Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.