odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - obročno plačilo sodne takse - likvidnost premoženja - lastništvo nepremičnine
Morebitne omejitve razpolaganja s premoženjem lahko vplivajo na dejansko zmožnost plačila sodne takse in s tem presojo, ali plačilo sodne takse ne pomeni nepremostljive ovire za uveljavitev sodnega varstva v položaju, ko je taksni zavezanec prisiljen plačati sodno takso iz premoženja, ki mu služi za preživljanje sebe in družine. Po pojasnjenem se premoženje, s katerim zaradi prisilne izvršbe dolžnik dejansko ne more razpolagati, ne sme upoštevati kot vir za plačilo sodne takse. Če bi po plačilu sodne takse dolžniku preostal le znesek, ki je nižji od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, je upravičen do taksne oprostitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068906
KZ-1 člen 158, 158/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. URS člen 31.
kaznivo dejanje razžalitve - nasilno in drzno vedenje - prekršek in kaznivo dejanje - objektivna identiteta - ponovno sojenje o isti stvari - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem)
Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je izpodbijana sodba, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, pravilna in zakonita. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta med prekrškom opisanim v plačilnem nalogu, ter kaznivim dejanjem opisanim v zasebni tožbi. In v prekrškovnem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec kot kršitelj, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah žalil oškodovanko (z besedami "navadna pizda, prekleto zlo, kaj si bog, nihče te ne mara") in s tem pri oškodovanki povzročil občutek prizadetosti in užaljenosti.
odlog izvršbe - dom dolžnika - odlog izvršbe na predlog dolžnika - izpolnjevanje kumulativnih pogojev - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - realna možnost - pavšalne trditve
Kot že zgoraj izpostavljeno, pravica do doma ni absolutno varovana in okoliščina, da nepremičnina, ki je predmet prodaje, predstavlja dolžnikov dom, sama po sebi ne zadošča za odlog izvršbe, temveč morajo biti, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, podane tudi druge izjemne okoliščine, ki utemeljujejo odlog in ki morajo biti takšne narave, da bo začasna odložitev izvršbe lahko dosegla svoj namen. Med takšne okoliščine lahko spada tudi možnost poplačila dolga, na kar se je tako v predlogu za odlog kot v pritožbi skliceval dolžnik, pri čemer pa odlog izvršbe utemeljuje le realna možnost poplačila celotnega dolga v sorazmerno kratkem času, za katerega je dopustno odložiti izvršbo.
Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca.
sklep o poplačilu - prednostna terjatev - poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - vrstni red hipotek - konkretizacija pritožbenih očitkov - izračun terjatve
Pritožbeno sodišče dolžnikoma uvodoma pojasnjuje, da jima sodišče prve stopnje v točkah III in IV izreka izpodbijanega sklepa ni naložilo plačila davka, ampak je odločilo, da se tam navedeni zneski davkov poplačajo iz kupnine dobljene s prodajo nepremičnine, kar je v skladu z 2. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. Navedene zneske bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa poravnalo sodišče, kot izhaja iz točke VII izreka.
Glede pritožbenih navedb o izločitvi ostalih upnikov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih v obravnavani zadevi ni mogoče poplačati, saj kupnina za to ne zadošča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068951
KZ-1 člen 158. ZKP člen 52, 52/2.
nasprotna zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - vrnjena razžalitev
Sodišče prve stopnje glede na določbo drugega odstavka 52. člena ZKP pravilno ugotavlja, da očitki po nasprotni tožbi, po vsebini ne predstavljajo dejanj, ki bi pomenila vrnjeno razžalitev obdolženih A. A. in B. B., glede na kazniva dejanja, za katere je bila obdolžena po zasebni tožbi spoznana za krive.
