Višje sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da sodni izvedenec ne ocenjuje dokazov, ampak je njegova naloga, da kot ekspert z določenega področja s svojim strokovnim znanjem pomaga prvostopenjskemu sodišču pri ugotavljanju relevantnih dejanskih vprašanj. Izvid in mnenje, ki ju poda, temelji na strokovnem znanju in na določenih virih podatkov, ki jih lahko pridobi iz kazenskega spisa, razpoložljive medicinske dokumentacije in na osnovi neposredne preiskave oziroma pogovora s preiskovancem. Podatki kazenskega spisa imajo torej za sodnega izvedenca drugačen pomen kot za sodnika, saj predstavljajo zgolj enega od spoznavnih virov za njegovo delo.
Sodišče je dolžno v svoji odločbi navesti (le) pravno relevantne okoliščine za odločitev v konkretni zadevi. Iz 84. člena ZSKZDČEU-1 izhajajo naslednji pogoji za odstop pregona oziroma kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje v drugo državo članico EU:
da je obdolženi zoper katerega poteka v Republiki Sloveniji kazenski postopek, storil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije;
da je obdolženec državljan druge države članice EU;
da ima obdolženec stalno prebivališče v drugi državi članici EU;
da država članica odstopu kazenskega spisa za sojenje ne nasprotuje;
da oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije odstopu kazenskega spisa ne nasprotuje (razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka).
Iz določbe drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1 še izhaja, da je odstop spisa dopusten le do glavne obravnave in da je pri odločanju o odstopu kazenskega spisa treba upoštevati tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.
Prognozo v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivega dejanja lahko sodišče naredi na podlagi preteklih ravnanj obdolženca in na podlagi njegovih ravnanj tekom odločanja o alternativi.
Po listinsko podkrepljenih ugotovitvah o obsežni predkaznovanosti obsojenega za istovrstna kazniva dejanja (specialni povratnik), da predhodni alternativni način izvršitve kazni zapora v konkretni zadevi (delo v splošno korist) ni bil uspešen (obsojeni je delo v splošno korist kljub podaljšanju roka opravil le v zelo majhnem obsegu), da je v tej zadevi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v preizkusni dobi po kar petih sodbah, da predhodni alternativni načini prestajanja kazni zapora v drugih zadevah na obsojenca niso imeli vzgojnega vpliva in da se je tudi tekom prvostopenjskega odločanja obsojeni še nahajal v enem kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine je zaključilo, da pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v primeru predlaganega alternativnega izvrševanja kazni zapora ne bo izvrševal. Zaključilo je, da je zavodski način prestajanja kazni zapora zato nujen.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.
Pri razlagi vsebine oziroma besednega pomena določene trditve je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru.
Pomembno je, da je povprečna javnost obdolženčevi izjavi izkustveno in logično razumela v navedenih pomenih, pri čemer subjektivno razumevanje in nameni obdolženca za razlago pomena izjav niso odločilni.
V 169. členu KZ-1 je kot ukrep (ki ni kazenska sankcija) določena (zgolj) objava sodbe. Izvrši se lahko le na način, da sodbo objavi medij na zahtevo sodišča, za obdolženca pa določa le stroškovno posledico kritja stroškov objave.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi po slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.
Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo razlago iz sklepa VSL I Cp 930/2015 z dne 1.72015 in ga tudi korektno citiralo. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je izhodišče, ki ponuja primerjavo s sodnikom in nato skuša omejiti materialnopravne predpostavke (navaja se protipravnost), le na "grobe kršitve izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primeru najhujših oblik protipravnosti...če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanost in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka", prav zato, ker ne obstajajo posebne pravne podlage za odškodninsko obveznost izvedencev, zmotno. Ponujena razlaga s sodnikom je neprimerna že v svojem osnovnem izhodišču, saj so sodišča državni organi in zoper sodnike je neposredna odškodninska odgovornost izključena, oškodovanci lahko odškodninske zahtevke uveljavljalo le zoper državo, na podlagi 26. člena Ustave RS.
Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Sodišče prve stopnje je pravno logično pojasnilo tudi pomen določb tretjega odstavka 112. člena in 155. člena ZCes-2, po katerih so morale občine uskladiti svoje predpise v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona in torej sprejeti splošne akte za vzpostavitev območij omejene hitrosti. Zamuda uskladitvenega roka namreč ne pomeni razveljavitve dotedanjih zakonitih občinskih predpisov in prometne ureditve, česar ZCes-2 ne določa in drugačno stališče pritožnika nasprotuje sistematični in teleološki razlagi pravnih pravil, upoštevaje pravni pomen prometne ureditve javnih cest, ki vključuje varnost udeležencev v cestnem prometu. Tako tudi na podlagi izpostavljene določbe 153. člena Ustave ni mogoče ugotoviti vsebinske neskladnosti med določbami ZCes-2 in lokalno ureditvijo z Odlokom o občinskih cestah v Mestni občini *** iz leta 2012, ki ni posebej določal ločenega pravnega urejanja območij omejene hitrosti s posebnim odlokom, temveč je v 25. členu občinsko pristojnost za postavljanje prometne signalizacije urejal enovito.
Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.
Ne glede na to, da sta upnika v zadevi I 356/2021 predlog za izvršbo vložila v zvezi z oviranjem dostopa in motenjem posesti s (ponovno) postavitvijo delta bloka, v obravnavani zadevi pa v zvezi s postavitvijo zapornice, je namreč dejstvo, da sta v okviru v zadevi I 356/2021 podanega zahtevka (pod točko 4 zahtevka, uveljavljanega v predlogu za izvršbo), uveljavljala tudi, da se je dolžnik dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi v bodočnosti tudi na drug način kot s postavitvijo enakih ali podobnih ovir, kot je betonski delta blok, oviral dostop ter dovoz do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2, vse k.o. ..., in da se mu za primer kršitve te prepovedi določi kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo sodišče v primeru kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati določi višjo kazen. Med ravnanja, zajeta pod opredelitvijo "drug način", spadajo vsa ravnanja, s katerimi bi dolžnik na kakršenkoli način oviral dostop ali dovoz do zadevnih zemljišč, vključno s postavitvijo zapornice, v zvezi s katero sta predlog za izvršbo upnika vložila v obravnavani zadevi. Zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 predloga za izvršbo v zadevi I 356/2021, tako zajema tudi zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 primarnega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi.
V zadevi I 106/202o je bila vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice predlagana in dovoljena v zvezi s prvotno zapornico, ki je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova, vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020 in ki je bila nato v času trajanja postopka I 106/2020 odstranjena, in ne v zvezi z prestavljeno zapornico, ki jo je dolžnik po odstranitvi prvotne zapornice nato (predelano) ponovno na drugem mestu na parc. št. 1029/2 postavil dne 18. 8. 2021 in v zvezi s katero sta upnika v predmetnem postopku vložila nov predlog za izvršbo. Prav iz razloga, ker zapornice, kot je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020, ni več in ker je vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s tisto zapornico posledično postala nemogoča ter je obveznost dolžnika v tej zvezi zato prenehala, je bil izvršilni postopek v zadevi I 106/2020 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice, s sklepom I 106/2020 z dne 12. 2. 2026 (ki ga je v tem delu s sklepom I Ip 343/2026 z dne 22. 7. 2026 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru) tudi ustavljen. Ker se torej predlog za izvršbo v obravnavani zadevi nanaša na novo motenje, ki je bilo storjeno s postavitvijo (predelane) zapornice na drugem mestu, identiteta zahtevkov iz zadeve I 106/2020 in I 332/2021 ni podana, posledično pa tudi ni podana procesna ovira litispendence.
Namen določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ je omogočiti neposredno varstvo upniku v (novem) izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, potem ko je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prenehala, dolžnik pa je nato ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Prenehanje obveznosti iz izvršilnega naslova poleg načinov, ki so izrecno omenjeni v prvem odstavku 229. člena ZIZ (tj. s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti s strani dolžnika oziroma z izvršitvijo obveznosti v okviru prisilne izvršbe), nastopi tudi v posledici nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da je dolžnikova obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja zapornice, v zvezi s katero je bila izvršba dovoljena v zadevi I 106/2020, prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve in ne zaradi prostovoljne izpolnitve obveznosti ali oprave izvršbe v postopku I 106/2020, tako samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni.
Predmet pritožbenenega postopka ni pravilnost ali višina odmerjenih stroškov kazenskega postopka, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.
ZKP ne predvideva nadaljnje pritožbe zoper sklep zunajobravnavnega senata, izdan ob odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Gre za odločitev, s katero je bilo odločeno o že vloženem rednem pravnem sredstvu, zato ponovna pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in glede sodne takse tudi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (v skladu s to določbo se mora zagovorniku vročiti obtožni akt, sodba ali odločba, pri kateri bi tekel od vročitve rok za pritožbo in pritožba nasprotne stranke, ki bi se vroča na odgovor). Obe listini, torej dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog sta bila v predmetni zadevi namenjena le še izvršitvi pravnomočnih sodnih odločb in sta administrativno- tehnične narave.
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.