147, 148, 257.. OZ člen 131, 189.. ZASP člen 51.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - odškodninska odgovornost delodajalca - razžalitev dobrega imena in časti
Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.
plačilo razlike plače - delitev napitnine - bruto plača - igre na srečo
Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da je bila tožnica upravičena do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
zavrženje vloge - fikcija vročitve - sklep o popravi
Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je bila vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pravilno opravljena in da se je 15-dnevni rok za popravo vlogo iztekel 7. 2. 2017. Vložnik v tem roku vloge ni popravil tako kot mu je sodišče prve stopnje naložilo v sklepu o popravi. V primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je poštni delavec tožnika v obvestilu z dne 23. 1. 2017 obvestil, da se pisanje vrača sodišču, ker naslovnik nima hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika. Zato je vloga pravilno zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.
S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003024
KZ-1 člen 49, 251, 251/1. ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
sprememba obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska sankcija - izrek zaporne kazni - odmera kazni
Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
postopek za cenitev in prodajo stvari - civilna delitev - ustavitev nepravdnega postopka - prodaja nepremičnine - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - nepremičninska izvršba - neuspešna prodaja nepremičnine
Predlagatelj je predlog za cenitev in prodajo stvari vložil sam. Vložil ga je po poteku 30 - dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP in v njem tudi (pravilno) predlagal, da se postopek s prodajo opravi po določbah ZIZ. Predlagatelj in nasprotna udeleženka se tudi v nadaljevanju postopka nista sporazumela, da sodišče opravi postopek za cenitev in prodajo po določbah 10. poglavja ZNP. Sodišče prve stopnje zato, ne glede na to, da se civilna delitev vključno s cenitvijo in prodajo izpelje v nepravdnem postopku, ni imelo podlage za uporabo 108. člena ZNP, pač pa bi moralo pri presoji okoliščine, da prvi prodajni narok ni bil uspešen, upoštevati 194. člen ZIZ, ki glede števila prodajnih narokov in pogojev za njihovo opravo vsebuje drugačno ureditev kot sicer velja v postopku po ZNP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00002937
URS člen 34., 35., 39.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. ZIZ člen 272., 272/1. ZEPT člen 18. ZPP člen 339., 339/2-8, 339/2-14.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - objava žaljivih vsebin na spletni strani - protipravnost zapisa na blogu - poseg v čast in dobro ime - pravica do svobode izražanja - pravica do varstva časti in dobrega imena - kršitev pravice do izjave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Pri odgovoru na vprašanje, ali je očitano ravnanje tožene stranke protipravno, je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno (glede na presojo predloženega omenjenega procesnega gradiva - predvsem glede na zapise na omenjenem blogu Monitel, ki jih je tožeča stranka ponudila v okviru postopka zavarovanja) vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen URS).