izločitev dokazov - odvzem prostosti - pravica do uporabe svojega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravice tujca, ki ne zna slovenskega jezika - jezik, ki ga obdolženec razume - zapisnik o zasegu predmetov - zaseg in odvzem predmetov - pravica do tolmača - privolitev za preiskavo predmetov
Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo svoje privolitve nedvomno prejel.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - presoja dejanskega stanja - krivda - malomarnost
Zato očitek, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, da se je obdolženi zavedal, da lahko stori očitano mu dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ne vzdrži, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068429
KZ-1 člen 262, 262/2.. ZKP člen 380, 380/1, 392.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpovedba priče
Pritožbeno sodišče pripominja, da je predmet tega kazenskega postopka občutljivo, medijsko odmevno uradniško korupcijsko dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ki obravnavanega procesnega udeleženca negativno stigmatizira tako v zasebnem, kot poklicnem življenju, pa tudi v odnosu do okolice, še posebej volivcev, ki so mu na županskih volitvah zaupali svoj glas. Prav zato je jasna, natančna in nedvoumna opredelitev prvostopenjskega sodišča, kako presoja verodostojnost edine neposredne obremenilne priče in protislovnih dokazov sploh, bistvenega pomena. Po navedenem je zagovornikovo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in prvem odstavku 380. člena ZKP, saj meni, da je treba odrediti novo glavno obravnavo in dokazni postopek dopolniti še v smeri natančnejše ugotovitve kraja, časa in načina storitve obdolženemu očitanega koruptivnega kaznivega dejanja, torej meritorno relevantnih okoliščin, ki zaradi predstavljenih razhajanj pred sodiščem prve stopnje niso bile zanesljivo ugotovljene oziroma vsaj ne na stopnji pričakovane gotovosti in zanesljivosti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00067999
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129.a, 129a/1, 129a/5.
delo v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela - neizpolnitev dela obveznosti - razlogi za neizpolnitev obveznosti - izrek zaporne kazni
Razlogi za neizpolnitev nalog, ki izvirajo iz obsojencu naloženega dela v splošno korist, torej niso v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale izpolnitev obveznosti, temveč predvsem v obsojenčevem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.
nove navedbe - navedbe pravdnih strank - prvi narok za glavno obravnavo - nova dejstva in dokazi - ugovor zastaranja - zavlačevanje postopka - prekluzija - bistvena kršitev določb postopka - denarna odškodnina - višina denarne odškodnine - soprispevek oškodovanca
V primeru, ko sodišče narok v časovni stiski zaključi še pred celovitim podajanjem navedb strank (npr. ker ima ob določeni uri že razpisan narok v drugi zadevi), ni ovire, da stranki še na naslednjem naroku ne bi podajali novih navedb in dokazov. Ker toženec z ugovorom zastaranja ni zamudil, sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za presojo, ali bi dopustitev ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora, sploh pa ne na podlagi delno izvedenega dokaznega postopka v tej zvezi.
Vprašanje zastaranja predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22, 23,. OZ člen 729, 735, 735/1. ZPP člen 7, 8, 125, 125/4, 212, 214, 214/2, 226, 226/1, 226/6, 278, 278/2, 286, 286/1, 337.
pravica do poštenega sojenja - obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje - odvetnik kot stranka v postopku - shranjevalna pogodba - dokazna ocena vseh dokazov - dokazna ocena verodostojnosti prič - dolžnost govoriti resnico - vračilo shranjene stvari - denar
Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo.
Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi na katere ne. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.
Z vidika metodoloških zahtev 8. člena ZPP pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženke (tč. 6 na strani 7. obrazložitve) in nato (skrbno in vestno) presojalo vsak dokaz, ta analitičen pristop (ocena vsakega dokaza posebej) povezalo v smiselno celoto (ocena vseh dokazov skupaj) ter nato sprejelo tudi skupen dokazni zaključek o tem komu bo verjelo. In tak zaokrožen in celovit pregled nad ugotovljenimi dejstvi ter njihovo vrednotenje, ob preizkusu in oceni, komu v tej zgodbi verjeti, to tehtanje nagne v celoti na stran tožnice, kajti - čemu bi tožnica, preprosta ženska in gospodinja, v svoji starosti (več kot 70 let), tako vztrajno sama in nato s pomočjo drugih oseb, v daljšem časovnem obdobju in nato tudi z vložitvijo tožbe obremenjevala izobraženo, izkušeno in prava veščo osebo, kot je toženka, s povsem izmišljeno, neobstoječo torej povsem lažno zgodbo in zahtevkom? In ker v postopku ni prav nobenega niti namiga, da je s tožničino voljo, sposobnostjo presoje in razsoje kaj narobe potem je odgovor jasen, trden in neizpodbiten - zato, ker govori resnico, toženka pa ne.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - nedovoljena pritožba dolžnika - pravni interes dolžnika - pripombe na cenitveno poročilo
Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da se postavlja dvom glede dolžničinega interesa za nižjo ocenjeno vrednost nepremičnine, saj ta tudi pomeni nižjo pričakovano kupnino in s tem manjši obseg poplačila dolga.
sodni register - razveljavitev sklepa registrskega sodišča s strani sodišča druge stopnje - izbris vpisa
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za tako odločitev registrskega sodišča ni zakonske podlage, zato je odločitev materialnopravno zmotna. Če sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in odloči, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru (3. točka 39. člena Zakona o sodnem registru), ZSReg nima nobenih določb glede usode vpisanih podatkov. Zakon registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen, ne pa v primeru, če je bil sklep, na podlagi katerega je bil opravljen vpis, razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču v nov postopek. ZSReg za primer ponovnega odločanja na podlagi razveljavljenega sklepa nima posebnih določb o tem, da se na podlagi sklepa sodišča druge stopnje opravi izbris vpisa, kot je to v drugem odstavku 40. člena določeno za primer, če sodišče druge stopnje s pravnomočnim sklepom že zavrne zahtevek za vpis. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pritožbeno sodišče ne odreja vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov, pač pa le nalagala registrskemu sodišču, da o zahtevku za vpis še enkrat odloči. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da predmetni sklep smiselno predstavlja spremembo izpodbijanega sklepa, zato bo registrsko sodišče tokrat moralo, skladno z določbo tretjega odstavka 40. člena ZSReg, vpisati izbris vpisa, ki je bil predmet izpodbijanega sklepa, kar pa ne bo pomenilo ponovnega odločanja o vpisu.
vpis spremembe v sodni register - izbris vpisa - podlaga za vpis - sklep sodišča druge stopnje
Zakon o sodnem registru - v nadaljevanju ZSReg registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris opravljenega vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen (tretji odstavek 40. člena ZSReg). Smiselno enako postopa registrsko sodišče tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje s sklepom zgolj razveljavi sklep registrskega sodišča o vpisu v sodni register, ne da bi vrnilo zadevo registrskemu sodišču v novo odločanje (kot je to v obravnavanem primeru). Tudi v tem primeru namreč razveljavitveni sklep dejansko pomeni spremembo sklepa registrskega sodišča o vpisu v sodni register.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
silobran - sočasnost napada in obrambe - udarec v glavo
Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. V obravnavani zadevi pa je ključno, da oškodovanec obdolženca ni napadel (niti mu ni z napadom neposredno grozil), kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik, temveč je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem v glavo napadel oškodovanca, o čemer sta prepričljivo izpovedala oškodovanec in priča C. C. in kar je nenazadnje podkrepljeno tudi z oškodovančevo medicinsko dokumentacijo ter zlasti z izvedenskim mnenjem prof. dr. D. D.
URS člen 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZS člen 104, 104/2, 116. ZKP člen 35.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - običajni kolegialni odnosi - sodnik
Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi oškodovanka sodnica na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
pravna dobrota oprostitve pričanja - branje zapisnika o izpovedbi privilegirane priče - nedovoljeni dokazi - preiskava elektronske naprave
ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca.
Sodišče prve stopnje sodi o obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, torej na očitek, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, izvedeni dokazi pa takšnega očitka brez vsakega dvoma niso potrdili. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe ter za takšno odločitev v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge.