ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 243, 243/3, 244, 244/1, 244/2, 245.
začetek stečajnega postopka med postopkom - prekinitev postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - objava oklica o začetku stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja
Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov. Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP.
Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka, z dnem ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - procesna predpostavka - dokončen upravni akt
Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Takšna procesna predpostavka je bila podana tudi v predmetnem sporu in za takšno procesno predpostavko - izdan dokončni upravni akt, ni potrebnega posebnega pravnega interesa, saj je ta že izkazan z odločanjem pri uveljavljanju določenih pravic v predhodnem upravnem postopku.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - pravica do zasebne lastnine
Domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP se po oceni pritožbenega sodišča nanaša zgolj na tiste subjekte vpisa, ki so dosegli vpis poslovnega naslova v sodni register na naslovu, na katerem je objekt, katerega lastnik jim sploh ni dal dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški - sodna taksa
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovno odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. Zato tožniki za tovrstne predmete sporov takse niso dolžni plačevati in sodišče kaj takega od njih ne sme zahtevati.
Na podlagi plačilnega naloga je tožnik plačal znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bil dolžan plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
postopek za cenitev in prodajo stvari - civilna delitev - ustavitev nepravdnega postopka - prodaja nepremičnine - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - nepremičninska izvršba - neuspešna prodaja nepremičnine
Predlagatelj je predlog za cenitev in prodajo stvari vložil sam. Vložil ga je po poteku 30 - dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP in v njem tudi (pravilno) predlagal, da se postopek s prodajo opravi po določbah ZIZ. Predlagatelj in nasprotna udeleženka se tudi v nadaljevanju postopka nista sporazumela, da sodišče opravi postopek za cenitev in prodajo po določbah 10. poglavja ZNP. Sodišče prve stopnje zato, ne glede na to, da se civilna delitev vključno s cenitvijo in prodajo izpelje v nepravdnem postopku, ni imelo podlage za uporabo 108. člena ZNP, pač pa bi moralo pri presoji okoliščine, da prvi prodajni narok ni bil uspešen, upoštevati 194. člen ZIZ, ki glede števila prodajnih narokov in pogojev za njihovo opravo vsebuje drugačno ureditev kot sicer velja v postopku po ZNP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005192
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 179.. KZ-1 člen 147, 148, 257.. OZ člen 131, 189.. ZASP člen 51.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - odškodninska odgovornost delodajalca - razžalitev dobrega imena in časti
Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
Ko se ugotovi prisotnost prepovedane droge v krvi, se šteje, da voznik vozi pod vplivom prepovedane droge ter se ne ugotavlja, na kakšen način se je to odrazilo v njegovi vožnji in se vsebnost prepovedanih drog ne meri (kot npr. vsebnost alkohola v izdihanem zraku ali v krvi).
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha
Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.
OZ člen 3, 107, 239, 239/2, 247, 253.. ZDR člen 38, 38/1.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.