ZDoh-2 člen 114, 115. ZDavP-2 člen 4. ZPZ člen 3. URS člen 14, 147, 156.
dohodnina - odmera dohodnine - vzdrževan družinski član - olajšava za vzdrževanega družinskega člana - istospolna partnerska skupnost - neregistrirana istospolna partnerska skupnost - načelo enakosti pred zakonom - pravna praznina - pravna razlaga - načelo zakonitosti
ZDoh-2, kot je veljal za leto 2016, v določbah, ki urejajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, med slednje (pod tam določenimi pogoji) izrecno uvršča zakonca, torej osebo, ki živi z zavezancem v zakonski zvezi, in osebo, s katero zavezanec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, to je zunajzakonskega partnerja. Partnerja, s katerim zavezanec živi v registrirani istospolni skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ZDoh-2 omenja v tretjem odstavku 16. člena (ki sicer ureja povezane osebe), medtem ko partnerja iz neregistrirane istospolne partnerske skupnosti (torej osebe, ki živi z zavezancem v neformalni istospolni življenjski skupnosti) ne omenja. Vendar pa zgolj to po presoji sodišča podlage za zavrnitev priznanja olajšave, kot jo je uveljavljal tožnik, ne daje. ZDoh-2 namreč brez dvoma posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane priznava za zunajzakonskega partnerja, torej osebo, ki prav tako živi v neformalni obliki življenjske partnerske skupnosti. Zato gre v zadevi, kot je obravnavana, primarno za vprašanje izenačitve neformalne istospolne partnerske skupnosti z zunajzakonsko skupnostjo. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče uveljavljati posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane le za zunajzakonskega partnerja, za partnerja v neformalni istospolni skupnosti pa ne, ker zakon tega izrecno ne določa, bi bila lahko sporna z vidika ustavnega načela enakosti (14. člen Ustave). Kolikor sta ta dva položaja bistveno podobna, bi namreč šlo za nedopustno razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti oziroma, v smislu besedila 14. člena Ustave, na podlagi "drugih osebnih okoliščin".
ZUS-1 člen 2, 4, 17, 17/5, 33, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 49.
pravniški državni izpit (PDI) - upravni spor - subsidiarni upravni spor - človekove pravice - zapisnik - javna listina - upravni akt - stranka v postopku - adhezijski postopek
Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ocena ne more biti predmet upravnega spora, je logično, da potem ne more biti predmet upravnega spora tudi na zapisniku protokolirano dejstvo, da so bile tri ocene negativne. Posledično pa tudi zapisnik sam po sebi ne more biti predmet sodnega varstva. Zaradi tega je sodišče tožbo zavrglo, saj tožnik izpodbija akt, ki niti ni upravni akt niti akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.
Drugo tožena stranka je bila kot predsednik izpitne komisije že postavljena, izpit je bil zaključen, s čimer je bilo tudi dejanje zaključeno. Prihodnje negotovo dejstvo, torej ponovna postavitev drugo tožene stranke za člana komisije, pa še ni nastopilo in zaradi tega takega tožbenega zahtevka ni mogoče postaviti. Tako je tudi v primeru tega tožbenega zahtevka podan razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik s tožbo izpodbija dejanje, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu.
Glede tožbe zoper drugo toženo stranko pa je razen iz zgoraj navedenih razlogov podan še dodaten razlog za zavrženje tožbe, saj kot fizična oseba ne more biti tožena stranka v upravnem sporu.
URS člen 156. ZZDej člen 42. ZUP člen 9, 209. ZUstS člen 23.
podelitev koncesij - javna služba - osnovna zdravstvena dejavnost - soglasje ministrstva - pravica do izjave - neustavnost zakona
Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi.
Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev.
referendum - pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - imenovanje in evidentiranje ulic - poziv za odpravo pomanjkljivosti
Pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma mora biti vložena v skladu s 47. členom ZLS, kot razlog zanjo pa ob izpolnitvi z zakonom in statutom določenih pogojev zadošča izražena želja pobudnikov, da se o določeni referendumski materiji izrečejo volivci neposredno. Nepravilno je torej stališče v izpodbijanem aktu, da razlogi za referendum, ki jih navajajo pobudniki, niso formalno ustrezni, ker gre za navajanje subjektivnih razlogov in občutij.
