S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sodišče druge stopnje ima uvid v dejstvo, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekove pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz celotne listinske dokumentacije, blažji ukrep, pri nasprotni udeleženki ne pride v poštev.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
ZNP-1 člen 23. ZPP člen 105, 108, 108/6, 180, 180a.
predlog za sodno ureditev meje - zavrženje predloga za sodno ureditev meje - identifikacijski podatki strank - predlog za podaljšanje roka
Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00086157
OZ člen 5, 88, 299, 366, 378. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6 , 7. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zastaralnega roka
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 162. ZPP člen 5, 8, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
začasna odredba v družinskih sporih - sprememba izvajanja stikov - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - izvajanje dokazov - hitri postopek - odprava procesnih kršitev
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo upnikovo pravico do izjave v postopku, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo A. naloge pri verouku (priloga A5), ki jo je upnik predložil na naroku za izdajo začasne odredbe. Izvedba tega dokaza namreč v ničemer ne bi zavlekla postopka. Zato je sodišče druge stopnje to kršitev odpravilo samo na način, da je na seji izvedlo dokaz z branjem navedene listine (drugi odstavek 347. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče v zaključku posebej poudarja, da je dolžan starš, kateremu je mld. otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike z drugim staršem, da si je dolžan prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in da si je dolžan prizadevati, da pripravi mld. otroka na stike z drugim staršem.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPP člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358. ZPrCP člen 16, 33, 107, 107/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4, 4/3.
plačilo denarne odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - protipravnost ravnanja - elementi odškodninske odgovornosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - protispisnost - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - običajna metoda dela - službena dolžnost - kvalificirana protipravnost - pravilna uporaba materialnega prava - sporna vrednost predmeta - odločitev o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - za odločanje relevantne okoliščine - skrbnost ravnanja
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
OZ člen 356. ZPIZ-2 člen 159, 159/2. ZDavP-2 člen 126, 126a, 126a/1, 156.
zastaranje judikatne terjatve - družinska pokojnina - vračilo preveč izplačane pokojnine - pretrganje zastaranja - zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na nepremičnini - zastaranje izterjave davčne obveznosti
Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 101, 102, 102/3. ZPP člen 163, 163/6, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341.
varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - vezanost sodišča na predlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - ogroženost otroka - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - začasna odredba o preživnini - bistveno spremenjene okoliščine - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - zmotno materialnopravno stališče sodišča - regulacijska začasna odredba - preživninske potrebe otroka - preživninska dolžnost staršev - stroški postopka
V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00087159
OZ člen 190, 196, 198,199, 375, 375/1, 381. SPZ člen 66, 66/1. ZPP člen 252, 252/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 365.
nepremičnina v solastnini - upravičenja solastnika - način izvrševanja soposesti - odvzem soposesti - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - neupravičena pridobitev - korist in prikrajšanje solastnika - primerna višina uporabnine - poštena uporaba procesnih pravic - poslovodstvo brez naročila - nepravočasna dopolnitev pritožbe
Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.
kršitev pojasnilne dolžnosti - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Pri odmeri odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja, je bistveno, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe o temelju zahtevka, tožnica ni bila opozorjena na možnost, da po operaciji lahko pride do vkleščenja intradigitalnega živca, kar je zelo pogost zaplet pri tovrstnih operacijah Halux valgusa (20%), tak zaplet pa se je pri tožnici tudi uresničil. Zato je bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati vse posledice tako prve, kot druge operacije.
tretja oseba - odškodnina za premoženjsko škodo - požar na avtomobilu - pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti - posestnik
Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.
razveljavitev kazenske sodbe - kršitev pravice do obrambe - zastopanje v kazenskem postopku - pravni pouk - zagovornik - obramba z zagovornikom - pravica do zagovornika po lastni izbiri
Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.