postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - shizofrenija - prostorske in kadrovske možnosti socialnovarstvenega zavoda - storilec kaznivega dejanja
Neutemeljene so pritožbene navedbe o kadrovskih in prostorskih težavah SVZ A. v smislu, da ta nima ustrezno urejenih namestitev za osebe, ki potrebujejo socialno varstvo zaradi različnih duševnih in telesnih izzivov ter so bili obsojeni na kazniva dejanja, in sicer nimajo enoposteljnih sob in ne izvajajo posebnih varovalnih ukrepov, kot je npr. fiksacija, na kar je opozoril sodni izvedenec. Pritožbeno sodišče povzema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve sklepa, da imajo vsi štirje PSVZ verificirane oddelke, ki imajo bivalne prostore urejene v dvoposteljnih sobah in torej noben izmed njih nima enoposteljne sobe, v katero bi lahko namestili obravnavano osebo. ZDZdr v novem 5.c členu določa, da mora varovani oddelek SVZ med drugim zagotavljati sobe za bivanje z največ dvema posteljama ter prostor za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov.
V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDZdr kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialno varstvenih storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije določi minister oziroma ministrica, pristojna za socialno varstvo v soglasju z ministrom. Tako se mora zavod v zvezi s pomanjkanjem kadra, prostorov itd. obrniti na pristojno ministrstvo. Zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da SVZ A. nima stalno zaposlenega zdravnika, ob tem ko ima verificirani varovani oddelek, ki ga mora ustrezno organizirati, nima vpliva na odločitev v zadevi, je tako pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073956
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 105, 105/2, 391.
kaznivo dejanje razžalitve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - objektivno žaljiva izjava - izpodbijanje odločitve o sankcijah - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca.
Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug, ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.
izvršilni postopek - načelo pravnomočnosti odločbe
Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne. Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči.
ZDavP-2 člen 126, 126/6, 126a, 126a/1, 126a/2. ZIZ člen 3.
odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - davčna obveznost - zastaranje davčne obveznosti - absolutno zastaranje davčne obveznosti - izvršba na nepremičnino
Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
dokaz z izvedencem - prekluzija - odškodnina - športna vzgoja - padec - udarec v glavo - zavrnitev tožbenega zahtevka
V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse kar opazi in dožene in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke (251. člen ZPP).
Nikakor pa glede postavitve vprašanj ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba.
V skladu s 325. členom ZPP lahko sodišče na predlog stranke, ki ga mora slednja podati v 15. dneh od prejema sodbe, sodbo dopolni, v kolikor ni odločilo o celotnem zahtevku stranke.
Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).
URS člen 14, 22, 23, 25, 33. OZ člen 557. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 5, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - notarski zapis - sposobnost razsojanja - razumevanje postopka - alzheimerjeva bolezen - izjava pravno poslovne volje - izvedensko mnenje - zdravstveni karton - pomanjkljiva dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do enakega obravnavanja - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - procesna sposobnost stranke - pooblastilo odvetniku
Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri sme vsak zakonec, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, zahtevati njeno razvezo. Tisti izmed zakoncev, ki zahteva razvezo zakonske zveze mora torej dokazati, da je zakonska zveza zanj nevzdržna, ob čemer do nevzdržnosti zakonske zveze lahko pripelje katerikoli vzrok oziroma skupina vzrokov. Pri tem ni pomembno, ali je nevzdržna tudi za drugega zakonca, ker sodišče razveže zakonsko zvezo tudi, če drugi zakonec razvezi nasprotuje. Drži, da morata tako sklenitev kakor tudi razveza zakonske zveze temeljiti na svobodni odločitvi vsakega posameznika, za razvezo zakonske zveze pa zadošča že, da eden izmed njiju sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00073866
ZPP člen 8. ZD člen 10, 10/2. DZ člen 4, 4/1, 4/2. ZZZDR člen 12.
dedna pravica - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - dalj časa trajajoča življenjska skupnost (izvenzakonska skupnost) - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - celovita dokazna ocena - življenjska in ekonomska skupnost
V skladu s stališči sodne prakse govorijo v prid obstoja izvenzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za izvenzakonska partnerja (tako imenovana notorna skupnost). Pri navedenih okoliščinah gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne izvenzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati kvaliteto izvenzakonske skupnosti, pa je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja", in ali se volji obeh partnerjev ujemata.
