ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZMZ-1 člen 49, 49-3.
mednarodna zaščita - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku - neobrazloženost
Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
V izpodbijani, še nepravnomočni odločbi, sta zaradi upoštevanja davčnih obdobij izpred 1. 1. 2009 in zaradi nepravilne oziroma previsoke (70%) davčne stopnje, v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno ugotovljeni tako (enovita) davčna osnova, kot tudi višina odmerjenega davka.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. URS člen 23. ZRTVS člen 26, 26/7.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda - začasna odredba - pogoji - učinkovito sodno varstvo
V novejši sodni praksi je Vrhovno sodišče utrdilo zlasti stališče, da je namen izdaje začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, in sicer z argumentom „ireverzibilnosti“ pravne in dejanske situacije, na katerega se smiselno opira tudi tožnik v obravnavani zadevi, saj upravni spor v nasprotnem primeru izgubi svoj smisel oziroma sodno varstvo v takem primeru ne bi bilo učinkovito.
Tožnik je v zadostni meri izkazal verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi mu z morebitnim izvrševanjem izpodbijanega sklepa Vlade zelo verjetno očitno nastala zaradi predčasne razrešitve z mesta člana Nadzornega sveta pred iztekom zaupanega mu štiriletnega mandata. Prav tako je konkretno opredeljeno in dovolj obrazloženo z zadostno stopnjo verjetnosti tožnik sodišče prepričal, da z izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z načelom sorazmernosti koristi nasprotne stranke ne bodo v ničemer prizadete, niti ne bodo prizadete pravice ali pravne koristi novoimenovanih treh članov, ki jih niso določno in kokretizirano opredelili kakorkoli drugače kot z zatrjevanim legitimnim imenovanjem s strani Vlade kot pristojnega organa za preostanek mandata predčasno razrešenih treh članov Nadzornega sveta, prav tako pa ne bo prišlo do prizadetosti javne koristi z začasno odložitvijo pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, saj z njo ne bo onemogočeno delovanje Nadzornega sveta, pač pa delovanje v prvotni sestavi aktualnega mandata 2018 - 2022.
EZ-1 člen 112, 112/1, 116, 116/1 117, 119, 119/1, 120, 120/1, 120/6, 130, 130/3, 406, 406/1. URS člen 155, 155/1.
sistemski operater distribucijskega omrežja - regulativni okvir - stroški - odjem električne energije - neupravičen odjem električne energije - obračunavanje omrežnine - stroški obratovanja in vzdrževanja - prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - prepoved retroaktivne uporabe zakona
Oskrba z elektriko se zagotavlja po načelu reguliranega dostopa tretje strani do sistema. Uporabnik sistema je dolžan za uporabo sistema elektrike plačati omrežnino, ki je eden izmed virov, namenjenih pokrivanju upravičenih stroškov elektrooperaterjev. Upravičene stroške elektrooperaterjev, omrežnino in druge vire za pokrivanje teh stroškov določi tožena stranka v regulativnem okviru, kot regulator na področju energije.
Tožeča stranka je v izračunu nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja kot eno od postavk upoštevala tudi stroške neupravičenega odjema, torej stroške, ki jih je opredeljeval Akt 2016, medtem ko jih Akt 2018 več ne pozna. Sodišče soglaša s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da stroškov napačnih meritev, ki jih prav tako uveljavlja tožeča stranka, niti prej veljavni Akt 2016 niti sedaj veljavni Akt 2018 nista uvrščala med nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja, niti pri teh stroških ne gre za neupravičen odjem.
Prvi odstavek 155. člena Ustave RS določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Akt 2018 je splošni akt, kot to določa drugi odstavek 116. člena EZ-1, kar pomeni, da tudi zanj velja opisana prepoved povratne veljave; ker pa ni zakon, pa tudi sicer ne more urejati učinka njegovih posameznih določb za nazaj.
