KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00088714
ZGD-1 člen 512, 512/1, 512/2. ZNP člen 42.
vpogled v poslovno dokumentacijo - pravica družbenika do informacije in vpogleda - izstop iz družbe - informacijska pravica družbenika - nepravdni postopek - prepoved zlorabe pravic
Predlagateljeva zahteva za izstop iz družbe A. d.o.o., dne 21. 7. 2025 naslovljena na skupščino nasprotnega udeleženca, nima nobenega vpliva na pravni interes predlagatelja, da se o njegovi zahtevi v tem postopku vsebinsko odloči. Predlagatelj je namreč v času odločanja o pritožbi nasprotnega udeleženca še vedno družbenik in je kot takšen še vedno upravičen do (celovitih) informacij o zadevah družbe in (celovitega) vpogleda v knjige in spise družbe. Njegove pravice kot družbenika zato, ker je podal zahtevo za izstop iz družbe, ni mogoče omejiti le na informacije, ki so povezane z njegovimi obveznostmi do družbe in na informacije, ki so povezane z vrednostjo njegovega poslovnega deleža, za kar se zavzema pritožba. Glede na to so vsi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je v točkah 23 in 24 obrazložitve med drugim pravilno pojasnilo, da tudi, če sta družba in družbenik v sporu, tudi če imata terjatve drug do drugega, kar velja za obravnavano zadevo, še niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za pridobitev zahtevanih informacij in vpogleda v listine ter spise družbe. Zahteve ni mogoče zavrniti le z razlago, da družbenik, ki je hkrati upnik družbe, do podatkov ni upravičen, ker (kot družbenik) družbi ni lojalen. Listine, ki jih predlagatelj zahteva, lahko po pravilni razlagi izpodbijanega sklepa uporabi (tudi) kot upnik, a tudi, če jih uporabi za ta namen, to (samo po sebi) še ne pomeni, da jih je uporabil v nasprotju z interesi družbe in da ji bo s tem povzročil občutno škodo. Zgolj hipotetična možnost nadaljnjega posredovanja informacij in možnost uporabe le - teh v sodnih postopkih, za zavrnitev zahteve ne zadošča (tako v odločbi VSL I Cpg 383/2012). Obstajati mora (tudi) grozeča nevarnost nastanka škode, ki mora biti po stališču sodne prakse konkretna, občutna in verjetna (odločba VSL I Cpg 247/2021, ki citira še druge odločbe).
ZS člen 113a, 113a/3. ZVPot člen 23, 24, 24/1. URS člen 155. ZPP člen 181. OZ člen 88, 326.
harmonizacija prava - načelo lojalne razlage - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost - ugovor zastaranja - pravni interes za uveljavljanje tožbenega zahtevka - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - konverzija - ničnost kreditne pogodbe - kondikcijski zahtevek - pobotni ugovor - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU
Tudi v kolikor sta tožnika ob prvem povišanju tečaja CHF leta 2009, 2010 oziroma leta 2015 (občutni porast tečaja CHF) realizirala, da sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in kako to vpliva na njun ekonomski položaj (bistveno povišanje mesečne anuitete v domači valuti ob po več letih odplačevanja neznižani glavnici kredita, preračunani v domačo valuto), k čemur je pripomoglo tudi obravnavanje te tematike po javnih občilih, ter sta se odločila za konverzijo, pa ob neskladnih stališčih pravne stroke o vprašanju ničnosti potrošniških kreditnih pogodb, vezanih na CHF, sploh ko glede tega vprašanja ustaljena sodna praksa še ni bila izoblikovana, v nasprotju s prepričanjem pritožbe v letu 2015 ni bilo mogoče govoriti o tem, da bi se tožnika mogla in morala zavedati, ali in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavljata pravno varstvo zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (zavedanje o tem, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten in da je toženka kršila pojasnilno dolžnost) in v tej smeri poiskati pravno pomoč. Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku ter odločitev o pobotnem ugovoru, s katerim od tožnikov terja nadomestilo za uporabo njenega denarja, tožnika pa odločitev o kondikcijskem zahtevku v obrestnem delu, je odločitev pritožbenega sodišča odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo SEU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču - ZUstS).
obdolženec - odvetnik - prenos krajevne pristojnosti - zavrnitev predloga - drugi tehtni razlogi - poznanstvo med sodniki - običajni kolegialni odnosi - videz nepristranskosti
Predlagatelja v obravnavanem primeru svoja predloga za prenos krajevne pristojnosti utemeljujeta z navedbami, da je obdolženec odvetnik, ki svoj odvetniški poklic opravlja na območju razpravljajočega sodišča ter tako med njim in sodniki tega sodišča prihaja do vsakodnevnih srečanj na narokih, pa tudi na kakšnem družabnem dogodku.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - določitev plačila - določitev cene pogodbenih del - dodatna dela
Glede na ugotovljen neobstoj dogovora glede cene dodatno dogovorjenih del je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ. Vendar je pritrditi tožeči stranki, da navedene določbe ne bi smelo uporabiti tudi glede prvotno dogovorjenih del, ki so že bila plačana, saj sta se glede cene teh del stranki dogovorili.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje v zavod za prestajanje kazni
Da se tožnik nahaja v ZPKZ izhaja tudi iz same tožbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožencu tožbo z pozivom naj odgovori na tožbo vročati po določbi 136. člena ZPP, torej po upravi zapora ali zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti.