Skupno bivanje torej ni izključni pogoj za nastajanje skupnega življenja, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.
darilna pogodba - pogodba v korist tretjega - darilna obljuba - zastaranje
Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.
ZOEE člen 69, 69/7. EZ-1 člen 144. Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (2021) člen 245, 245/4. URS člen 87, 125, 153.
neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - aktivna stvarna legitimacija - exceptio illegalis - nezakonit podzakonski akt
Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.
V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.
ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 256, 257, 257/1, 271.
kršitev načela kontradiktornosti postopka - stavbna pravica - nadomestilo za stavbno pravico
Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.
Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki so urejali družbeno lastnino, temveč tudi predpisi, ki so na določenih zemljiščih urejali tudi individualno lastninsko pravico, kot je bil npr. Zakon o temeljnih latninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od leta 1980 do uveljavitve SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Razen tega v prvem in drugem odstavku 271. člena SPZ niti ni govora o imetniku uporabe zemljišča v družbeni lastnini in o imetniku uporabe na zgradbi, temveč zakon v prvem odstavku govori izrecno o "lastninski pravici", v drugem odstavku pa o "lastniku".
Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.
obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - njihov obstoj v času prvotne odločbe
Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nova dejstva in novi dokazi lahko podlaga za obnovo postopka po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP.
Pravna teorija in sodna praksa sta namreč skladni, da morajo dejstva in dokazi, na podlagi katerih stranka predlaga obnovo postopka, obstajati že v času sojenja, stranka pa zanje do trenutka, ko je še lahko predlaga nova dejstva in dokaze, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), zanje ni vedela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSM00074327
ZDen člen 81.
oporočna razpolaganja pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji - dedovanje na podlagi zakona
Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPSPP člen 24, 24/1, 24/2, 26, 26/1, 26/2. ZVarD člen 4, 4/1.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - primeren čas za odpoved - odpovedni rok - diskriminacija - sodba presenečenja - pravica do izjave stranke
Sodišče druge stopnje izpostavlja dejstvo, da ZPSPP dejansko varuje najemnika, ko v najemnih pogodbah za nedoločen čas določa sodno odpoved (26. člen), hkrati pa, da odpovedni rok ne sme biti krajši od enega leta (drugi odstavek 24. člena). Enoletni odpovedni rok, ki je določen v ZPSPP kot v specialnem predpisu je dejansko obdobje, namenjeno temu, da najemnik svoje poslovanje uredi na drug način, torej, da v tem času svoje poslovanje glede na to, da mu je najemno razmerje odpovedano, temu primerno prilagodi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - dokazi, ki so podlaga za sodbo - nerazumljivi razlogi - sodbe ni mogoče preizkusiti - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Dokaze iz drugih prekrškovnih spisov oziroma postopkov, na katere se v zahtevi za sodno varstvo sklicuje storilec, je potrebno formalno (t.j. z ustreznim sklepom procesnega vodstva) prenesti v aktualni spis, če sodišče prve stopnje šteje, da so ti dokazi relevantni in jih uporabi pri odločanju. V nasprotnem primeru sodbe v pritožbenem postopku namreč ni mogoče preizkusiti. Čeprav pritožbeno sodišče v ZSV zadevah o pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne odloča, mora imeti vpogled v dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, saj mora v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 med drugim preveriti, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz, in ali ima sodba razloge oziroma so ti razumljivi.
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.
Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.
Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.
Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.