Končno obliko referendumskega vprašanja določi občinski svet, pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 20. člena ZRLI, ki predsedniku občinskega sveta nalaga, da referendumsko vprašanje v soglasju z vlagateljem pobude ustrezno popravi. Naloga vseh organov pri tem namreč je, da zaradi zagotavljanja ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v okviru svojih pristojnosti storijo vse potrebno, da se volivcem omogoči neposredna oblika sodelovanja pri odločanju v obliki referenduma. Iz tega razloga mora biti tudi poziv na odpravo neskladnosti zahteve za razpis referenduma z zakonom oziroma statutom natančen, določen in konkreten, tako da se pobudnike določno opozori na to, kaj morajo storiti, da bo njihova zahteva popolna.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade odvetniku - načelo enakosti pred zakonom - svobodna gospodarska ponudba - stroški odvetniškega zastopanja
Odvetniki, ki opravljajo storitve BPP, so v primerjavi z ostalimi odvetniki z vidika plačila za opravljene storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine: prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa so v negotovosti glede plačila. Ker položaja tako nista enaka, tudi njuna različna ureditev ne more pomeniti kršitve načela enakosti.
Iz stališč Ustavnega sodišča izhaja jasno ločevanje med položajem, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, kar pomeni pridobitno dejavnost, ki ima značilnosti gospodarske dejavnosti in jo tudi varuje pravica do proste gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), od položaja, ko odvetniki delujejo v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V takem primeru odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države, ki jih država tudi v celoti financira. V tem položaju določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju z načelom proste gospodarske pobude.
ZVO-1 člen 146g, 146g/1, 146h. ZUP člen 9. URS člen 25.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do pravnega sredstva
Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.
ZVrt člen 20, 20/3, 20/4, 20b. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otrok v vrtec, Občina Domžale (2009) člen 5, 8, 8/1, 8/4.
vrtec - sprejem otroka v vrtec - kriterij stalnega prebivališča - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - exceptio illegalis
Podzakonski predpis lahko zajame le tisto, kar izhaja iz zakonske norme tudi v primeru, ko zakon pooblašča lokalno skupnost za določitev kriterijev za uveljavitev kakšne pravice, na primer pravice do vpisa otroka v javni vrtec, za kar gre v obravnavnem primeru, kot npr. četrti odstavek 20. člena ZVrt, ko določa, da občina ustanoviteljica na predlog sveta vrtca s točkami določi kriterije za sprejem otrok v vrtec. Določanje pogojev s strani upravnih organov, ki bi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo oziroma ki ne bi imeli podlage v zakonu, bi bilo torej neustavno.
Iz določb ZVrt ne izhaja, da bi zakon pooblaščal občino ustanoviteljico tudi za določitev drugačnih pogojev za vpis otroka v vrtec, kot ga določa ZVrt, pač pa zgolj za določitev kriterijev, po katerih se uvršča otroke na prednostni vrstni red, kadar je v vrtec vpisanih več otrok, kakor je prostih mest. ZVrt namreč nikjer ne določa, da lahko občina določi še dodatne pogoje za vpis otrok v vrtec, kot izhajajo iz zakona oz. da lahko omeji vpis otrok zgolj na otroke, ki imajo skupaj s starši ali z enim od njiju stalno prebivališče na območju te občine oz. po kakšnih drugih kriterijih.
ZVrt določa postopek odločanja komisije, pri čemer ne predvideva, da bi lahko Komisija sprejela sklep, kot je izpodbijan. Komisija po ZVrt po določbah skrajšanega ugotovitvenega postopka, določenem v ZUP, določi posameznemu vpisanemu otroku število točk po posameznem kriteriju in na podlagi določenega števila točk določi prednostni vrstni red tako, da razvrsti vse vpisane otroke po doseženem številu točk, od najvišjega do najnižjega števila. Drugih pristojnosti, na primer sprejeti sklep o zavrženju vloge za sprejem otroka v vrtec zaradi neizpolnjevanja pogojev, Komisiji navedeni zakon ne daje. Odločitev, zoper katero je dopusten upravni spor, to je obvestilo o prednostnem vrstnem redu, po ZVrt lahko sprejema le vrtec oz. svet vrtca, ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) z odločbo.