ZAID člen 7, 8, 56, 56/1, 58, 58/3, 67. URS člen 49, 155.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - izpolnjevanje pogojev - ustavna pravica do svobode dela - načelo zakonitosti - ustavnost zakonske ureditve
Z uveljavitvijo ZAID se je zahtevana strokovna izobrazba za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja geodetske stroke zvišala. Z zakonom se je torej spremenil pogoj temeljne izobrazbe, predpisane za vpis v imenik pooblaščenih arhitektov in inženirjev. Zakonodajalec je v 56. členu ZAID pridobljene pravice po ZGeoD-1 in ZEN prenesel le tistim posameznikom, ki so z dnem uporabe ZAID bili vpisani v imenik pooblaščenih inženirjev in v imenik geodetov v skladu z določbami ZGeoD-1, in imajo opravljen strokovni izpit iz geodetske stroke ter izpit za izvajanje geodetske dejavnosti. Zakonodajalec je torej zagotovil kontinuiteto dela le za v imenik IZS vpisane pooblaščene inženirje, ki niso več izpolnjevali pogojev za opravljanje tega dela.
ZUOPP-1 člen 17, 33. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 52, 52/2. ZOsn člen 75.
otrok s posebnimi potrebami - usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja - največja korist otroka - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami - status - zmotna uporaba materialnega prava
Zakonodajalec očitno ni predpisal, da mora biti zahteva dana pred dokončanjem osnovnošolskih obveznosti in po naravi stvari izpolnitev pogoja, da se otrok ni vključil v program srednješolskega izobraževanja, lahko nastopi tudi po dokončanju osnovnošolske obveznosti, poleg tega pa lahko po dokončanju osnovnošolske obveznosti pride do spremembe potreb pri otroku. To pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je zahtevo zavrnila z argumentom o prepozno vloženi zahtevi, ampak bi morala zahtevo obravnavati po vsebini s strokovnega vidika, ob upoštevanju mnenja Komisije, in sicer, ali je v največjo otrokovo korist predlog staršev tudi upoštevajoč zatrjevane spremenjene potrebe in interesa otroka ter njegovih staršev.
URS člen 19, 22, 32. ZUP člen 9, 214. Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov, povezanih s preprečevanjem širjenja COVID-19, na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah Republike Slovenije (2020) člen 10, 10-14.
karantena - svoboda gibanja - omejitev svobode gibanja - izjema - obrazložitev odločbe - pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave
Niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, navedena tudi ni ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena dotična država in zakaj, v posledici česar in iz katerih razlogov, je tožniku odrejena karantena. Zgolj prepis zakonskih besedil ne zadošča standardu obrazloženosti in konkretiziranosti odločbe ter razlogom odločitve orana, torej razlogom, zakaj je organ ocenil in kateri pogoji so bili izpolnjeni, da je tožniku bil izrečen ukrep karantene.
Ker v odločbi niso navedeni bistveni dokazi in dejstva, ki so organ vodili k izpodbijani odločitvi, je bila tožeči stranki kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katere med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Pri odreditvi karantene gre za poseg v posameznikovo pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS in za poseg v pravico varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, zaradi česar mora biti tovrsten ukrep še posebej natančno obrazložen, saj je posameznik, ki mu je izrečen ukrep karantene, omejen v svobodi gibanja in v osebni svobodi, zaradi česar mu morajo biti zagotovljena vsa procesna jamstva iz 19. člena Ustave RS.
ZDoh-2 člen 114, 115. ZDavP-2 člen 4. ZPZ člen 3. URS člen 14, 147, 156.
dohodnina - odmera dohodnine - vzdrževan družinski član - olajšava za vzdrževanega družinskega člana - istospolna partnerska skupnost - neregistrirana istospolna partnerska skupnost - načelo enakosti pred zakonom - pravna praznina - pravna razlaga - načelo zakonitosti
ZDoh-2, kot je veljal za leto 2016, v določbah, ki urejajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, med slednje (pod tam določenimi pogoji) izrecno uvršča zakonca, torej osebo, ki živi z zavezancem v zakonski zvezi, in osebo, s katero zavezanec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, to je zunajzakonskega partnerja. Partnerja, s katerim zavezanec živi v registrirani istospolni skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ZDoh-2 omenja v tretjem odstavku 16. člena (ki sicer ureja povezane osebe), medtem ko partnerja iz neregistrirane istospolne partnerske skupnosti (torej osebe, ki živi z zavezancem v neformalni istospolni življenjski skupnosti) ne omenja. Vendar pa zgolj to po presoji sodišča podlage za zavrnitev priznanja olajšave, kot jo je uveljavljal tožnik, ne daje. ZDoh-2 namreč brez dvoma posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane priznava za zunajzakonskega partnerja, torej osebo, ki prav tako živi v neformalni obliki življenjske partnerske skupnosti. Zato gre v zadevi, kot je obravnavana, primarno za vprašanje izenačitve neformalne istospolne partnerske skupnosti z zunajzakonsko skupnostjo. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče uveljavljati posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane le za zunajzakonskega partnerja, za partnerja v neformalni istospolni skupnosti pa ne, ker zakon tega izrecno ne določa, bi bila lahko sporna z vidika ustavnega načela enakosti (14. člen Ustave). Kolikor sta ta dva položaja bistveno podobna, bi namreč šlo za nedopustno razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti oziroma, v smislu besedila 14. člena Ustave, na podlagi "drugih osebnih okoliščin".
