ZPP člen 8, 214, 214/2, 215, 339, 339/2, 339/2-4, 339/2-14, 481. OZ člen 9.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - stvarna pristojnost - izpolnitev pogodbene obveznosti
V obravnavani zadevi gre za spor med tožečo stranko, podjetjem, in tožencem, odvetnikom zasebnikom, zaradi plačila. Toženec je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, in ni subjekt iz 481. člena ZPP.
stroškovna odločitev - stroškovna odmera - sklep o nadaljevanju postopka - sklep procesnega vodstva - nagrada za postopek - postopek z rednimi pravnimi sredstvi
Sklep o nadaljevanju postopka je po svoji naravi sklep procesnega vodstva. Iz tega razloga prvo, drugo, tretje, četrto, peto in sedmo toženi stranki za vložitev pritožbe zoper sklep o nadaljevanju postopka nagrada za pritožbeni postopek ne gre v skladu s Tar. št. 3210 (v zvezi s Tar. št. 1200) za to presojo relevantnega ZOdvT, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, ampak (zgolj) nagrada ob upoštevanju Tar. št. 3220 (v zvezi s Tar. št. 1200) istega predpisa.
izvedenina - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - dodatna vprašanja izvedencu - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Cenilec pridobi pravico do nagrade in pravico do povračila stroškov za izvedensko delo šele, ko v celoti opravi delo, ki mu je bilo naloženo s sklepom sodišča. Kadar mora cenilec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki mu jih sodišče v dokaznem postopku še ni zastavilo, pa mu pripada nagrada tudi za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja oziroma cenitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002167
ZPP člen 5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 458. OZ člen 154, 154/4, 190, 299, 395, 395/1, 404.
spor majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - prometna nesreča - odgovornost za poškodbe potnika - neupravičena obogatitev - odpadla podlaga - dvakratno plačilo - solidarna obveznost - izpolnitev obveznosti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti
Če za škodo, ki jo v nezgodi premikajočih se vozil utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V primeru solidarne obveznosti lahko upnik (ki je v obravnavanem primeru toženec) zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena, pri čemer, kot to določa prvi odstavek 395. člen OZ, obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Po izpolnitvi enega izmed dolžnikov, so torej vsi ostali dolžniki prosti. Glede na to, da je tožnica kot solidarna dolžnica tožencu odškodnino izplačala potem, ko je bila tožencu na podlagi poravnave že povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v prometni nezgodi s strani Zavarovalnice Z., je tako zaradi poprejšnje popolne izpolnitve enega izmed solidarnih dolžnikov pravna podlaga za izplačilo odškodnine s strani tožnice odpadla.
podjemna pogodba - odločanje sodišča o strokovnih vprašanjih, za katere je potrebno strokovno znanje - vpogled v poslovne knjige - pregled avtomobila - dokazovanje z izvedencem - ponovno odločanje brez nove glavne obravnave - pribava listin - pribava listine s strani sodišča - takojšnje grajanje procesne kršitve - grajanje napak opravljenega dela
Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, da določenih dokazov (vpogled v poslovne knjige tožeče stranke, pregled avtomobila) ne more opraviti, ker samo nima strokovnih znanj za te preglede. Toženec bi moral substancirano navesti, kaj naj izvedenec ekonomske in avtomobilske stroke ugotovi, za to pravočasno predlagati dokaze in nato po pozivu sodišča tudi založiti predujem za stroške. Tožena stranka v tej pravdi ni substancirano podala ustreznih dokaznih predlogov.
ZPP člen 142, 142/4, 339, 339/2, 339/2-8, 452, 453, 455, 455/1, 495, 495/1. OZ člen 191, 191/1, 287.
skrbnost dobrega strokovnjaka - nekvalitetno opravljena dela - izpolnitvena zamuda - vrstni red vračunanja izpolnitve - refundacija - nasprotna tožba - pobotni ugovor - pravila vračanja - vročanje v hišni predalčnik - fikcija vročitve - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nedovoljen pritožbeni razlog - prepozen predlog za postavitev izvedenca
Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču. Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer trpi posledice, ki jih takšna neskrbnost prinese.
Tožena stranka, ki trdi, da jo je tožeča stranka oškodovala, pa tudi ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, s katero bi od tožeče stranke zahtevala plačilo zatrjevane škode. Zato tožena stranka izven procesno predvidenih načinov uveljavljanja odškodnine ne more doseči poračunavanja plačanih (a po lastnem mnenju neupravičeno zaračunanih) in neplačanih računov. Tožena stranka pa z navedbo, da se od neplačanih računov odštejejo plačani računi za izdelavo končnih izkazov (t.i. 13. računi) ne more uspeti tudi zato, ker zakon določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj (prvi odstavek 191. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00001966
OZ člen 287, 288.. ZIZ člen 38, 38/8, 38/9.. ZPP člen 154, 154/2, 212.
