Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00087608
ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZBan-1 člen 350. URS člen 23. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - nadaljevanje prekinjenega postopka - odločba o izrednih ukrepih
Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
oblikovanje tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - opozorilo na pravne posledice - obseg tožbe - rok za dopolnitev tožbe - zavrženje vloge
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Tudi iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran enako kot velja za izrek sodbe.
uporaba svojega jezika v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - takojšnje grajanje procesne kršitve
V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 149, 150, 153, 153/2, 179, 180. ZDR-1 člen 179, 179/1.
objektivna odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - vzročna zveza - razbremenitev objektivne odgovornosti - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - izvršilno dejanje - umor - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca
V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
pravica do osebnih stikov - pravica do osebnih stikov staršev in otrok - korist mladoletnega otroka - odvzem pravice do stikov z otrokom
V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi. Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka, država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo.
Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.
Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodbenicam široko polje proste presoje, kako bodo uredili vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo otroka, vendar pa je to polje zelo ozko glede pravice do stikov med starši in otroci; pravica do stikov pomeni po ustaljeni sodni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja, zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Sodišča morajo vzpostaviti pravično ravnovesje med koristmi otroka in koristmi staršev, pri čemer je treba pri tehtanju upoštevati, da resnost koristi otroka lahko prevlada nad koristmi staršev, zlasti starš ne more biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Sodna praksa ESČP zahteva, da se mnenje otrok upošteva, vendar ta mnenja niso nujno nespremenljiva in ugovori otrok niso nujno zadostni, da prevladajo nad interesi staršev, zlasti pravice otroka do izražanja svojih stališč ni dopustno razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerimi se določi otrokova največja korist; takšna korist pa običajno narekuje, da je treba ohraniti otrokove vezi z njegovo družino, razen v primerih, ko bi to škodovalo njegovemu zdravju in razvoju. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov. Po drugi strani pa tudi postopkovni vidik 8. člena EKČP zahteva, da je postopek odločanja pošten in tak, da omogoča zagotavljanje spoštovanja interesov udeležencev postopka in njihovo zadostno vključenost v postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00087617
DZ člen 190. OZ člen 197. ZPP člen 8, 212, 353.
plačilo avansa - pogodbena obveznost - dokazna ocena sodišča prve stopnje - pobot - višina dolžnega zneska - obseg preživnine - sporazum o preživnini - odmera NUSZ - stroški ogrevanja - verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - procesno trditveno in dokazno breme - pobotni ugovor
Tako nima prav pritožba, da je toženec dolžan nuditi zgolj najosnovnejša sredstva za otrokovo preživljanje. Slednji namreč zajemajo zraven stroškov prebivanja, hrane, oblačil in obutve tudi stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila ter drugih potreb, vse z namenom zadovoljevanja otrokovih koristi (27. točka obrazložitve).
vlaganje v nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - stvarnopravni zahtevek - zastaranje zahtevka
Zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetni zahtevek zastaral, je materialno pravno zmoten, saj navedenega denarnega zneska ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po takratnem ZOR oz. niti po sedanjem OZ.
Tožnica uveljavlja izplačilo svojega deleža na skupnem premoženju skladu z 59. členom ZZZDR.
Tožnica namreč uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da ji večinski lastnik izplača delež, ki predstavlja delež na skupnem premoženju. Zgolj zaradi vtoževanja denarnega zneska, ki predstavlja ekvivalent njenega deleža na skupnem premoženju, ki sta ga s tožencem vlagala v premoženje tretje osebe, zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave in zaradi tega spor ne postane obligacijski.
nepravočasna pritožba v nepravdnem postopku - nepravočasna pritožba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - prepozna pritožba
Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec zamudil rok za vložitev pritožbe. Vendar je pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje pritožbe ne bi smelo zavreči kot prepozne. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo tretjega odstavka 36. člena ZNP-1, v skladu s katero lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. To pomeni, da je v nepravdnih postopkih, kot je obravnavani postopek zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo ter določitve preživnine in stikov, smiselna uporaba prvega odstavka 343. člena ZPP, po kateri lahko prepozno pritožbo zavrže že sodišče prve stopnje, izključena.
ZPP člen 141, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3, 111, 111/2.
pravica do izjave in sodelovanja v postopku - kompenzacija - prodajna pogodba - lastništvo traktorja - ugotovitev lastninske pravice - izročitev motornega vozila - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve
Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi.
Skladno s 737. členom OZ shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.
zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - imenovanje novega izvršitelja - prosta izbira izvršitelja - prevzemnik
Drži sicer, da je v primeru razrešitve izvršitelja treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Vendar je uporaba navedene določbe ZIZ po oceni pritožbenega sodišča utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga (novega) izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.
KZ člen 208, 208/2, 208/3, 208/5. OZ člen 179. ZKP člen 538, 538/1.
neupravičena obsodba - pravica do denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - duševne bolečine - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - pogojna obsodba - delovna nesreča - izkazana smrt osebe - pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - relevantno časovno obdobje - odmera višine odškodnine
538. členu ZKP v prvem odstavku določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena.
Zmotno meni pritožba, da tožnikove bolečine niso bile dovolj visoke, da bi mu pripadala odškodnina, ker ni potreboval strokovne pomoči psihiatra oziroma psihologa, saj se tovrstne odškodnine priznavajo glede na osebno dojemanje oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in prič.
Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnica zahteva začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnin, bistveno. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnika, ki ji ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb, to še toliko bolj, ker načeloma veljajo potrošniki za šibkejše stranke. Tožnici kondikcijskega zahtevka niti ne bi bilo treba postaviti. Ničnost namreč pomeni absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših-potrošnikov. Nični pravni posli namreč lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranka morda ni mislila. Lahko gre tudi za odškodninsko odgovornost. Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene obogatitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnegakoli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kolikor je tako, pa kondikcijski zahtevek na plačilo v obravnavani zadevi, ko gre za potrošniško varstvo, ni v razmerju prejudicialnosti in zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za ničnostno tožbo, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - zapisnik CSD o opravljenem predhodnem svetovanju - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - nepravdni postopek
V skladu s 34. členom ZNP-1 sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona. Slednje pomeni, da lahko udeleženci nepravdnega postopka v pritožbenem postopku navajajo tista dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (brez dodatne omejitve - krivde).
ZDavP-2 člen 85a, 129. ZDavP-2H člen 9. ZP-1 člen 45, 45/2, 58, 58/1, 155, 155/1, 155/1-8, 159, 163, 163/5.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - vročanje plačilnega naloga - vročanje pravni osebi - elektronsko vročanje prek portala eDavki - pravilno vročanje po ZUP - nerazumljivi razlogi - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - krajevna pristojnost - enoten postopek - prekrški pravnih oseb -odgovornost odgovorne osebe
FURS postopek o prekršku vodi v svojstvu prekrškovnega organa iz drugega odstavka 45. člena ZP-1 in ne kot davčni organ po ZDavP-2 oziroma ZFU, kar velja tudi v primeru, ko vodi prekrškovni postopek za prekršek, ki je določen v davčnem predpisu (npr. ZFU). Tudi postopek za davčni prekršek je namreč prekrškovna in ne davčna zadeva. Posledično se določba 85.a člena ZDavP-2 na vročanje aktov, izdanih v hitrem postopku o prekršku, ne razteza, kar pomeni, da je FURS te akte na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 dolžan vsem naslovnikom (tudi pravnim osebam) vročati ob smiselni uporabi ZUP.