ZUS-1 člen 2, 4, 17, 17/5, 33, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 49.
pravniški državni izpit (PDI) - upravni spor - subsidiarni upravni spor - človekove pravice - zapisnik - javna listina - upravni akt - stranka v postopku - adhezijski postopek
Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ocena ne more biti predmet upravnega spora, je logično, da potem ne more biti predmet upravnega spora tudi na zapisniku protokolirano dejstvo, da so bile tri ocene negativne. Posledično pa tudi zapisnik sam po sebi ne more biti predmet sodnega varstva. Zaradi tega je sodišče tožbo zavrglo, saj tožnik izpodbija akt, ki niti ni upravni akt niti akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.
Drugo tožena stranka je bila kot predsednik izpitne komisije že postavljena, izpit je bil zaključen, s čimer je bilo tudi dejanje zaključeno. Prihodnje negotovo dejstvo, torej ponovna postavitev drugo tožene stranke za člana komisije, pa še ni nastopilo in zaradi tega takega tožbenega zahtevka ni mogoče postaviti. Tako je tudi v primeru tega tožbenega zahtevka podan razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik s tožbo izpodbija dejanje, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu.
Glede tožbe zoper drugo toženo stranko pa je razen iz zgoraj navedenih razlogov podan še dodaten razlog za zavrženje tožbe, saj kot fizična oseba ne more biti tožena stranka v upravnem sporu.
URS člen 156. ZZDej člen 42. ZUP člen 9, 209. ZUstS člen 23.
podelitev koncesij - javna služba - osnovna zdravstvena dejavnost - soglasje ministrstva - pravica do izjave - neustavnost zakona
Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi.
Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev.
referendum - pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - imenovanje in evidentiranje ulic - poziv za odpravo pomanjkljivosti
Pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma mora biti vložena v skladu s 47. členom ZLS, kot razlog zanjo pa ob izpolnitvi z zakonom in statutom določenih pogojev zadošča izražena želja pobudnikov, da se o določeni referendumski materiji izrečejo volivci neposredno. Nepravilno je torej stališče v izpodbijanem aktu, da razlogi za referendum, ki jih navajajo pobudniki, niso formalno ustrezni, ker gre za navajanje subjektivnih razlogov in občutij.
Končno obliko referendumskega vprašanja določi občinski svet, pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 20. člena ZRLI, ki predsedniku občinskega sveta nalaga, da referendumsko vprašanje v soglasju z vlagateljem pobude ustrezno popravi. Naloga vseh organov pri tem namreč je, da zaradi zagotavljanja ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v okviru svojih pristojnosti storijo vse potrebno, da se volivcem omogoči neposredna oblika sodelovanja pri odločanju v obliki referenduma. Iz tega razloga mora biti tudi poziv na odpravo neskladnosti zahteve za razpis referenduma z zakonom oziroma statutom natančen, določen in konkreten, tako da se pobudnike določno opozori na to, kaj morajo storiti, da bo njihova zahteva popolna.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade odvetniku - načelo enakosti pred zakonom - svobodna gospodarska ponudba - stroški odvetniškega zastopanja
Odvetniki, ki opravljajo storitve BPP, so v primerjavi z ostalimi odvetniki z vidika plačila za opravljene storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine: prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa so v negotovosti glede plačila. Ker položaja tako nista enaka, tudi njuna različna ureditev ne more pomeniti kršitve načela enakosti.
Iz stališč Ustavnega sodišča izhaja jasno ločevanje med položajem, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, kar pomeni pridobitno dejavnost, ki ima značilnosti gospodarske dejavnosti in jo tudi varuje pravica do proste gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), od položaja, ko odvetniki delujejo v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V takem primeru odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države, ki jih država tudi v celoti financira. V tem položaju določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju z načelom proste gospodarske pobude.