izvršilni stroški - načelo uspeha - pravočasna priglasitev stroškov - vrstni red vračunanja izpolnitve - vračunavanje obresti in stroškov - trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku uporabilo merilo uspeha s sklicevanjem na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tak pristop pa nujno vpliva na razlago pravnega standarda takojšnje priglasitve stroškov (osmi odstavek 38. člena ZIZ) na način, da se ne nanaša na posamezni strošek (strošek ugovora, odgovora na ugovor, naroka, pripravljalne vloge), ampak celoto stroškov ugovornega postopka. Stranki ne bosta prepozni, če bosta priglasili stroške takoj, ko bo znan celoten njihov obseg, torej takoj po zadnjem dejanju v ugovornem postopku pred izdajo sklepa o ugovoru.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sodba na podlagi pripoznave
Glede na to, da je bilo zamujeno procesno dejanje opravljeno 28. 1. 2017 in je torej tedaj razlog za zamudo prenehal, bi moral toženec tedaj ali najkasneje v nadaljnjih petnajstih dneh predlagati vrnitev v prejšnje stanje in v njem zatrjevati opravičljiv razlog za zamudo (ter predložiti dokaze za svoje navedbe). V pritožbi, vloženi 22. 2. 2017, podane navedbe, ki bi mogle opravičevati zamudo, so torej prepozne.
ZIZ člen 16, 16/1, 32, 32/1, 107, 107/4.. ZZZDR člen 51, 51/2, 56, 56/1, 57, 57/1.. ZPP člen 343, 343/1, 346.
izvršba na denarno terjatev - izvršba na premoženju zakonca - sklep o rubežu - pritožba dolžnikovega dolžnika - nedovoljena pritožba
1. točka 16. člena ZIZ opredeljuje terjatev kot upnikovo pravico zoper dolžnika do denarnega zneska. Držijo navedbe upnika, da sta dolžnik in X. G. zakonca, in da premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajajoče zakonske (življenjske) skupnosti z delom, predstavlja skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)), vendar ko gre za rubež terjatve, ki jo ima dolžnik do tretjega, v konkretnem primeru upnik zatrjuje, da ima dolžnik terjatev do X. G., mora biti terjatev konkretizirana in določno opredeljena kot obveznost zakonca drugemu zakoncu plačati denarni znesek oziroma, da obstaja terjatev do drugega zakonca kot dolžnika, temelječa na določeni pravni podlagi z opredelitvijo zneska terjatve v nominalnem ovrednotenju ter njeno zapadlostjo (kot npr. izplačilo deleža prikrajšanega zakonca na denarnih sredstvih, ki so skupno premoženje) in ne zgolj kot splošna deklarirana pravica, ki pripada enemu zakoncu na skupnem premoženju kot skupnih prihodkih od opravljanja dejavnosti.
postopek v sporu majhne vrednosti - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sodba na podlagi pripoznave
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je (hkrati z opravo zamujenega procesnega dejanja) treba vložiti v petnajstih dneh od prenehanja vzroka za zamudo (drugi odstavek 117. člena ZPP).
ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10, 34a, 34a/7. ZPP člen 195.
sodna taksa za ugovor - solidarni dolžniki - navadna sospornika - zavezanec za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Upnik je vložil predlog za izvršbo zoper dva dolžnika, družbo M. d.o.o., in fizično osebo T. P. Vsak od dolžnikov je vložil samostojni ugovor. Tudi če pritožnik trdi, da naj bi bila družba glavni dolžnik, drugodolžnik kot fizična oseba pa porok, je dejstvo, da upnik uveljavlja terjatev zoper oba dolžnika kot solidarna dolžnika. Vsaka od strank je zato v tem postopku samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo ali ne škodijo drugim sospornikom (primerjaj 195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točko prvega odstavka ZST-1). Ker ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kar sta dolžnika v tem izvršilnem postopku, ne vsebuje, je določena taksna obveznost obeh dolžnikov v prvem odstavku 3. člena ZST-1, po katerem mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Izjema, da bi oba dolžnika plačala le eno takso, kar pritožnik sedaj uveljavlja v pritožbi, bi veljala le v primeru, ko bi šlo za nerazdelno taksno obveznost, ki jo ZST-1 določa v devetem odstavku 3. člena. To pa v tem primeru glede na uvodno obrazložitev, ker sta dolžnika navadna sospornika, ne velja.
Taksna obveznost obstaja. Nasprotna udeleženka je vložila pritožbo, ki ni posebej taksirana in ni takse prosta. S tar. št. 9641 ZST-1 je za táko pritožbo predpisana sodna taksa v višini 30,00 EUR. Pritožnica ne zatrjuje, da bi to sodno takso že plačala; spisovni podatki pa plačila tudi ne potrjujejo.
odločitev o pravdnih stroških - sodna taksa - potrebni stroški
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati.
Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005192
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 179.. KZ-1 člen 147, 148, 257.. OZ člen 131, 189.. ZASP člen 51.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - odškodninska odgovornost delodajalca - razžalitev dobrega imena in časti
Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.