Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
Pravna podlaga za pridobitev stavbne pravice je veljavna pogodba o ustanovitvi stavbne pravice med lastnikom zemljišča (toženka) in imetnikom stavbne pravice (toženec), ki ima naravo zavezovalnega posla. Vpis stavbne pravice v zemljiško knjigo je konstitutiven in ima naravo razpolagalnega pravnega posla.
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).
V skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP sodišče tožbo oziroma vlogo zavrže, če vlagatelj vloge ne dopolni oziroma ne dopolni pravilno.
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
Pritožnikovo nestrinjanje s sprejetimi odločitvami obdolžencev, ne more pomeniti zavestne kršitve zakona ali njihovega namena škodovanja.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem.
V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
Nima prav pritožba, da bi toženec moral policista obvestiti, da je prišlo do prometne nesreče in bi moral zahtevati, da ga preverita glede alkoholiziranosti.
Glede na ugotovljene zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, prav tako ob samem prihodu policistov, ki so na kraj dogodka prišli povsem po naključju, ni bil dolžan zahtevati preverjanja z alkotestom.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izrek izpodbijanega sklepa ne spadajo določbe Zakona o dedovanju, na podlagi katerih je sodišče odločalo o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji. Slednje namreč spada v obrazložitev sklepa.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonske podlage, ki bi v okviru 128. in 129. člena ZD Republiki Sloveniji omogočala omejitev dedovanja zgolj na določene pravice oz. stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno premoženje izročilo Republiki Sloveniji na podlagi 9. in 128. člena ZD.
Za določitev povečanja nagrade iz 47. a člena Pravilnika ni pomembno, ali uspejo izvedenci izdelati mnenja na določenem področju v roku šestih mesecev, temveč da je področje, na katerem izdelujejo mnenje, razglašeno za deficitarno področje. Minister za pravosodje na približno dve leti izda prej navedeni sklep o deficitarnih področjih, in kolikor na področju klinične psihologije ne bi bilo prezasedenosti oziroma pomanjkanja sodnih izvedencev, tega področja ne bi uvrstil med deficitarnega.
Določilo drugega odstavka 242. člena ZPP določa, da izgubi izvedenec (ali priča) pravico do povračila stroškov, če jih ne priglasi takoj, le v primeru, če je bil o tem s strani sodišča poučen. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 14. 6. 2024 sodišče prve stopnje izvedenke ni poučilo v skladu z navedenim določilom, zato pravice do povračila stroškov kljub temu, da jih je priglasila prepozno, ni izgubila in je tako upravičena tudi do plačila nagrade za sodelovanje na naroku dne 14. 6. 2024.
Nadomestno sodbo izdalo v skladu z 343.a členom ZPP po tem, ko je ugotovilo, da je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V pristojnost sodišča spada na kakšen način bo o zahtevku odločilo. Zato nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o nasprotni tožbi in ne samo delno o tožbi tožnikov. V kolikor je toženka želela istočasno odločitev bi morala postaviti pobotni ugovor.
Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.
V predmetnem zahtevku gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, saj je tožnica vložila primarni zahtevek in z njim zahtevala vračilo plačanega zneska in vmesni ugotovitveni zahtevek ter izbris hipoteke. Nadalje je postavila podrejeni zahtevek za razveljavitev kreditne pogodbe in izbris hipoteke. Slednjega je tekom postopka umaknila. Tožnica je tako zoper toženko uveljavljala več zahtevkov z različno podlago zoper istega toženca. Bistveno v predmetnem postopku je, da se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek.
Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.