ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZS člen 1, 3, 78, 79. ZSS člen 2, 2a, 31. URS člen 125. ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-11, 6/3, 6/3-1. ZVOP-1 člen 32.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - sodnik - osebni podatki - neodvisnost sodnikov - obrazložitev odločbe - bistvene kršitve pravil postopka
Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti.
Sodišče se strinja s tožnikom, da ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv. ZS izrecno ločuje med podatki za sodnike in javne uslužbence, ko v šestem odstavku 78. člena jasno navede, da so podatki za sodnike tajni, medtem ko za javne uslužbence zakon takšne določbe ne vsebuje.
ZDIJZ člen 6, 6/1. URS člen 39, 154. ZBan-2 člen 15, 15/4, 404. ZGO-1 člen 39, 39/3. ZUP člen 3, 4, 5, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - specialni predpis - nadzor nad bankami - obrazložitev odločbe - uporaba prava EU
Zakonodajalec očitno ni imel namena, da bi ZDIJZ razveljavil nekatere določbe področnega zakona ZBan-2. V tem smislu je treba tudi šteti, da ustavno določilo iz drugega odstavka 39. člena Ustave v delu, ki pravi /…/"razen v primerih, ki jih določa zakon" /…/, pomeni primere, ki so določeni s krovnim zakonom (ZDIJZ) in morebiti tudi s področnimi zakoni. V takih primerih je treba iskati takšno razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva.
Vendar pa zaradi nepravilne uporabe prava - to je razmerja med področnim zakonom (ZBan-2) in ZDIJZ toženka v času izdaje odločbe ni ugotavljala, kar je sicer bilo ključno nerazjasnjeno dejstvo v tej zadevi, ali je bil skladno s 404. členom ZBan-2 postopek nadzora tožnice nad bankama X in Y v zvezi s kreditiranjem fizičnih oseb v CHF v času odločanja toženke že končan ali ne, od česar je odvisno nadaljnje presojanje pogojev za dostop do informacije javnega značaja.
Toženka se očitno s temeljnim vprašanjem, ali sta prvostopenjski organ s prvostopenjskim aktom in toženka z izpodbijanim aktom izvajala pravo EU, ni ustrezno ukvarjala v izpodbijanem aktu. Iz ZBan-2 namreč izhaja, četudi to ni odločilno za odgovor na predmetno vprašanje, da ZBan-2 implementira več direktiv in uredb EU. Če toženka (in pred njo prvostopenjski organ) izvajata pravo EU, potem je treba paziti, da je interpretacija in uporaba ZDIJZ skladna z relevantnim sekundarnim pravom EU.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - namenska razlaga - zloraba pravic
Glede na namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1, 12, 12/1, 12/2, 23, 23/2, 23/3. URS člen 52, 52/2, 54, 54/1, 56, 56/1. ZUOPP-1 člen 25, 25/1, 26, 26/3, 28. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - razmerja med starši in otroki - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
V prvem odstavku 25. člena ZUOPP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno, da se zahteva za uvedbo postopka začne s pisno zahtevo staršev. V upravnem spisu je kopija te zahteve, iz katere izhaja, da jo je vložil dekličin oče, ki je na zahtevi tudi podpisan. Vendar pa se po citirani zakonski določbi zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno zahtevo staršev, torej obeh staršev.
Upravna organa nista ocenila, ali je bila deklica sposobna dati svoje mnenje in tega mnenja tudi nista poskušala pridobiti. Deklica torej v postopek usmeritve ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem ni imela možnosti izreči. Zato gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
Dekličina mati, ki po podatkih spisa ne živi s hčerko in očetom, ni bila pritegnjena v postopek do izdaje odločbe, čeprav bi kot starš deklice morala biti. Dekličina mati se torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 78, 78/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 5, 5/1, 6, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5. URS člen 3a, 3a/3, 19. ZUP člen 9, 138, 138/1, 146, 146/3. ZUS-1 člen 67.
odvzem prostosti - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - razlaga prava EU - razlaga prava - načelo primarnosti prava EU - nevarnost pobega - milejši ukrep - nujnost ukrepa - načelo sorazmernosti - poseg v osebno svobodo - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - pogoji za pridržanje - pravica do uporabe jezika v postopku - adhezijski zahtevek - napotitev na pravdo
Glede na opis izvajanja izpodbijanega ukrepa v tožbi, ki mu tožena stranka ne oporeka, ter izjave tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi v zvezi z bivanjskimi razmerami v Centru za tujce, sodišče ugotavlja, gre v predmetni zadevi gre za ukrep odvzema prostosti oziroma osebne svobode, ne pa za „nastanitev“ v Centru za tujce (in tudi ne za „omejitev gibanja“).
