odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
vzročna zveza - obseg škode - teorija adekvatne vzročnosti
Pravno upošteven vzrok škode je lahko le škodni dogodek, ki mu kot redni učinek ustreza konkretna škoda.Le v primeru, če bi imel tožnik pred škodnim dogodkom že obrabo kolenskega sklepa v delu med golenico in stegnenico, ki mu ne bi povzročala težav (bolečin), bi bilo obravnavani poškodbi kolenskega sklepa pripisati vse nastale težave, torej tudi vse bolečine v posledici obrabe, ki je obstajala že prej, pa ni povzročala bolečin.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - odvetnik
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti, ali v primeru nudenja brezplačne pomoči, nični. Zato znašajo stroški tožnika v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004438
ZDR člen 184.. OZ člen 153, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Pri spravilu lesa, ko se je hlod zakotalil, je jeklena vrv tožnika oplazila po nogi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da delež toženkine odgovornosti za nastanek škodnega dogodka znaša 80 %. Na presojo o stopnji prispevka tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovi nepazljivosti, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah, sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo. Upoštevaje na eni strani, da je bila za rizike poškodb pri spravilu lesa že sicer podana objektivna odgovornost toženke, in da toženka v nasprotju s pravili o zagotavljanju varnih delovnih pogojev ni poskrbela za ustrezno usposabljanje tožnika niti mu opravil traktorista (upravljanja z vitlom) ne bi smela odrediti ter na drugi strani nepazljivost tožnika, ki je delo opravljal v neposredni bližini vitla, ni razlogov za znižanje deleža odgovornosti 80 % na strani delodajalca.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1-UPB2 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti z delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - velika tatvina - rok za podajo odpovedi
Tožena stranka je tožnikoma v izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi očitala sodelovanje pri odtujitvi 60 ton jeklenega odpadka v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 iz obrata B. v vrednosti 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako prvemu kot tudi drugemu tožniku po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sta v obravnavani noči kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima njuna kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvina storjene v sostorilstvu (2. točka 1. odstavka 205. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov s tožnikoma ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, predvsem zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, tožnika pa sta tudi zlorabila zupanje tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005192
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 179.. KZ-1 člen 147, 148, 257.. OZ člen 131, 189.. ZASP člen 51.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - odškodninska odgovornost delodajalca - razžalitev dobrega imena in časti
Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
plačilo razlike plače - delitev napitnine - bruto plača - igre na srečo
Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da je bila tožnica upravičena do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv", ni 1083. člen ZOR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč tretji odstavek 1087. člena ZOR.
Sodišče prve stopnje je bilo dolžno glede na opisano trditveno podlago pravdnih strank ugotavljati, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v ustreznem znesku
Začetek postopka prisilne poravnave nad posameznim družbenikom pa ni absolutni razlog za prenehanje družbe, saj se lahko družbeniki s prizadeto pravo osebo v nekaterih primerih sporazumejo o nadaljevanju družbe.
V primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, je trditveno in dokazno breme o nastanku in višini te škode na toženi stranki.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 38, 38/3, 399.
starostna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 10 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 10 mesecev na račun benifikacije, in sicer na starost 53 let in 6 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 18. 2. 2016 dopolnil 51 let, 4 mesece in 27 dni starosti in 38 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. To pa pomeni, da tožnik na dan 18. 2. 2016 ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe brez dokupa niti starosti za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.