Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - odvetnik
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti, ali v primeru nudenja brezplačne pomoči, nični. Zato znašajo stroški tožnika v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
OZ člen 3, 107, 239, 239/2, 247, 253.. ZDR člen 38, 38/1.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 243, 243/3, 244, 244/1, 244/2, 245.
začetek stečajnega postopka med postopkom - prekinitev postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - objava oklica o začetku stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja
Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov. Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP.
Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka, z dnem ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.
izvedenina - nagrada za izvedensko delo - dodatna dokumentacija
49. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki nosi naslov dodatna dokumentacija, se uporabi takrat, ko sodni izvedenec oziroma cenilec zbira in proučuje dodatno dokumentacijo. V danem primeru do takšne situacije ni prišlo in v posledici tega je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 49. člena Pravilnika, ko je izvedencu priznalo za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije 92,00 EUR.
ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1, 128, 128/2, 128/7.. KZ-1 člen 90, 211, 211/5, 258.
disciplinska odgovornost - težja disciplinska kršitev - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - kaznivo dejanje goljufije - zastaranje
Za zaključek, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi zavestno opustil pravilno postopanje s sprejeto ovadbo.
To, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ne pomeni, da ne pride v poštev določba sedmega odstavka 128. člena ZJU in da bi treba uporabiti pravilo iz drugega odstavka 128. člena ZJU. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje namesto težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ugotovilo neko drugo težjo disciplinsko kršitev, ki nima znakov kaznivega dejanja (česar pa ni ugotovilo), bi prišlo v poštev razlogovanje o zastaranju po drugem odstavku 128. člena ZJU, sicer pa ne. Povedano drugače: Tožena stranka je v zvezi z očitano težjo disciplinsko kršitvijo, ki ima znake kaznivega dejanja, pravočasno uvedla disciplinski postopek. To, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da ta kršitev ni podana, ne pomeni, da je uvedba disciplinskega postopka zastarala.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-13, 34, 34/4, 34a, 34a/1.. ZPP člen 274, 274/1.
sodna taksa - zavrženje ugovora
Po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča je toženec vložil ugovor, ki je predmet tega pritožbenega postopka. Ugovor ima identično vsebino kot ugovor z dne 4. 12. 2015, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zato ga je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
odločitev o pravdnih stroških - sodna taksa - potrebni stroški
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati.
Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.
Tožeča stranka je kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva.
Ni nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njo in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njo in toženko.
Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003998
KZ-1 člen 37, 37/1, 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravna jamstva v kazenskem postopku - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - obseg preizkusa pritožbe
Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - razlog za zavrženje tožbe - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - sodna razveza
S tem ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje. Ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 30. 9. 2015 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 10. 2015, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s 1. 10. 2015 ni prenehalo.
V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00002937
URS člen 34., 35., 39.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. ZIZ člen 272., 272/1. ZEPT člen 18. ZPP člen 339., 339/2-8, 339/2-14.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - objava žaljivih vsebin na spletni strani - protipravnost zapisa na blogu - poseg v čast in dobro ime - pravica do svobode izražanja - pravica do varstva časti in dobrega imena - kršitev pravice do izjave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Pri odgovoru na vprašanje, ali je očitano ravnanje tožene stranke protipravno, je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno (glede na presojo predloženega omenjenega procesnega gradiva - predvsem glede na zapise na omenjenem blogu Monitel, ki jih je tožeča stranka ponudila v okviru postopka zavarovanja) vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen URS).
nova invalidnost - gostota dobe - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Predmet presoje v ponovljenem sojenju je bilo torej zgolj vprašanje, ali tožnica, pri kateri je od 18. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu in je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, saj so potrebne dodatne fizične razbremenitve od 6. 8. 2013 dalje, izpolnjuje pogoj gostote dobe za pridobitev novih pravic. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je dopolnila 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in 11 mesecev pokojninske dobe pri italijanskem ter 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen.
Tožnica je do nastanka spremenjene invalidnosti dopolnila 50 let starosti, zato bi delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka te spremenjene invalidnosti znašala 30 let. V ta leta pa se ne všteje čas od 18. 11. 2008 dalje, ko je bila uživalka nadomestila za invalidnost1 in prijavljena v evidenci brezposelnih oseb Zavoda RS za zaposlovanje, kar pomeni, da delovna leta znašajo 26 let. Za priznanje novih pravic na temelju III. kategorije invalidnosti, ki je posledica poškodbe izven dela, od 1. 9. 2013 dalje, bi tožnica tako morala dopolniti 8,6 let, torej tretjino od 26 delovnih let. Tega pogoja tožnica z dopolnjeno pokojninsko dobo ne izpolnjuje, zato ji novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti III. kategorije, katere vzrok je poškodba izven dela, ni mogoče priznati.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.