CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002899
OZ člen 635, 635/1, 636. ZPP člen 2, 285.
podjemna pogodba - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - odprava napake po drugem izvajalcu - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice - zavajanje - materialno procesno vodstvo - stroški odprave napak - vezanost na zahtevek - prekluzija - stroški postopka - načelo končnega uspeha
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.
Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
Po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ so obvezno zdravstveno zavarovane osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po eni od ostalih točk iz 15. člena zakona in si same plačujejo prispevke. Po 15. členu ZZVZZ so torej obvezno zavarovane vse zaposlene, samozaposlene in druge osebe s stalnim prebivališčem v RS, ne glede na to, kakšen status imajo in ne glede na to, ali so državljani RS ali tujci. Izvzem iz tega zavarovanja, ne glede na voljo posameznika za vključitev v zavarovanje, ni mogoč.
Tožnici je lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja prenehala 31. 8. 2015 in od 1. 9. 2015 ni bila več vključena v to zavarovanje na nobeni drugi podlagi, čeprav je bila še pred izdajo izpodbijanih odločb pozvana na ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino bistveno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila z izpodbijanima upravnima aktoma za tožnico zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ od 1. 9. 2015 dalje in tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter ugotovitev, da tožnica ni obvezno zavarovana, z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.
Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - odvetnik
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti, ali v primeru nudenja brezplačne pomoči, nični. Zato znašajo stroški tožnika v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00004229
ZOR člen 600., 606., 606/3., 616., 620., 644., 644/3., 645., 645/1., 647. OZ člen 1060.
podjemna pogodba - projektantska pogodba - odškodninska odgovornost projektanta - notifikacija napak - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - jamčevalni zahtevki pravica do povračila škode - refleksna škoda - enoletni rok za sodno uveljavitev zahtevka - pojasnjevalna dolžnost projektanta - napake v projektu - pomanjkljiva projektna dokumentacija - škoda zaradi zaupanja
Pri napakah iz projektantske pogodbe, kot je obravnavana, je namreč značilno, da se pokažejo šele pri zgrajenem objektu, kjer je vedno lahko odgovoren tudi izvajalec. Za uveljavljanje napake zoper projektanta pa je na naročniku dokazno breme, da gre za projektantsko napako. Kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrebuje zato naročnik več časa - sploh, kadar projektant "sodeluje" pri ugotavljanju vzrokov za napako in jo pripiše v celoti izvajalcu.
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec, ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 243, 243/3, 244, 244/1, 244/2, 245.
začetek stečajnega postopka med postopkom - prekinitev postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - objava oklica o začetku stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja
Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov. Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP.
Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka, z dnem ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv", ni 1083. člen ZOR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč tretji odstavek 1087. člena ZOR.
Sodišče prve stopnje je bilo dolžno glede na opisano trditveno podlago pravdnih strank ugotavljati, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v ustreznem znesku
Začetek postopka prisilne poravnave nad posameznim družbenikom pa ni absolutni razlog za prenehanje družbe, saj se lahko družbeniki s prizadeto pravo osebo v nekaterih primerih sporazumejo o nadaljevanju družbe.
V primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, je trditveno in dokazno breme o nastanku in višini te škode na toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003998
KZ-1 člen 37, 37/1, 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravna jamstva v kazenskem postopku - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - obseg preizkusa pritožbe
Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
vzročna zveza - obseg škode - teorija adekvatne vzročnosti
Pravno upošteven vzrok škode je lahko le škodni dogodek, ki mu kot redni učinek ustreza konkretna škoda.Le v primeru, če bi imel tožnik pred škodnim dogodkom že obrabo kolenskega sklepa v delu med golenico in stegnenico, ki mu ne bi povzročala težav (bolečin), bi bilo obravnavani poškodbi kolenskega sklepa pripisati vse nastale težave, torej tudi vse bolečine v posledici obrabe, ki je obstajala že prej, pa ni povzročala bolečin.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.