Pritožbeni očitek se nanaša (le) na dohodkovni kriterij, ki ga sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, niti ni presojalo. Ker morata biti za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (in oprostitev plačila sodne takse) izpolnjena oba kriterija hkrati, že neizpolnjevanje premoženjskega kriterija pomeni, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (četudi dohodkovni cenzus, ki za štiri osebe znaša 3.952,72 EUR, ni presežen).
tožba za izpodbijanje očetovstva - izpodbijanje očetovstva
Sodišče prve stopnje je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem razumljivo pojasnilo, da sta imela predlagatelj in nasprotna udeleženka v decembru 2011 in januarja 2012 več spolnih odnosov, večina od njih nezaščitene, in da mu je že druga nasprotna udeleženka konec februarja 2012 povedala, da je noseča, pri čemer je vedel, da ima lahko spolni odnos brez zaščite za posledico nosečnost. To zadošča za zaključek, da bi se že takrat moral zavedati, da je lahko oče otroka, kar pomeni, da bi moral tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti do 12. 12. 2013, ko se je iztekel enoletni prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva po 99. členu ZZZDR. Pri tem je nepomembno, da mu je nasprotna udeleženka oktobra 2012, ko je rodila, poslala sms sporočilo, da je otrok svetle polti in ima ravne lase, prav tako je pravno nepomembno, kaj se je dogajalo po 12. 12. 2013, saj pravica, ki je ugasnila, ne more ponovno oživeti. To velja zlasti z ozirom na to, da pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se je predlagatelj avgusta 2013 oglasil na domu druge nasprotne udeleženke in napovedal, da bo opravil DNK test očetovstva, nato pa vse do vložitve predloga v obravnavanem postopku (in sicer 20.11.2024) ostal pasiven.
Kajti pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je za verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj okoliščina, da neko ravnanje ali opustitev ni v otrokovo korist, pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Obstoječ režim izvajanja stikov, ko je določen s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, mld. deklice z ničemer ne ogroža, temveč je neizvajanje stikov posledica predlagateljeve zavestne odločitve, da sodno določene lokacije prevzema mld. otroka ne bo upošteval. Takšne okoliščine pa ne zadoščajo za izkaz ogroženosti otroka niti ne zadoščajo za zaključek, da so se okoliščine od pravnomočne dokončne odločitve sodišča v tolikšni meri spremenile, da bi bil dopusten poseg s pravnomočno odločitev o načinu izvajanja stikov oziroma lokaciji prevzemnega mesta otroka.
nevarna vožnja v cestnem prometu - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - konkretizacija zakonskega znaka - vzročna zveza - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in povzročitvijo nesreče - pretrganje vzročne zveze - nepredvidljiv dogodek
Pritožbeno izpostavljene okoliščine - vožnja ponoči, megla, spolzko vozišče in gost promet - namreč niso dodatni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je obdolženi tempore criminis vozil s prilagojeno hitrostjo, ter ali je bila njegova vožnja objektivno in subjektivno nevarna. Gre torej zgolj za konkretizacijo zakonskega znaka "vožnja, ki povzroči neposredno nevarnost", ne pa za razširitev ali spremembo opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno zatrjevanje, da takšne okoliščine ne sodijo v izrek prvostopenjske sodbe, zato ni točno, saj so lahko v opisu kaznivega dejanja navedene tudi dejanske okoliščine, ki konkretizirajo način storitve, kar omogoča ustrezno presojo izpolnjenosti zakonskih znakov.
Zagovornik ne upošteva, da vzročna zveza ni pretrgana, kadar dejanje oškodovanca ali tretje osebe ne predstavlja izrednega in nepredvidljivega dogodka, temveč spada v okvir običajnih prometnih situacij, ki jih mora voznik, še posebej v stanju popolne prisebnosti in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, pričakovati in nanje ustrezno reagirati.
višina preživnine za otroka - odmera preživnine - zahtevek na zvišanje preživnine - zmožnost plačevanja preživnine - nadstandardne potrebe - bistvena sprememba - premoženjsko stanje staršev - sprememba višine preživnine
Ugotovljeno dejansko stanje je zato potrebno presojati z upoštevanjem, da se dohodek očeta od zadnje odločitve o višini preživnine ni zvišal, nasprotno, da se je zvišal dohodek matere, ter da se s strani matere zatrjevano bistveno povečanje mesečnih potreb otrok od leta 2021, nanaša predvsem na nadstandardne prostočasne aktivnosti. Celovita presoja vseh okoliščin, relevantnih za odločitev ali so podani pogoji za vnovično odločanje o zvišanju preživninske obveznosti očeta (določba 197. člena DZ), zato utemeljuje zavrnitev materinega predloga.
skupno varstvo in vzgoja otroka - varstvo in vzgoja skupnih otrok - skupno starševstvo - izvajanje stikov - korist mladoletnega otroka - preživnina - določitev preživnine
Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka.
Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.
OZ člen 131, 131/1, 165, 288, 299. ZPP člen 14. KZ-1 člen 20, 20/2, 54, 228, 228/1.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - škoda zaradi kaznivega dejanja - zamuda s plačilom - delno plačilo odškodnine - pravilo o vračunavanju - zapadlost odškodninske obveznosti - obstoj protipravnosti - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - identično dejansko stanje - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
očitna pomota vložnika - odvetnik - skrbnost odvetnika - skrbnost odvetnika pri organizaciji dela pisarne - vložitev vloge na nepristojno sodišče - stopnja skrbnosti
Utemeljen je namreč z ustaljeno sodno prakso podprt prvostopenjski zaključek, da ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Poleg tega pritožnik zaobide v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarjeno dejstvo, da niti on niti vložnik v danem roku osmih dni (upoštevajoč tudi sodne počitnice) nista dopolnila zasebne tožbe, na kar ju je pozivalo Okrožno sodišče v Mariboru, marveč je pritožnik podal zgolj prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zasebne tožbe, ki jo je pravočasno naslovil in poslal na Okrajno sodišče v Mariboru, pri čemer pa jo je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo po izteku roka.
Priložena izjava pritožnikove žene A. A. sicer potrjuje, da je vlogo na nepristojno sodišče pomotoma naslovila ona. Vendar ta izjava in okoliščina, da je pisno vlogo (po nareku) sestavila in fizično odpravila njegova žena, ki v odvetniški pisarni sploh ni zaposlena, na pritožbeno izpodbijano odločitev ne more merodajno vplivati, kot si to zmotno predstavlja pritožnik. Odvetnik kot profesionalni zastopnik mora zagotoviti, da so vloge poslane pravilno in pravočasno. ZKP odvetnikom kot profesionalnim zastopnikom nalaga višjo stopnjo skrbnosti ter v situacijah, kot je predmetna, daje možnost substitucije, ki ostane pritožbeno povsem prezrta. Vsekakor posledice neustrezne organizacije dela posamezne odvetniške pisarne ne morejo bremeniti tretjih ali celo sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088852
KZ-1 člen 192, 192/1, 192/2. ZKP člen 358, 358-3, 391.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kazenska oprostilna sodba - dejansko stanje - malo verjetne in neprepričljive izjave - oškodovančeva izpovedba - načelo proste presoje dokazov - spreminjanje izjav
V pritožbeni graji ODT zanemari dejstvo, da se nianse njene izpovedi niso razlikovale le v nebistvenih podrobnostih, temveč so se med seboj izključevale na točki pojasnjevanja ključnih okoliščin, tj. v pomembnih segmentih glede obstoja, obsega in intenzivnosti domnevnega pravno nevzdržnega ravnanja obdolženih staršev in sorojenca. Takšna nedoslednost in nestabilnost izpovedi (ml.) oškodovane D. D. pa merodajno zmanjšujeta njeno prepričljivost in onemogočata, da bi sodišče prve stopnje na tako vprašljivi dejanski podlagi lahko zanesljivo ugotovilo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja.
OZ člen 134. ZPND člen 1, 3, 5, 19, 19/3, 22, 22/1, 22a.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja.
Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s stopnjo verjetnosti, torej ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost podaljšanja ukrepov. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave, na primer na ta način, da vloži tožbo z zahtevkom za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Takšno možnost ima v bodoče na voljo tudi predlagateljica.
Po mnenju sodišča druge stopnje je pri odločanju o podaljšanju ukrepov po ZPND bistveno, ali so že izrečeni ukrepi zalegli. Že izrečeni ukrepi običajno niso zalegli, če povzročitelj nasilja ponavlja nasilna dejanja oziroma krši že izrečene ukrepe. Zgolj izjemoma, pri čemer se izjeme razlagajo ozko, je mogoče podaljšati že izrečene ukrepe, četudi jih povzročitelj nasilja ni kršil, če je na podlagi okoliščin, ki so nastale po izdaji prvotnega ukrepa, mogoče sklepati, da je žrtev še vedno ogrožena, na primer, če povzročitelj nasilja izraža namen, da se bo žrtvi maščeval in ponovil nasilna dejanja (ponovitvena nevarnost).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00088490
ZNP-1 člen 42, 101. DZ člen 197,197/1.
nepravdni postopek - sprememba višine preživnine - dvofazni postopek - spremenjene okoliščine - zvišanje preživnine - potrebe mladoletnega otroka - sposobnosti preživninskega zavezanca
Sprememba teh okoliščin mora biti bistvena, saj vsaka sprememba okoliščin na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah. Sodišče mora v prvi fazi ugotoviti, ali so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile (ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju o spremembi preživnine). Šele če se to potrdi, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine, pri čemer mora tej v drugi fazi ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine (potrebe mld. otroka in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev - staršev) in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
Z navedenimi ravnanji je nasprotni udeleženec o predlagateljici razširjal informacije, s katerimi je pri njej povzročil ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in strahu.