Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila izmenična uporaba sporne nepremičnine mogoča zgolj ob sporazumu udeležencev o tem.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno sodno prakso nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja in metodami, ki jih pri svojem delu uporabi izvedenec, na pravico do plačila za opravljeno delo ne vpliva, saj stranka sklepa o odmeri nagrade izvedencu ne more uspešno izpodbiti z lastno oceno o kakovosti izvedenskega mnenja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in očitane pomanjkljivosti (npr. očitki o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja) spadajo namreč v sklop dokazne ocene (po 8. členu ZPP), ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri nagrade.
Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Če se v takem primeru pojavi dvom, da je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka in se zato zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti; o tem bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP).
Pri tem ne gre spregledati, da gre za medsebojno povezana postopka iz tožbe na ugotovitev ničnosti in iz nasprotne tožbe (182. člen ZPP), s tem pa je podana pristojnost okrožnega sodišča v skladu z 32. členom ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
Preglede zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje tako za osnovno mnenje kot tudi pisno dopolnitev Komisiji priznalo nagrado v višini 350,00 EUR oz. za pisno dopolnitev 153,00 EUR (40. člen Pravilnika), saj je štelo, da tako mnenje kot pisna dopolnitev po zahtevnosti, ki jo je ocenjevalo v objektivnem smislu, glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj, ne odstopa od povprečja.
Zakaj bi naj ustna dopolnitev bila zelo zahtevna, v stroškovniku ni pojasnila niti Komisija niti slednje ne izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje.
Sodišče druge stopnje je vpogledalo v spletno stran avtobusne družbe X.
Pri tem pa glede na zgoraj navedeno o primernem oz. ustreznem javnem prevozu ni mogoče govoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedencem priznalo kilometrino na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana.
Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža.
Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da so utemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je pritrdilo preiskovalnemu sodniku v zanesljivi ugotovitvi, da A. A. dejansko uživa začasno mednarodno zaščito, ki se izteče šele dne 11. 11. 2029, zaradi česar (ter ob upoštevanju mednarodno pravnega načela nevračanja) pogoji za njegovo izročitev Republiki X niso podani.
Sodišče prve stopnje je povsem neobrazloženo zakonitega dediča in RS kot upnika štelo kot enotna in nujna sospornika. Dejstvo ali je A. A. dedinja po pokojnem, namreč vpliva na velikost dednega deleža dediča, ne vpliva pa na pravico RS, da doseže izročitev premoženja na podlagi omejitve dedovanja.
Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je (tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode) pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami. Glede na navedeno je torej pravilen pristop pri odmeri odškodnine in objektivizaciji le-te, da se primerja odmerjeno odškodnino kot celoto in ne po posameznih postavkah.