ZBPP člen 24. ZPP člen 367a, 367b. URS člen 14, 14/1, 23.
brezplačna pravna pomoč - revizija - predlog za dopustitev revizije - pravica do sodnega varstva
Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je toženka sklicevala predvsem na to, kdaj Vrhovno sodišče dopusti revizijo (367.a člen ZPP) ter kaj mora vsebovati predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP po presoji sodišča ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, namreč ni mogoče pričakovati, da bo že v prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, kar pa nikakor ne nakazuje, da bi prosilec moral poznati pogoje za sprejem revizije in jih navesti v prošnji za dodelitev BPP. Pretirano je namreč od stranke, ki ni pravno kvalificirana, pričakovati, da bo znala izpolniti pogoje za sprejem revizije iz 367.a, 367.b in 370. člena ZPP. Takšna razlaga bi pravico iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave izvotlila.
Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnici je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oz. možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah (2018) člen 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 14. KOP člen 9, 9/1. ZPSI-1 člen 56, 56a, 56a/1, 56a/1-1, 82, 82/1, 82/3, 48, 48/1, 48/1-4. ZUP člen 138, 138/1, 146, 146/3, 254, 254/2, 214-1, 214-2. URS člen 15, 15/3, 14, 56, 56/1, 57, 57/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 41.
vzgojni ukrep - izključitev iz šole - pravica do izobraževanja - največja korist otroka - pravica do obrambe - načelo sorazmernosti - začasna odredba - neugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - neobrazložena odločba
Narava sodnega postopka v upravnem sporu, kot je obravnavani, je ta, da sodišče v tem sodnem postopku ne ugotavlja, kaj se je v resnici zgodilo ob incidentih dne ... 2024 na Srednji šoli ... med 4 šolsko uro in neposredno po njej, ampak sodišče v tem sodnem postopku presoja le to, ali izpodbijani akt tožene stranke prestane sodni preizkus zakonitosti, ali ga ne prestane.
Izpodbijani akt je očitno nezakonit iz procesnih razlogov in sicer v tem smislu, da tudi ne bi bilo mogoče presoditi njegove materialno-pravne pravilnosti.
Pri izrekanju najhujših vzgojnih ukrepov se ne smejo kazati dvomi oziroma pomisleki o morebitni rasni diskriminaciji.
Natančna ugotovitev dejanskega stanja, natančna dokazna ocena in obrazložitev odločbe, ki ustrezno obravnava vse ključne pritožbene ugovore in argumente prizadete stranke, je najbolj temeljni pogoj (conditio sine qua non) za to, da se odstrani vsakršen pomislek o morebitni nenamerni diskriminaciji na podlagi rase ali etnične oziroma narodnostne pripadnosti.
odškodnina žrtvam kaznivih dejanj - pogoji za priznanje odškodnine - odškodnina za duševne bolečine - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokaza - enako varstvo pravic - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP; 9. in 146. člen.
ZBPP člen 1, 7, 24, 24/1, 24/3. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-c.
brezplačna pravna pomoč - vsebinski kriterij - kazenski postopek - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - dodelitev brezplačne pravne pomoči
Pravica do obrambe z zagovornikom, kakor tudi pravica do poštenega sojenja s strani nepristranskih sodišč namreč predstavljata eno temeljnih ustavnih pravic. Namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Tako Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči, v skladu z zakonom. Tako ne gre za brezpogojno podeljevanje pravic, kot to zmotno zatrjuje toženka.
Ker je tožnica prosila za dodelitev BPP v postopku svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena zaporna kazen, bi ji po presoji sodišča ob upoštevanju okoliščin in zahtev c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, toženka morala zagotoviti pravico do BPP z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.
ZSRR-2 člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 31/4, 31/8, 31/9. ZUP člen 6, 6/1. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (2022) člen 2, 2/5.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - uporaba materialnega prava - pravilna uporaba materialnega prava - državna pomoč - odstop od načela zakonitosti - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic - učinek ex nunc - vezanost organa na pravno mnenje sodišča
Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis.
Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - zastopnik - pravica do osebne svobode - začasna odredba
Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
ZIntPK člen 4, 4-11, 27, 27/1, 28, 29. ZLS člen 37b, 37b/1.
nezdružljivost opravljanja funkcij - preprečevanje korupcije - samoupravna lokalna skupnost - nasprotje interesov - lokalna samouprava - nezdružljivost s funkcijo župana - kršitev osebne integritete
Funkcija člana Sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti (PMSNS) zaradi možnega nasprotja med interesi lokalne skupnosti, ki jih prestavlja župan ter interesi madžarske samoupravne narodne skupnosti, ki jih zasledujejo člani Sveta PMSNS, po naravi stvari ni združljiva s funkcijo poklicnega župana kot funkcionarja občine, ki jo opravlja tožnik. Članstvo župana v Svetu PMSNS zato nedvomno predstavlja okoliščino, ki vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristansko in objektivno opravljanje nalog župana v smislu 11. točke 4. člena ZIntPK, zaradi česar je zakonodajalec navedeni funkciji opredelil kot nezdružljivi.
ZDoh-2 člen 96, 96/2, 96/2-2. SZ-1 člen 4, 4/1, 7, 7/1. SPZ člen 105, 105/1. URS člen 14.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna oprostitev - stalno prebivališče - pogoji za davčno oprostitev - etažna lastnina - načelo davčne pravičnosti
Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini.
Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
ZDavP-2 člen 6, 111, 111/2, 114, 117. ZUS-1 člen 36, 36/2. URS člen 14, 22, 67.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - zavarovanje davčnega dolga - davčni inšpekcijski nadzor - pravni interes - ugotovitvena tožba - sprememba tožbe - pravica do zasebne lastnine - enako varstvo pravic - načelo enakosti - test sorazmernosti - pravna domneva
Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.
ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZLS člen 51c. URS člen 157, 157/1, 157/2.
lokalna samouprava - premoženjska razmerja med občinami - razdelitev premoženja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev premoženjskih razmerij med občinama. Tovrstna pravna razmerja pa ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (to so premoženjska razmerja, vključno s korporacijskimi), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1, kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZLS člen 51c. URS člen 157, 157/1, 157/2.
lokalna samouprava - premoženjska razmerja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - pravica do zagovornika - začasna odredba
Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave. Gre za kršitev, ki je sodišče ne more odpraviti.
ZUP člen 6, 9, 281, 281/1. ZZDej člen 42, 44a. URS člen 155.
časovna veljavnost - uporaba veljavnega predpisa - ex tunc učinek - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - dodelitev koncesije
Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.
URS člen 3, 3/a, 8. ZTuj-2 člen 56, 56/1. ZZSDT člen 38, 38/2. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1, 214.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU.
Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru.
Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžine prebivanja, morebiti šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika.
vpis na fakulteto - pravica do izobraževanja - posebne potrebe otroka - omejitev - podzakonski predpis - exceptio illegalis
Določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, če se kandidat v rednem postopku ni nikamor uvrstil, presega v tretjem odstavku 69.a člena ZViS opredeljen zakonski okvir pooblastila iz četrtega odstavka tega člena in je tudi po vsebini nasprotna navedeni zakonski določbi in njenemu namenu, zato je po presoji sodišča pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
subsidiarni upravni spor - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - varstvo ustavne pravice - otrok s posebnimi potrebami - odlok - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Očitek tožnikov, da je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do izobraževanja, je utemeljen, saj tožnika v spornem obdobju nista mogla vstopiti v prostore šole in nista smela biti del tam izvajanega pedagoškega procesa, pač pa sta se morala za razliko od ostalih učencev izobraževati na daljavo. Ne glede na to pa sodišče meni, da tako ravnanje tožene stranke, ki so temeljilo na obveznostih, ki ji jih je nalagal Odlok, še ne pomeni, da je bil njen poseg v pravico tožnikov do izobraževanja nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od učencev (in zaposlenih) zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati v spornem obdobju (december 2021 do 21. 2. 2022) veljavne določbe Odloka. Ker je to tožena stranka enako zahtevala od vseh učencev, ne gre slediti tožnikoma, da je bila njena odločitev, da tožnikoma prepove vstop v šolo in jima odredi izobraževanje na daljavo, diskriminatorna. Tožnika (oziroma njuni starši) sta bila s predvidenimi posledicami v primeru odklonitve soglasja staršev za izvedbo samotestiranja tožnikov vnaprej seznanjena, v tožbi pa tudi ne zatrjujeta, da bi tožena stranka v primeru drugih učencev, za katere starši prav tako ne bi podali soglasja za samotestiranje s testi HAG (če so taki primeri bili), ravnala drugače.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).