Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.
ZPP člen 285, 285/1, 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - sklepčnost tožbe po višini - pravočasnost navedb - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
Sum storitve očitanega kaznivega dejanja je bil torej ob prihodu policista B. B., ki je obdolženčeve izjave zapisal, že osredotočen na obdolženca kot storilca kaznivega dejanja, torej gre za primer, ko bi moral biti obdolženec ob prihodu policistov na kraj, kjer bi naj bile grožnje izrečene, seznanjen z navedenim pravnim poukom po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Tako ni šlo za situacijo, ko policija osebo obravnava kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč je bil obdolženec že obravnavan kot domnevni storilec kaznivega dejanja. Njegove izjave, ki jih je podal preden mu je bil dan pravni pouk o pravicah iz 148. člena ZKP, zato ne smejo biti sestavni del spisa.
KZ-1 člen 235, 235/1. ZKP člen 92, 92/2, 95, 95/4, 96, 96/1, 98, 98/2, 357, 357/1-1, 370, 370/1, 370/1-4, 383, 394, 394/1. ZST-1 člen 10, 10/3.
kazenska sodba - novo sojenje - stroški kazenskega postopka - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila stroškov
Za razliko od stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kjer okoliščina, ali je bil obdolženec v takratni fazi upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri presoji upravičenosti do oprostitve njihovega plačila nima vpliva, pa pritožnica v zvezi z naložitvijo preostalih stroškov utemeljeno izpostavlja, da je imel obdolženec v fazi, ko mu je bil izrečen obsodilni del sodbe, pravico do zagovornika po ZBPP.
ZP-1 člen 56, 56/4, 57, 57/1, 57/5, 63, 163, 163/8. ZPrCP člen 35, 35/5.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - obtožba - obtožni predlog - bistvena informacija - prekršek - vročitev plačilnega naloga
Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po petem odstavku 57. člena ZP-1 nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.
varovanje pravic in koristi - omejitev stikov - dolgoročna korist - kratkoročna korist - korist otoka - stiki z obema staršema - otrokovo duševno ravnovesje - ukrep trajnejše narave - denarna kazen - zavračanje stikov
V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati.
Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost.
Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka.
Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj dogovarjanje med obema staršema, glede določanja terminov individualne in skupinske strokovne pomoči, ni bilo možno.
OZ člen 82.. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 443, 458.
postopek v sporu majhne vrednosti - razlaga določil pogodbe - obligacijska terjatev - dokazovanje z izvedencem - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V skladu z določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je potrebno upoštevati, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot glasijo. Med pravdnima strankama torej sama sklenitev pogodbe in povzeta določila niso bila sporna, sporno pa je bilo in je še, ali je tožnik glede na določila pogodbe pravilno zaračunal dobavljeno toplotno energijo. Za ugotovitev tega dejstva se zahteva posebno strokovno znanje, zato je sodišče angažiralo izvedenca in cenilca za strokovno področje stroji in oprema, čigar zaključke je ustrezno ocenilo. Presodilo je, da v mnenju ni nasprotij, da je dovolj jasno in strokovno argumentirano, zato mu je utemeljeno sledilo.
Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ). Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.
Pravilen je tedaj zaključek sodišča prve stopnje, da intenzivnost vznemirjanja ne dosega pravno priznanega praga in bi bil ukrep odstranitve nove ograje nesorazmeren, zahteva po postavitvi žičnate ograje, kot je bila prejšnja, pa tudi v nasprotju z dogovorom v notarskem zapisu, ki postavitev nove ograje dopušča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078436
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 392, 392/1, 392/4.
kaznivo dejanje goljufije - oprostilna sodba - razlogi za oprostitev - nejasna in nepopolna obrazložitev - razveljavitev po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe obdolženko oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker ji storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je navedlo, da je obdolženko oprostilo obtožbe zaradi nezadostne konkretizacije dejanja (razlog po 1. točki 358. člena ZKP) in nato še, da jo je oprostilo zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (razlog po 3. točki 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe in tako ni jasno, iz katerega razloga je bila obdolženka torej sploh oproščena storitve očitanega kaznivega dejanja. Takšna obrazložitev je zato nejasna in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - poslovna sposobnost - oporočna sposobnost - odvzem poslovne sposobnosti - demenca
Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik.
Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje. Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel.
OZ člen 133. ZNP-1 člen 4, 5, 6, 67, 216, 216/1. SPZ člen 8. ZUreP-1 člen 99, 160, 160/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11, 369.
predlagalni nepravdni postopek - odmera odškodnine - razlastitev - cenilno poročilo - pripombe na cenitveno poročilo - kršitev pravice stranke do izjave
Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka.
Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.
nepremoženjska škoda - razžalitev dobrega imena in časti - dopustnost posega v ustavno pravico - pravica do zasebnosti - pravica do svobodnega izražanja - župan - zasebno življenje
V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II.
Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS). Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 2018, v točki 14 obrazložitve poudarilo, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Vse to je bilo treba treba pri odločanju o morebitni protipravnosti ravnanja tožencev v pravdnem postopku.
prepoved razpolaganja s terjatvijo - regulacijska začasna odredba - vrste začasnih odredb - uveljavljanje več vrst zahtevkov - učinek sklepa o izvršbi - sredstvo in predmet izvršbe - denarna kazen - razlaga prava - načelo enakovrednosti - sestavine izreka sklepa - materialnopravne predpostavke - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoj reverzibilnosti - izkaz verjetnosti - učinek direktive - razlaga direktive - varstvo potrošnikov - formalni viri prava - verjetnost obstoja terjatve - uveljavljanje ničnosti - načelo hitrosti postopka - sprememba sodne prakse - samostojen postopek - odločitev o stroških - kriterij uspeha v postopku
Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.
prenos krajevne pristojnosti - tehten razlog - poznanstvo med sodniki - pravica do nepristranskega sojenja
Po ustaljeni sodni praksi sicer poznanstva med sodniki oziroma med delavci v pravosodju, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica in predstavljajo kolegialne odnose, običajne med člani pravniškega poklica, praviloma niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vendar pa mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da pri strankah postopka in v javnosti vselej tudi navzven daje vtis nepristranskosti odločanja. Pravica do nepristranskega sojenja tako vsebuje hkrati zahtevo, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je treba namreč ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti.
Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za pravdni postopek velja načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Pomeni tudi, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je tožnik zahteval. Meje postavljenega zahtevka definira tudi vsebina in obseg obravnavanega spora in z njim povezano predloženo procesno gradivo (trditve in dokazi) pravdnih strank (razpravno načelo). Tudi glede zakonskih zamudnih obresti velja načelo dispozitivnosti in sodišče brez izrecne zahteve stranki le-te ne prisodi neposredno na podlagi zakona, kot si razlaga toženka v odgovoru na pritožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085266
KZ-1 člen 20, 240, 240/1, 240/2,. ZKP člen 6, 18, 18/2, 39, 44, 144, 344, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372/-1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 527. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 27, 28, 29, 33, 74. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7, 13, 14.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sostorilstvo - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - obarvani naklep - čas storitve kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - isti historični dogodek - pravica do obrambe - izvedensko mnenje - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokazov - izločitev izvedenca - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - povezane družbe - dejanski poslovodja - status oškodovanca - premoženjska korist
Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev.
Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa.
Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe.
Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo.
Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.
Pritožbeno poudarjanje aktualne procesne situacije v zvezi z drugo kazensko zadevo, ki pritožniku onemogoča opravljati pridobitno delo ter okoliščina osebnega stečaja, na pritožbeno izpodbijano odločitev nima merodajnega vpliva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078443
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-3, 206, 206/1.
kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje ropa - presoja dejanskega stanja
Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075800
URS člen 22. ZKP člen 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do kontradiktornosti - opredelitev do izjave - nadomestitev izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist
Navedeno postopanje sodišča prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da bi se opredelil do izjave, v katerem državni tožilec pojasnjuje, zakaj se ne strinja z njegovim predlogom, s tem pa je kršilo pravila postopka, ki so vplivala na zakonitost sodne odločbe. Napadeni sklep je izdalo le sedem dni po tem, ko je odredilo, da se obsojencu in zagovornici vroči izjava državnega tožilca, v tako kratkem času pa niti ni mogoče pričakovati, da bosta naslovnika poslano prejela in nanj odgovorila, ob tem ko bi moralo sodišče izjavi priložiti obvestilo, da se lahko do izjave državnega tožilca opredelita in jima za to določiti ustrezen rok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076232
URS člen 22, 29. ZKP člen 12, 70, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1, 309, 309/1.
zloraba znamenj za pomoč in za nevarnost - kaznivo dejanje grožnje - ogrozitveno kaznivo dejanje - pravica do obrambe z zagovornikom - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prištevnost obdolženca
Obdolžencu je bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku.
Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen.
Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden.
Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevnost obdolženca izključna ali (bistveno) zmanjšana, sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca.