Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.
Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine. Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine.
Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje preveliko težo dalo logističnim vidikom matere, torej prevozu otrok, ki jih opravi mati, kot pa socialni vključenosti otrok v okolje in čustveni varnosti, v katerem otroka sedaj živita in uspešno funkcionirata.
Izločitev strokovnega delavca CSD
Ker obdolžencu ni bilo omogočeno, da se seznani z odgovorom višjega državnega tožilca na zagovornikov predlog za izločitev dokazov in se do tega mnenja v primernem roku opredeli, je v ravnanju sodišča prve stopnje podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero se (vedno) šteje, da vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo.
Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe.
Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.
Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridobivanja zaslužka, pri tem pa ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS, da preživninskemu zavezancu, ki je že zaposlen ter pošteno dela poln delavnik (kot je v obravnavani zadevi nasprotni udeleženec), ni mogoče brez ustreznega tehtanja (kot je storilo sodišče prve stopnje) naložiti, da za pokrivanje preživninskih potreb mld. otroka najde dodaten zaslužek.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje (razen v zvezi s pogojem reverzibilnosti, o čemer v nadaljevanju) in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju.
Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe ZDru-1. Ta zakon omejuje svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe OZ o razlagi pogodb.
V skladu z določbo 14. člena ZDru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.
Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).
Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je naloga izvedenke za urbanizem bila, da sodišču pomaga pri razlagi aktov in načrtov, ki so potrebni za pravilno uporabo 43. člena ZVEtL-1.
Predlog za izvršbo v pravdi, ki sledi uspešnemu ugovornemu postopku, šteje kot tožba (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Predlog za izvršbo z dne 13. 11. 2024 je vseboval denarni zahtevek za posamezne zneske (69,29 EUR, 50,11 EUR, 70,04 EUR, 69,29 EUR, 69,66 EUR, 68,91 EUR, 62,10 EUR, 67,40 EUR) po v predlogu navedenih računih, kot verodostojnih listinah. Tak zahtevek je bil dovolj določno opredeljen, da je lahko sodišče prve stopnje o njem odločilo tako, da mu je ugodilo, kot izhaja iz izreka sodbe.
Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.
Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo.
Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo.
Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile, uničile, poškodovale ali prodale dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost obdolženca in posledično odrediti hišno preiskavo.