Zgolj količina zasežene prepovedane droge, ki jo je obdolženi hranil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena popolnoma nobena druga okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za namen prodaje le-te drugim uporabnikom (nenazadnje pa tovrstni očitki niso zajeti niti v obtožbi), sama po sebi ne pritrjuje stališču pritožnika, da je obdolžencu namen nadaljnje prodaje dokazan.
V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).
Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).
Ima pa dolžnik pravni interes za pritožbo v delu prvostopenjskega sklepa, v katerem je razveljavilo sklep o izvršbi le v dovolitvenem delu, ne pa v celoti. Iz obrazloženega ugovora dolžnika jasno izhaja, da prereka obstoj terjatve, torej tudi naložitveni del sklepa o izvršbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč obrazložen ugovor, po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljaviti celoten sklep o izvršbi in ne le dovolitveni del.
Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.
Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.
Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.
Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Čeprav v konkretni zadevi statična IP številka, ki pripada pravni osebi ne predstavlja osebnega podatka pa, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja komunikacijski podatek (prometni podatek, saj je vezan na konkretno komunikacijo), ki je varovan v okviru pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člen URS. Do te pravice pa je poleg fizične osebe upravičena tudi pravna oseba, torej tudi družba X. d.o.o. kot imetnik obravnavane IP številke iz katere je bil posredovan komentar. Pridobitev podatkov o storilcu kaznivega dejanja preko IP številke je tako bilo treba presojati tudi v tem okviru. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo pravilno in jo tudi ustrezno argumentiralo in pritožnikova graja, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi v zvezi z opravljenim posegom v komunikacijsko zasebnost ni utemeljena.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.
Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.
Glede na izvedensko mnenje, da gre pri oškodovancu zgolj za sum na udarnino glave, ni jasno, ali je pri oškodovancu dejansko nastala poškodba, kakor tudi ne nadaljnji zaključek izvedenca, da je bilo pri oškodovancu zaradi ugotovljene poškodbe zdravje začasno okvarjeno, in posledično tudi ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dobil v izreku opisano telesno poškodbo.
Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.
Skupno varstvo in vzgoja mladoletnih otrok je sicer res pravilo, vendar to pravilo pozna tudi izjeme, npr. če je otrok pri enem od staršev ogrožen ali če eden od staršev ni primeren za izvajanje starševske skrbi. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je bil po eni strani nasprotni udeleženec nasilen do otroka, da mu je s svojimi dejanji, ki so pomenila kaznivo dejanje, povzročal veliko škodo (mladoletni B. B. je bil izpostavljen stresnim in travmatičnim izkušnjam), pa tudi sicer so starševske kapacitete nasprotnega udeleženca bistveno omejene in glede na nasilno ravnanje v preteklosti na škodo sina in tretjih oseb ni sposoben samostojno izvajati starševske vloge na način, da bi bila v korist mladoletnega B. B. (kot je razvidno iz 27., 30. in 31. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Nepravdni postopki so namenjeni bodočemu (prospektivnemu) urejanju pravnih razmerij. Zato se v teh postopkih, kjer imajo udeleženci v izhodišču praviloma skupen interes, da se razmerje uredi, pravna razmerja vzpostavljajo, spreminjajo, odpravljajo, in sicer praviloma z učinkom za naprej. To pomeni, da je mogoče otoka predodeliti drugemu staršu le od izdaje sklepa dalje, ne za nazaj (od vložitve predloga, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje brez posebne obrazložitve).
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni graji, da ni v korist mld. B. B., da se breme, ali bo do videokonferenčnega stika prišlo ali ne, preloži nanj. Odgovornost, da do stika pride, je v prvi vrsti na starših. V skladu s stališči sodne prakse in določbo drugega odstavka 141. člena DZ mora starš, pri katerem je otrok, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši; tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. To pomeni, da oba starša veže t.i. obligacija prizadevanja, ne pa obligacija rezultata. Oba si morata prizadevati, da do stika pride (npr. s spodbudami in drugim ustreznim vedenjem), s tem je njuna obveznost izpolnjena; ali bo otrok dejansko vzpostavil stike z očetom, pa je odvisno od otroka.