Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.
Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.
Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.
Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.
Toženka ni uspela dokazati, da je o načinu uporabe sporne poti med njo in pravnim prednikom tožnice obstajal dogovor o uporabi sporne poti le za hojo, in da je drugačna uporaba poti bila storjena na skrivaj, z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja.
Ima pa pritožba prav, da sodišče ne bi smelo presojati, ali je upravna enota upravičeno izdala potrdilo (iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ), da odobritev pravnega posla ni potrebna. Vrhovno sodišče RS je namreč že v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 zavzelo stališče, da je soglasje (odobritev) pristojne upravne enote dodaten pogoj k siceršnjim predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki pa ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.
Pritožbeno sodišče meni, da če sodišče ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju o tem, ali so izpolnjeni pogoji po ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je toliko manj upravičeno odločati o tem, ali je upravna enota utemeljeno izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.
Zato niti pri menjalni niti pri mešani menjalno-prodajni pogodbi predkupna pravica ne more obstajati.
Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ).
V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom.
Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne.
Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen
Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi.
Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13).
Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe).
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.
Zgolj žig odvetnika na kuverti, v kateri je bila poslana pritožba, slednjega ne more nadomestiti.
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
Odločujoče v predmetni zadevi je dejstvo, da je tožnik že v letu 2016 zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Turčijo, v tem času pa toženka za njega ni skrbela, saj slednjega tožnik ne zatrjuje.
Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.
Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.