Kadar zakonodajalec ni pravilno prenesel sekundarnega prava EU v notranji pravni red in je rok za implementacijo direktive že potekel, v takih primerih nacionalno sodišče v skladu s sodno prakso Sodišča EU ne prekinja postopka zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti zakona, ampak domači predpis ignorira ali mu dá takšno razlago, da je ta skladna s pravom EU. Ta obveznost velja tudi za upravni organ in ne samo za sodišča.
Določilo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 je potrebno v vsakem posamičnem primeru razlagati in uporabiti tako, da mora pristojni organ najprej preizkusiti, ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom, kot je pridržanje v centru za tujce, to pa je z "nastanitvijo izven centra" brez omejitve gibanja. To pomeni, da šele če ta milejši ukrep ne bi mogel zadovoljiti legitimnega cilja, lahko organ uporabi ukrep "omejitve gibanja in nastanitev v centru", vendar pod nadaljnjim omenjenim specialnim pogojem, da bodisi "obstaja nevarnost pobega", ali pa da tujec "ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti"; vendar bi morale te okoliščine imeti značilnosti izogibanja ali oviranja priprave vrnitve ali postopka odstranitve, da bi bila razlaga zakona v skladu s pravom EU.
ZZdr-1 člen 23, 51. ZDIJZ člen 1, 1/1, 6, 6/1, 6/1-2, 6/2, 6/3. URS člen 35, 39, 39/1, 39/2, 74. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 17, 30.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme glede dostopa do informacij javnega značaja - poslovna skrivnost - specialni zakon - zdravilo - javni interes - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Če bi se test javnega interesa uporabljal široko v prid nerazkritju zahtevanih informacij (oziroma bolj pavšalno), bi to bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca, ki jo podpira besedilo zakona ter splošna metoda razlage izjem v pravu. Tožena stranka očitno ni upoštevala te materialno-pravne interpretacije določila drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj je izjemo v korist varstva poslovnih skrivnosti razlagala široko oziroma preveč pavšalno. To je eden od ključnih elementov napačne metode izvedbe testa javnega interesa v izpodbijanem aktu.
Zgolj pavšalno sklicevanje prizadetih strank in prvostopenjskega organa na poslovno skrivnost, ko gre za tehtanje javnega interesa z natančno in prepričljivo argumentirano zahtevo prosilke z vidika pravice do dostopa do informacije javnega značaja, še posebej če slednja lahko pomembno prispeva h kakovostnemu informiranju in javni razpravi o razmerju med tveganji in pozitivnimi učinki obveznih cepiv, kar je tudi v širšem javnem interesu, ima lahko za posledico, da se tehtanje lahko prevesi v prid ustavne pravice prosilke in javnemu interesu za razkritje zahtevanih dokumentov.
ZVDZ člen 7, 7/1, 7/2. ZEVP-2 člen 4, 4/2, 4/2-7, 20, 20/1. ZPP člen 13. URS člen 2, 22, 43, 158. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 39.
volilna pravica - odvzem volilne pravice - pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju - vpis v volilni imenik - upravni spor - pravnomočno razsojena stvar - predhodno vprašanje - pravica do izjave - podaljšanje roditeljske pravice
Med strankama ni sporno, da je bila tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v A. št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja o upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnica sposobna izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče v A..
ZBPP-C člen 35. URS člen 155, 155/1. ZBPP člen 49, 49/4.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - napačna uporaba materialnega prava - retroaktivna uporaba zakona
Tožniku je bila BPP dodeljena pod pogoji, ki jih je ZBPP določal pred spremembami, uzakonjenimi z ZBPP-C, ki je pričel veljati 25. marca 2015 (35. člen ZBPP-C). Drugačna razlaga, ki bi se opirala na zdaj veljavne določbe ZBPP, bi pomenila, da se tožnikove že obstoječe pravice in obveznosti spreminjajo za nazaj, torej retroaktivnost zakonske določbe, na podlagi katere bi prišlo do takega posega. Taka razlaga oziroma uporaba zakona bi bila v neposrednem nasprotju s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Toženka bi zato morala uporabiti ZBPP v besedilu, kot je veljalo v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP.
davek na dediščine in darila - davčna osnova - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča RS - učinek razveljavitve zakona
Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da se pri ugotavljanju višine davčne osnove razveljavljena določba drugega odstavka 5. člena ZDDD ne uporabi, temveč se vrednost nepremičnin ugotavlja skladno s splošnimi pravili o dokazovanju.