brezplačna pravna pomoč - izločitev uradne osebe - nepristranskost - videz nepristranskosti - pravica do sodnega varstva
V predmetni zadevi sicer ne gre za isto zadevo, o kateri bi naj odločala ista sodnica že na nižji stopnji, saj v zadevi odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne gre za sodno odločanje, temveč za odločanje, ki je del upravnih zadev in postopka na sodišču, sicer res iste sodnice, vendar v funkciji predsednice sodišča, medtem ko v zadevi, zoper katero v povezavi z zgoraj navedeno sodbo Višjega sodišča želi tožeča stranka vložiti izredno pravno sredstvo, odloča kot sodeča sodnica. Kljub navedenemu pa je pri presojanju v predmetni zadevi vendarle potrebno upoštevati objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja/odločanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki temelji na zahtevi, da mora sodišče pri ravnanju posamezne zadeve tudi navzven ustvarjati in ohranjati videz nepristranskosti. Sodišče mora videz nepristranskosti zagotavljati tako v sodnih kakor tudi v upravnih zadevah, ki jih obravnava.
davek na dediščine - dedni red - davčni zavezanec - sestra - nepremično premoženje - vrednost premoženja - odločitev ustavnega sodišča
Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.
oploditev z biomedicinsko pomočjo - posredovanje podatkov - izpolnjevanje pogojev - varstvo osebnih podatkov
Niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko tožnik razpolagal tudi s svojimi lastnimi semenskimi celicami na način, da bi se jih poslalo Inštitutu za sodno medicino, saj ZZNPOB izrecno določa, v katere namene jih je možno uporabiti, to je zgolj za postopke OBMP in pa v znanstvenih raziskavah, z njimi pa ne morejo razpolagati niti osebe, iz katerih izvirajo.
ZUP člen 213. ZMZ-1 člen 26, 26/2, 28, 92. URS člen 3a. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/2, 46, 46/2, 46/3, 47.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - izrek - pravo EU - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave - pripadnost posebni družbeni skupini - mladoletnik brez spremstva - resna škoda
Ker je Sodišče EU odločilo, da „pravice in koristi“, ki izvirajo iz statusa begunca, po slovenski zakonodaji „dejansko niso enake“ pravicam in koristim, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite, je posledično Sodišče EU odločilo tudi, da mora imeti prosilec možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo.
Za presojo pravilnosti oblikovanja izrekov v zadevah mednarodne zaščite so relevantni štirje elementi presoje in sicer: načeli učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do dobrega upravljanja ter splošno pravilo, da je treba ne samo nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, ampak se je tudi treba opreti na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU, da to ni v nasprotju s temeljnimi pravicami.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi I UP 179/2019 je na podlagi osebnih okoliščin tožnika v omenjeni zadevi in informacij o stanju v Afganistanu glede otrok brez staršev ugotovilo, da zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi ter da gre v takih primerih za preganjanje na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Do enakega zaključka je Upravno sodišče prišlo tudi v tej zadevi.
V konkretnem primeru je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker tožniku pred izdajo izpodbijanega akta ni bila dana možnost, da se izjasni o poročilu o oceni doktorske disertacije, saj mu le to ni bilo poslano v izjasnitev niti pred izdajo prvostopenjskega niti pred izdajo drugostopenjskega akta. V konkretnem primeru gre za take vrste kršitev, ki bi lahko vplivala tudi na končno odločitev senata.
Prvostopenjski akt je brez obrazložitve, drugostopenjski akt pa, ki ga je treba skupaj s prvostopenjskim aktom obravnavati kot eno celoto, je sicer to pomanjkljivost poskušal odpraviti s tem, da je podal obrazložitev, ki pa se nanaša zgolj na procesni vidik. V drugostopenjskem aktu je sicer navedeno, da so člani komisije v svojem poročilu podali negativno oceno, ki pa vsebinsko niti ni povzeta.
SZ-1 člen 87. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 4. URS člen 22.
oddaja neprofitnega stanovanja v najem - javni razpis - (ne)zakonitost razpisnih pogojev - enako varstvo pravic
Splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem taksativno določa 3. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. SZ-1 in Pravilnik sicer omogočata, da najemodajalec predpiše poleg splošnih pogojev še dodatne, vendar pa je točkovanje teh dodatnih pogojev omejeno.
Glede na to, da so z javnim razpisom določeni splošni pogoji nezakoniti že sami po sebi, ker niso v skladu z določbami SZ-1 in Pravilnika, se sodišče posebej z njihovo vsebinsko neustavnostjo ni ukvarjalo, dodaja le, da enako varstvo pravic terja za razlikovanje in dopustno različno obravnavo med npr. prejemniki različnih oblik socialne pomoči utemeljene in argumentirane razloge.
davek na motorna vozila - vračilo davka na motorna vozila - pogoji za vračilo - vozilo za prevoz družin - dokazilo o skupnem gospodinjstvu - omejitev dokazovanja
Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota.
Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva.
ZUP člen 146. URS člen 22. Pravilnik o identifikaciji in registraciji govedi člen 27.
neposredna plačila v kmetijstvu - pravica do izjave - registracija - javna evidenca - poprava podatkov
Tožnica bi morala glede na 27. člen Pravilnika o identifikaciji in registraciji govedi primarno spoštovati popravo podatkov v Centralnem registru goveda, kolikor je menila, da so netočni. Vendar je tožnica za napako izvedela šele po izdaji predmetne odločbe, zaradi česar predhodno ni mogla predlagati njene poprave.
Organ bi moral stranko pozvati, da poda izjavo - še posebej, ker je iz zbirne vloge za preteklo leto razvidno, da je tam navedeno število prašičev na m3 drugačno. Navedeno neskladje bi lahko organ odpravill z izjavo vlagateljice, pa tudi z neposrednim ogledom na kraju samem.
URS člen 58. ZVis člen 6. Statut Univerze v Ljubljani (2005) člen 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142.
doktorat znanosti - odvzem doktorata znanosti - pogoji za odvzem naslova - presoja izvirnosti dela - avtonomija univerze
Dr. H.H. se v svojem mnenju ne opredeli do vprašanja pomembnosti spornega dela doktorske disertacije, ampak se je osredotočila le na dokazovanje podobnosti magistrskega in doktorskega dela, vendar pa zgolj to dejstvo, da v tem mnenju manjka opredelitev do elementa pomembnosti, ni takšna pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj sta dva od treh članov komisije obrazložila tudi element pomembnosti, do njega pa se je opredelil tudi senat univerze.
tujci - izročitev - varstvo ustavnih pravic - neposredna uporaba prava Evropske unije v slovenskem pravu - pravica do sodnega varstva - kršitev ustavnih pravic - pravica do osebne svobode - enako varstvo pravic - načelo zaslišanja strank - pravica do pritožbe
Iz opisa ravnanj v tožbi je razvidno, da odločbe o vrnitvi ni izdala nobena od obeh držav. Tožnik torej posledično ni imel pravice uveljavljati ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno. Ker ni bila izdana odločba o vrnitvi, tudi ni imel možnosti uveljavljati morebitnega pravnega sredstva zoper njo in posledično temu, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi ne pravice do sodnega varstva.
Niti Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito niti ZTuj-2 ne določata, da bi bilo treba predhodno preveriti, da bo Republika Hrvaška v takem primeru izdala odločbo o vrnitvi. ZTuj-2 v 64. členu niti ne določa, da bi bilo treba v primeru vrnitve tujca na podlagi mednarodne pogodbe, v kolikor slovenski organi ne izdajo odločbe o vrnitvi, preveriti pri državi pogodbenici, ki tujca sprejme, da bo le-ta tujcu v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav izdala odločbo o vrnitvi. Iz navedenega razloga ZTuj-2 ni v celoti vnesel vsebine 6. člena Direktive, zaradi česar se to določilo uporablja neposredno.
Prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 je treba uporabljati na ustavno skladen način, kar pomeni, da je dopustno tujca izročiti brez odločbe o vrnitvi na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju le pod pogojem, da taka pogodba vsebuje vse procesne garancije iz 22., 25. in 23. člena URS. Ker pa za prijetje in prisilno predajo ni bilo pravne podlage, je posledično prišlo do posega v pravico iz 19. člena URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Če bi bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, bi imel skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZTuj-2 lahko tudi možnost pritožbe v roku 3 dni od vročitve odločbe. Ker mu ni bila izdana, je posledično prišlo tudi do kršitve te pravice, ki je sicer določena v 25. členu URS.
ZUP člen 213, 237, 237/2, 237/2-7. ZS člen 1, 3, 78, 79. ZSS člen 2, 2a, 31. URS člen 125. ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-11, 6/3-1. ZVOP-1 člen 32.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - nejasen izrek odločbe - ocena sodniške službe - sodnik - osebni podatki - neodvisnost sodnikov
Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti, ki ga pri opravljanju sodniške funkcije zagotavlja že 125. člen Ustave RS, poleg tega še 3. člen ZS in 2. in 2.a člen ZSS.
Glede na izrecne določbe 78. člena ZS, ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv.
posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe - sredstva prejeta od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja - izplačilo priznanih sredstev - izvajanje nadzora - prepoved retroaktivne veljave predpisov - poseg v pravnomočno odločbo
Določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 se ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012.