ZVO-1 člen 146g, 146g/1, 146h. ZUP člen 9. URS člen 25.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do pravnega sredstva
Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.
ZVrt člen 20, 20/3, 20/4, 20b. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otrok v vrtec, Občina Domžale (2009) člen 5, 8, 8/1, 8/4.
vrtec - sprejem otroka v vrtec - kriterij stalnega prebivališča - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - exceptio illegalis
Podzakonski predpis lahko zajame le tisto, kar izhaja iz zakonske norme tudi v primeru, ko zakon pooblašča lokalno skupnost za določitev kriterijev za uveljavitev kakšne pravice, na primer pravice do vpisa otroka v javni vrtec, za kar gre v obravnavnem primeru, kot npr. četrti odstavek 20. člena ZVrt, ko določa, da občina ustanoviteljica na predlog sveta vrtca s točkami določi kriterije za sprejem otrok v vrtec. Določanje pogojev s strani upravnih organov, ki bi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo oziroma ki ne bi imeli podlage v zakonu, bi bilo torej neustavno.
Iz določb ZVrt ne izhaja, da bi zakon pooblaščal občino ustanoviteljico tudi za določitev drugačnih pogojev za vpis otroka v vrtec, kot ga določa ZVrt, pač pa zgolj za določitev kriterijev, po katerih se uvršča otroke na prednostni vrstni red, kadar je v vrtec vpisanih več otrok, kakor je prostih mest. ZVrt namreč nikjer ne določa, da lahko občina določi še dodatne pogoje za vpis otrok v vrtec, kot izhajajo iz zakona oz. da lahko omeji vpis otrok zgolj na otroke, ki imajo skupaj s starši ali z enim od njiju stalno prebivališče na območju te občine oz. po kakšnih drugih kriterijih.
ZVrt določa postopek odločanja komisije, pri čemer ne predvideva, da bi lahko Komisija sprejela sklep, kot je izpodbijan. Komisija po ZVrt po določbah skrajšanega ugotovitvenega postopka, določenem v ZUP, določi posameznemu vpisanemu otroku število točk po posameznem kriteriju in na podlagi določenega števila točk določi prednostni vrstni red tako, da razvrsti vse vpisane otroke po doseženem številu točk, od najvišjega do najnižjega števila. Drugih pristojnosti, na primer sprejeti sklep o zavrženju vloge za sprejem otroka v vrtec zaradi neizpolnjevanja pogojev, Komisiji navedeni zakon ne daje. Odločitev, zoper katero je dopusten upravni spor, to je obvestilo o prednostnem vrstnem redu, po ZVrt lahko sprejema le vrtec oz. svet vrtca, ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) z odločbo.
brezplačna pravna pomoč - izločitev uradne osebe - nepristranskost - videz nepristranskosti - pravica do sodnega varstva
V predmetni zadevi sicer ne gre za isto zadevo, o kateri bi naj odločala ista sodnica že na nižji stopnji, saj v zadevi odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne gre za sodno odločanje, temveč za odločanje, ki je del upravnih zadev in postopka na sodišču, sicer res iste sodnice, vendar v funkciji predsednice sodišča, medtem ko v zadevi, zoper katero v povezavi z zgoraj navedeno sodbo Višjega sodišča želi tožeča stranka vložiti izredno pravno sredstvo, odloča kot sodeča sodnica. Kljub navedenemu pa je pri presojanju v predmetni zadevi vendarle potrebno upoštevati objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja/odločanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki temelji na zahtevi, da mora sodišče pri ravnanju posamezne zadeve tudi navzven ustvarjati in ohranjati videz nepristranskosti. Sodišče mora videz nepristranskosti zagotavljati tako v sodnih kakor tudi v upravnih zadevah, ki jih obravnava.
davek na dediščine - dedni red - davčni zavezanec - sestra - nepremično premoženje - vrednost premoženja - odločitev ustavnega sodišča
Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.
oploditev z biomedicinsko pomočjo - posredovanje podatkov - izpolnjevanje pogojev - varstvo osebnih podatkov
Niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko tožnik razpolagal tudi s svojimi lastnimi semenskimi celicami na način, da bi se jih poslalo Inštitutu za sodno medicino, saj ZZNPOB izrecno določa, v katere namene jih je možno uporabiti, to je zgolj za postopke OBMP in pa v znanstvenih raziskavah, z njimi pa ne morejo razpolagati niti osebe, iz katerih izvirajo.