Komisija je bila imenovana dne 22. 2. 2016, mnenje pa je napisala 4. 3. 2016. Z zaprosilom dekana z dne 22. 2. 2016 in navedenim mnenjem je bil tožnik seznanjen dne 2. 6. 2016, ko je prejel dopis Komisije za etična vprašanja UL z dne 25. 5. 2016, na katerega je odgovoril z dopisom z dne 11. 7. 2016. Očitno je torej, da je dne 12. 4. 2017 vložena tožba glede na omenjene določbe ZUS-1 in tožbeni zahtevek vložena po poteku 30-dnevnega roka.
Ker v tem primeru tožena stranka ni nastopala kot organ, ki bi izdajal upravne akte v okviru izvrševanja upravne funkcije, očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1.
V konkretnem primeru je toženka sporno odločitev o tem, kateri letni prihodek, ki ga ima operater iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, je treba upoštevati pri odmeri višine letnega plačila na podlagi obvestila o zagotavljanju javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanju javnih komunikacijskih storitev, in posledično, kolikšna je višina tega plačila za tožnika za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 (1. točka), oprla na drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. Za to določbo pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila neustavna.
Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje navedeno odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, zato jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Ker izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
ZDT-1 člen 6, 28, 30, 30/5, 33, 33/2, 37,. ZSS člen 18, 18/6, 21a, 27. URS člen 14, 22, 23, 49, 49/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 35, 36. ZUP člen 81, 81/2, 82, 82/6. ZPP člen 127.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - postopek imenovanja - sodna pristojnost - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - akt o imenovanju - mnenje državnotožilskega sveta - merila za izbiro - zapisnik - varstvo javnega interesa
ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem.
Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zveze med ZDT-1 in ZSSvet (vključno s prehodnimi določbami) v tem smislu, da bi se tudi za Dts smiselno uporabljale določbe o pravnih sredstvih po ZSSvet. Zato za obravnavani primer velja, da je po 21.a členu ZSS v zvezi z osmim odstavkom 37. člena ZDt-1 za obravnavo tožbe tožeče stranke pristojno Upravno sodišče in ne Vrhovno sodišče.
Ker tožeča stranka ne utemeljuje niti ne zatrjuje, da iz razlogov, ki niso v sferi njene svobodne izbire, ni mogla kandidirati za mesto dodeljene ali premeščene tožilke za delo na VDT RS, ki ga je opravljala prizadeta stranka v tem upravnem sporu kot višja državna tožilka na VDT RS, upoštevanje dosedanjega dela izbrane (imenovane) kandidatke na VDT RS v razpisnem postopku ni diskriminatorno ali arbitrarno, ampak ima lahko povsem razumno (objektivno in zato opravičeno) podlago. Kajti v skladu z namenom zakonodajalca bi bilo sploh zaželeno, da se razvrstitev po vrstnem redu in izbira kandidatk opravi na podlagi konkretnih potreb oziroma značilnosti razpisanega delavnega mesta in aktualnega stanja in strokovnih prioritet na predmetnem tožilstvu tako da pristojni organ zakonske kriterije oziroma podzakonska merila upošteva zlasti v povezavi z značilnostmi dela, ki ga bo opravljala kandidatka in aktualnih potreb na predmetnem tožilstvu, ne pa da zavrnitev kandidata temelji zgolj na abstraktni primerjavi delovnih sposobnosti, strokovnega znanja, opravljenega dela pri izvrševanju funkcije sposobnosti ustnega in pisnega izražanja sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja, osebnih lastnosti in socialnih veščin.
ZPP člen 82. ZZZDR člen 120, 213. ZUP člen 221, 290, 290/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2. URS člen 15, 15/3, 22, 35. ZUS-1 člen 63, 63/2, 63/2-2.
odvzem otroka staršem - oddaja otroka v zavod - otrokova korist - postavitev začasnega zastopnika - navzkrižje interesov - javni interes - načelo sorazmernosti - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - kršitev pravice do izjave
Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
ZUS-1 člen 3, 4, 4/1, 32, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 126.
dovoljenost upravnega spora - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - kršitev ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Odločanje o ukrepih, ki jih predlaga tožnica, kot tudi odločanje o ukrepih, ki naj zagotovijo odločitev sodišča brez nepotrebnega odlašanja, po izrecnih zakonskih določbah sodi v pristojnost okrožnega sodišča in glede navedeno določbo 126. člena Ustave RS pomeni odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da po 3. členu ZUS-1 ne gre za upravne akte v smislu tega zakona, in to tudi v primeru, ki bi v kontekstu upravne odločbe pomenil tako imenovani "molk organa", ko namreč pristojno sodišče odločbe ni izdalo v predpisanem roku.
Izdaja začasne odredbe je smiselno vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus.