Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - pravica do zasebne lastnine
Domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP se po oceni pritožbenega sodišča nanaša zgolj na tiste subjekte vpisa, ki so dosegli vpis poslovnega naslova v sodni register na naslovu, na katerem je objekt, katerega lastnik jim sploh ni dal dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
predlog za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - obnova postopka, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino - kaznivo dejanje - pravnomočna sodba v kazenskem postopku - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka
Stranka lahko predlaga obnovo postopka, če po pravnomočnosti sodbe izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, kolikor bi bila ta dejstva znana in dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). V primeru, da stranka izve za taka dejstva in dokaze, mora obnovo postopka predlagati v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP). Pomembno je kdaj bi stranka ob potrebni skrbnosti lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nova dokazila, ne pa kdaj je ta nova dokazila dobila, da bi jih predložila sodišču.
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.
odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha
Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
postopek za cenitev in prodajo stvari - civilna delitev - ustavitev nepravdnega postopka - prodaja nepremičnine - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - nepremičninska izvršba - neuspešna prodaja nepremičnine
Predlagatelj je predlog za cenitev in prodajo stvari vložil sam. Vložil ga je po poteku 30 - dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP in v njem tudi (pravilno) predlagal, da se postopek s prodajo opravi po določbah ZIZ. Predlagatelj in nasprotna udeleženka se tudi v nadaljevanju postopka nista sporazumela, da sodišče opravi postopek za cenitev in prodajo po določbah 10. poglavja ZNP. Sodišče prve stopnje zato, ne glede na to, da se civilna delitev vključno s cenitvijo in prodajo izpelje v nepravdnem postopku, ni imelo podlage za uporabo 108. člena ZNP, pač pa bi moralo pri presoji okoliščine, da prvi prodajni narok ni bil uspešen, upoštevati 194. člen ZIZ, ki glede števila prodajnih narokov in pogojev za njihovo opravo vsebuje drugačno ureditev kot sicer velja v postopku po ZNP.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 28, 29, 29/1, 35.. ZUPJS člen 29.
denarna socialna pomoč - krivdni razlog
V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, zaradi katerih denarne socialne pomoči, četudi so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji, ni mogoče priznati. Do denarne socialne pomoči tako ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve, oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Po 11. točki 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog šteje izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Vendar se krivdni razlogi v primerih, določenih v 29. členu ZSVarPre, izključijo.
Po 1. odstavku 29. člena ZSVarPre se ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči razlog iz 11. točke 2. odstavka 28. člena tega zakona po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Pomeni, da krivdni razlog iz 11. točke 2. odstavka 28. člena ZSVarPre po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka nima več za posledico odklonitve priznanja denarne socialne pomoči, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
Sodišče prve stopnje je v pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo, resda napačno navedlo, da gre za spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar ta okoliščina ne utemeljuje vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 17, 17/1, 17/1-6.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 23, 23/1.
varstveni dodatek - dohodkovni in premoženjski cenzus
Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opozorilo je, da je pri ugotavljanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev za priznanje varstvenega dodatka potrebno upoštevati prejemek z dne 20. 9. 2011, torej znesek 2.621,00 EUR, kot pravno relevantni dohodek ali znotraj pravno relevantnega premoženja, ne pa kot eno in drugo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti podana krivdna odgovornost delavca, ki jo mora v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dokazati delodajalec. Tudi v primeru, če je v pogodbi o zaposlitvi ali internih aktih tožene stranke to določeno, tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za kršitve, do katerih je prišlo v obratih, katerih vodja je bil. Odgovarja lahko le krivdno, če je škoda posledica njegovega naklepnega ali malomarnega ravnanja, kar pa mora zatrjevati in dokazati tožena stranka. Redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče zakonito podati delavcu, če njegova krivda ni podana in dokazana v sodnem postopku.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje - graja dokazne ocene
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni raziskalo tako natančno, izvedenih dokazov in zagovora obdolženca pa ocenilo tako temeljito, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. To pa zahteva razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovi dokazovanje, ga dopolni in sprejme novo oceno zbranega dokaznega gradiva, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje napadena sodba.
Sporna pogodba v času sklenitve ni nasprotovala prisilnim predpisom (sprememba ZGD-1, to je člen 38.a, je začela veljati kasneje), zato samo dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke najmanj 10 % lastnik tožeče, še ne zadošča za ničnost posla. Lahko pa tak posel nasprotuje moralnim načelom in v zvezi s tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala (direktor tožene stranke je zlorabil svoj položaj za zagotovitev premoženjske koristi toženi stranki, storitev oglaševanja se pri prevoznih pogodbah običajno ne zaračunava posebej in je cena oglaševanja všteta že v ceno prevozov, tožeča stranka plačanih storitev oglaševanja ni naprej plačevala podprevoznikom, ki so oglaševali na svojih vozilih, tožeča stranka je za vse našteto ves čas vedela). Pritožbeno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pojasnjuje, da ta določba sama po sebi ne predstavlja podlage za ničnost pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, temveč zgolj za odškodninsko odgovornost poslovodstva. Seveda pa lahko ta kršitev pomeni tudi ničnost pogodbe, če se je tretji zavedal, da do pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti ne bi prišlo in da je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil svojemu sopogodbeniku škodo.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec, ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.