Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno).
To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.
Podani so razlogi, zakaj bi brez omejitve starševske skrbi bil mladoletni A. A. ogrožen, in sicer, ker se nasprotni udeleženec zdravi zaradi alkoholizma, to zdravljenje pa je šele v začetni fazi, kot izhaja zlasti iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Iz navedenega izvedenskega mnenja izhaja, da so pri nasprotnem udeležencu prisotni znaki sindroma odvisnosti od alkohola, da izvidi kažejo na dalj časa trajajoče čezmerno uživanje alkohola ali prepovedanih substanc, odvisnost od alkohola je zmerno izražena, kar pa v kombinaciji z narcistično osebnostno strukturo z impulzivnimi potezami bistveno zmanjšuje čustvene in voljne zmožnosti nasprotnega udeleženca v zadnjih letih. Pri nasprotnem udeležencu je podana šele začetna abstinenca od alkohola, pri čemer se alkoholizma še ni ozdravil, ker še nima pomembnega uvida in obžalovanja preteklega ravnanja in želje po popravilu preteklih ravnanj (skrb in nega mladoletnega otroka, kar je oče zanemarjal zaradi odvisnosti alkohola v zadnjih letih).
V predmetni zadevi, sodišče prve stopnje postopka za izrek ukrepa trajnejšega značaja ni začelo, prav tako začasne odredbe, ki jo je izdalo ni izdalo v takšnem postopku.
To pomeni, da sodišče ne more začeti postopka po uradni dolžnosti tako, da bi izdalo začasno odredbo, ne da bi hkrati začelo tudi postopek o glavni stvari torej glede ukrepa trajnejšega značaja.
Primarni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da je bila z dnem pravnomočnosti odobritve pravnega posla (12. 9. 2020) po odločbi UE *** z dne 19. 8. 2020 sklenjena prodajna pogodba z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa, ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je UE *** odobrila le pravni posel z vsebino, kot je izhajala iz oddane ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, in ne z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa. Ker pogodba s takšno vsebino ni bila sklenjena, nista utemeljena niti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine niti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili predkupni upravičenci v primeru, če bi pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod pogoji, izhajajočimi iz dogovora in aneksa in ne pod pogoji, določenimi v ponudbi, ki jo je tožnica podala na oglasno desko UE ***, izigrani, saj bi tožnica tožencema prodala sporne nepremičnine (kmetijska in stavbna zemljišča so se prodajala v paketu in se lahko pogodba sklepa le za vsa zemljišča skupaj, pod enakimi pogoji) pod ugodnejšimi pogoji, kot morebitnim predkupnim upravičencem, ki bi lahko sprejeli le ponudbo, objavljeno na oglasni deski UE ***.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta se pravdni stranki z dogovorom in aneksom dogovorili za "dodatne nebistvene sestavine pogodbe, ki se nanašajo izključno na stavbo in stavbno zemljišče". Temu ni tako. Ker so se nepremičnine prodajale v paketu, se dodatni pogoji nanašajo na vse nepremičnine, hkrati pa je vprašanje dostopa vsekakor vezano na vse nepremičnine. Cena se z dogovorom in aneksom sicer ni spreminjala, vendar bi toženca bila v boljšem položaju kot morebitni predkupni upravičenci, ki bi lahko sprejeli le ponudbo, kot je bila objavljena na oglasni deski, in bi za enako ceno "dobili manj".
Predmetno stopnišče je izvedeno ustrezno, da je (že vizualno) v dobrem stanju, in da je varno za uporabo tudi v slabem vremenu (ob tem, da je bilo stopnišče prekrito tudi z nadstrešnico iz polikarbonskih plošč), zaradi česar ni bilo potrebe po dodatnem merjenju drsnosti.
Položaj toženke kot potrošnice je še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša.
Okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV.