Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje krivdo obdolženca utemeljevalo tudi s preteklimi dejanji obdolženca. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pretekle dogodke med obdolžencem in oškodovancem ocenjevalo z vidika ozadja dogajanja in glede presoje obtožbenega očitka, da je bil obdolženec do oškodovanca že v preteklosti fizično nasilen.
Dolžnik je v ugovoru izrecno potrdil poslovno sodelovanje z upnikom, iz ugovora pa tudi ne izhaja, da dolžniku obveznosti, ki so predmet izvršbe, morebiti ne bi bile znane. Sam je namreč navedel, da so te neusklajene in med strankama sporne in da je prerekal izdane račune upnika ter se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek. V obravnavani zadevi tako ni podan položaj, ko dolžniku glede v ugovoru zatrjevanih dejstev ne bi bilo treba predlagati dokazov, kot to v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse velja, če dolžnik zatrjuje obstoj negativnih dejstev (npr. neobstoj poslovnega razmerja z upnikom) ali če uveljavlja ugovor nevednosti. Da bi bilo predmetni ugovor mogoče šteti kot obrazložen, bi dolžnik zato za svoje navedbe moral predlagati tudi dokaze (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024). Ker, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik, dolžnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je dolžnikov ugovor ocenilo kot obrazložen, in posledično sprejelo zmotno odločitev, ko je ugovoru na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ ugodilo. Neobrazložen ugovor mora namreč sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljen zavrniti.
Sodišče prve stopnje potrebo po zaslišanju predlaganih prič (tj. oseb, ki so v okviru svojih zakonskih pristojnosti vodile postopke, zbirale informacije in opravljale strokovne razgovore) ocenjevalo predvsem z vidika vnaprejšnjega ocenjevanja, če bodo priče lahko povedale kaj relevantnega. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje in izražanje pričakovanj v določeni smeri v obravnavani zadevi ni dopustno, zato je z zavrnitvijo dokaznih predlogov dejansko stanje, vsaj kolikor se tiče presoje potrebnosti teh dokaznih predlogov, bilo nepopolno ugotovljeno.
Razmerje med uporabnikom in distribucijskim operaterjem je javnopravno razmerje med izvajalcem javne službe in uporabnikom storitve. Ker tožba na plačilo zneska 73.727,16 EUR temelji na zatrjevanjih o neupravičenem odjemu električne energije, gre torej za institut javnega prava po posebnih določbah SONDSEE.
Ni odločilna zgolj okoliščina obsojenčevih nedvomno prisotnih zdravstvenih težav, temveč predvsem njegovo ravnanje v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Institut alternativnega izvrševanja kazni zapora namreč temelji na aktivnem in odgovornem sodelovanju obsojenca ter predpostavlja njegovo pripravljenost sodelovati s pristojnimi organi pri izvrševanju kazenske sankcije. Tudi zdravstvene omejitve obsojenca zatorej niso odvezovale dolžnosti, da vzdržuje ustrezen stik in komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor (v nadaljevanju PE Maribor), prevzema poštna pisanja, pravočasno obvešča o okoliščinah, ki naj bi mu preprečevale izvrševanje obveznosti ter po potrebi predlaga ustrezne prilagoditve oziroma podaljšanje rokov za opravo dela v celotnem naloženem obsegu.
Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.
Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.
Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A.
Ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Za presojo pravne narave dokumenta so tako pravno relevantne izključno in samo okoliščine, ali je postopek nadzora končan ali ne ter v kateri fazi postopanja in odločanja se dokument nahaja; če je postopek nadzora zaključen in opravljena vsa procesna dejanja, sprejet končen zaključek in priporočila nadzornega odbora, gre po naravi za končen dokument, četudi bi ta imel kakršnekoli (vsebinske ali formalne) pomanjkljivosti. V posledici obrazloženega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj v obeh pogodbah, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankami pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.
Pri ustanovitvi nujne poti gre za prisilen poseg v lastninsko pravico, zato morajo biti izpolnjeni v zakonu določeni pogoji, in sicer mora na eni strani obstajati ekonomski interes upravičenca (nemožnost uporabe nepremičnine zaradi pomanjkanja potne zveze ali če je uporaba povezana z nesorazmernimi stroški), na drugi strani pa zakon ščiti tudi interese lastnika služeče stvari. Z ustanovitvijo nujne poti namreč ne sme biti onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje in uporaba njegovega zemljišča.
VSRS je poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Banka je upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice v znesku 23.100,93 EUR (točka V. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 23.100,93 EUR ne obstoji, saj glede na obrazloženo ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je položaj toženke bistveno slabši. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.
Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.
Nevarna žival, ki povzroči škodo, je lahko tudi domača žival, vendar le če so njene lastnosti takšne, da je očitno, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev ustrezne varnosti ljudi in premoženja.
Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.
Ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti.
Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta.
Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.
Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.