razpis javne dražbe - subsidiarni upravni spor - začasna odredba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred rednimi sodišči in tam sprejetimi odločitvami. 4. člena ZUS-1 v povezavi s 175. členom Ustave RS pa tudi ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje tožeča stranka v tožbi, da ima zaradi tega, ker ne more vplivati na odločitev stečajnega upravitelja glede prodaje spornega premoženja, vselej možnost upravnega spora. Morebitne kršitve lahko tožeča stranka uveljavlja s pravnimi sredstvi v okviru sodnega postopka (kar je storila z vložitvijo revizije v pravdnem postopku, v katerem se presoja utemeljenost njenih navedb v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine), po izčrpanju teh sredstev pa ima v vsakem primeru, če meni, da gre za kršitev ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
ZVOP-1 člen 6, 30, 30/1, 30/1-2, 30/1-3, 36, 36/1, 36/2. URS člen 38.
varstvo osebnih podatkov - zbirka osebnih podatkov - obrazložitev odločitve
Sodišče opozarja na stališče o dosegu pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša izključno na osebne podatke, ne pa na celotne listine, ki take podatke vsebujejo. Jasna in določna obrazložitev, zakaj gre za take podatke, je zato v obravnavanem primeru toliko pomembnejša, toženka pa bi jo po presoji sodišča zlahka oprla tudi na opis oziroma naravo podatka, ne da bi podatek povzela po vsebini in ga s tem že vnaprej razkrila.
Po presoji sodišča ne 30. člen ZVOP-1, ne katera druga določba tega zakona, glede pravice do vpogleda v lastne osebne podatke ne daje podlage za razlikovanje med podatki, ki jih je upravljavec osebnih podatkov zbral sam, in podatki, ki so mu bili posredovani iz drugih zbirk. Odločilno je zgolj to, da gre za osebne podatke prosilca, ki so uvrščeni v zbirko osebnih podatkov, ki jo upravlja zavezanec. Sodišče ponavlja, da gre za izraz temeljne ustavne pravice varstva osebnih podatkov, ki jih je zakonodajalec v skladu s tem v prvi točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 opredelil zelo široko, zato mora za kakršnokoli omejitev te pravice obstajati jasna in izrecna pravna podlaga.
Uredba o odpadni električni in elektronski opremi (2015) člen 17, 17/2, 25, 25/1, 25/2, 27, 27/1, 27/2, 34, 34/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 120, 153.
ravnanje z odpadki - določitev deležev - načelo zakonitosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi je toženka na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) z izpodbijanim sklepom objavila deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo nosilci skupnega načrta za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO. S tem po presoji sodišča ni odločala o kakšni tožnikovi obveznosti. Obveznost tožnika, da zagotavlja zbiranje in obdelavo OEEO je urejena v Uredbi (27. člen Uredbe), pri tem pa gre za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru.
javni uslužbenec - javni natečaj - obvestilo o neuspelem javnem natečaju za prosto delovno mesto - svoboda dela - kršitev človekovih pravic - enako varstvo pravic
Po določbi 49. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, ne pa tudi, da bo določen kandidat izbran na delovno mesto, za katerega se poteguje. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev navedene pravice, tožnica ne navaja. Tožničina vloga je namreč bila obravnavana, v skladu z določbami ZJU pa tožena stranka ni bila dolžna nikogar izbrati.
Ker torej v razpisnem postopku ni bil izbran nihče ob prijavljenih kandidatov, v obravnavnem primeru tudi z obvestilom ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave RS. Navedena določba je procesna in zagotavlja jamstva v postopkih, ki pomenijo odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristi, torej v postopkih, ki se končajo z odločitvijo, s katero se posega v pravni položaj posameznika, zato je lahko zgolj tak akt obremenjen z napako, ki pomeni kršitev navedene ustavne pravice. Po določbah ZJU pa ni predpisano, da bi moralo biti obvestilo obrazloženo, niti takšna zahteva ne izhaja iz narave sprejete odločitve, saj v postopku ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/6, 26, 26/1, 2, 39, 39/3. URS člen 120, 153. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZVO-1 člen 157, 157/1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna zadeva - načelo zakonitosti - okoljevarstveno dovoljenje
Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Oblastveni posamični akt, ki tožniku nalaga obveznost prevzemanja odpadne embalaže, je namreč okoljevarstveno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano za ravnanje z odpadno embalažo. V skladu s tem okoljevarstvenim dovoljenjem mora tožnik zagotavljati redno prevzemanje in zbiranje vse odpadne embalaže, za katero mu je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, trgovec ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo.
URS člen 15, 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 4/1, 4/2, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - sklep o prenehanju delovnega razmerja - dekan
Tožnik bi imel z vrsto tožbe, kakršno je vložil v konkretnem primeru, dostop do sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 pod pogojem, da bi v tožbi izkazal oziroma da bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnik nima za varstvo pravic, za katere meni, da so mu kršene, drugega sodnega varstva. Standard, kriterij oziroma procesno predpostavko „drugo sodno varstvo“ pa je Ustavno sodišče obrazložilo tako, da mora sodišče ob presoji te procesne predpostavke ugotoviti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se ta akt o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kakorkoli nanašal na opravljanje oziroma prenehanje mandata dekana.
Tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za sprejem tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v obravnavo, ker je za vse zatrjevane kršitve pravic tožnika, razen glede morebitnega predčasnega prenehanja mandata, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, zagotovljeno učinkovito in primarno sodno varstvo pred delovnim sodiščem.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - stroški prehrane med delom - stroški prevoza - načelo enakosti
Ker je višina stroškov v zvezi z delom, ki se priznavajo za vse davčne zavezance enaka, ni mogoče govoriti o tem, da bi bili delavci migranti - in s tem tudi tožnik - obravnavani v nasprotju z ustavnim načelom enakosti glede na zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja pri slovenskem delodajalcu.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna osnova - obdavčitev obresti - načelo enakosti
Dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2.
Ustavno načelo enakosti od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno. Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec dva različna položaja uredil različno, kar je ustavno dopustno.
ZUOPP-1 člen 25, 30, 32. URS člen 14, 52, 53, 54, 56, 57.
usmeritev otroka v prilagojen program - otrok s posebnimi potrebami - načelo največje otrokove koristi - enakost pred zakonom
Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi.
Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.
ZUP člen 43, 44, 142. ZPPreb člen 8. URS člen 22, 32, 67.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - stranski udeleženec - napačna uporaba materialnega prava
Predpise je treba razlagati na notranje konsistenten in usklajen način.
Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku.
V konkretnem primeru je tožena stranka tožečo stranko res pozvala k opredelitvi glede ugotovitev ugotovljenih v glavnem postopku, vendar jo je obenem tudi obvestila, da bo po preteku 15 dnevnega roka izdana odločba o določitvi stalnega prebivališča na spornem naslovu, kar kaže na to, da tožeči stranki v glavnem postopku ni bilo dejansko omogočeno sodelovanje v smislu možnosti varovanja njenih pravic, pač pa je tožeča stranka imela le navidezno možnost sodelovanja v postopku.
sklenitev zakonske zveze - istospolna usmerjenost - prepoved diskriminacije
Sodišče ob upoštevanju stališč EKČP ne vidi razlogov, zakaj bi zakonska ureditev pravice do poroke in iz tega izhajajočih pravic partnerjev v dveh ločenih zakonskih aktih, konkretno v ZPZ za istospolne pare in ZZZDR za raznospolne pare, bila že sama po sebi v nasprotju z Ustavo, pri čemer tožnika niti ne uveljavljata, da bi se navedena zakonska akta medsebojno kakorkoli razlikovala glede vsebine ali obsega materialno-pravnih upravičenj, izhajajočih iz teh zakonskih določb, saj bi se o diskriminacijski obravnavi lahko govorilo (šele) takrat, kadar država na podlagi osebnih okoliščin različno obravnava posameznike v enakih položajih.
URS člen 74, 74/1, 137, 137/1. ZOdv člen 5, 5/3, 17, 17/5. ZBPP člen 30, 30/6.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina nagrade - znižana nagrada - svobodna gospodarska pobuda
Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja bpp. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, medtem ko si mora izbrani odvetnik prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila
ZUP člen 43, 44, 142. ZPPreb člen 8. URS člen 22, 32, 67.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - stranski udeleženec - zmotna uporaba materialnega prava
Vpis naslova stalnega prebivališča na nepremičnino neposredno ne vpliva na lastninsko pravico tožeče stranke, vendar pa tak vpis obenem predstavlja posredni poseg v lastninsko pravico, saj jo na določen način omeji.
Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča (32. člen URS), pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe (33. in 67. člen URS). Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku.
V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča to pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - odvetnik - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - načelo enakosti
Odločitev tožene stranke temelji izključno na ugotovitvi, da je tožnik kot odvetnik prava vešča oseba in si torej lahko s svojim znanjem in izkušnjami zagotovi potrebno varstvo v zaprošenem pravdnem postopku. Sodišče ugotavlja, da ne iz določbe 1. člena ZBPP, ne iz drugih določb tega zakona, ne izhaja pravna podlaga za takšno odločitev.
Načelo enakosti pomeni, da bi zakonodajalec v mejah svoje pristojnosti lahko določil kriterije, na podlagi katerih bi posameznim upravičencem iz 10. člena ZBPP omejil dostop do BPP tudi izven ugotavljanja v zakonu opredeljenih pogojev za dodelitev BPP (subjektivnih in objektivnih pogojev), vendar ob upoštevanju določbe 1. člena ZBPP, stvarni razlog, ki bi pravico do zaprošene BPP prosilcu omejeval zaradi njegove izobrazbe oziroma poklica, ki ga opravlja, iz zakona ne izhaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 4. URS člen 19.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - nevarnost pobega - subsidiarni upravni spor - začasna odredba - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka sme poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.
Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da je ta okoliščina podana. To zakonsko normo je treba razlagati na način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.
V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti podan za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sobe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Up 26/2016, kjer je v točki 10 pojasnjeno, da sme odgovorna država članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.
prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - za odločanje relevanten predpis - pritožba zaradi molka organa - nedovoljena pritožba - pravica do pravnega sredstva
Sodišče presoja materialno zakonitost izpodbijanega akta praviloma glede na predpise, ki so veljali ob izdaji akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu tožnika. Izjeme veljajo le, kadar zakon določa drugače. Po ZUP se zahteva po uporabi veljavnega predpisa nanaša na čas odločanja prvostopenjskega organa, če posamezni posebni upravni postopki tega vprašanja ne uredijo drugače. V primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku postopka niso pravica stranke.
Po 222. členu ZUP bi moral UIL o predlogu tožnice za izrek ničnosti sklepa res odločiti najpozneje v enem oziroma dveh mesecih, česar ni storil. Če bi o predlogu odločil, pa pritožba zoper to odločitev ne bi bila dovoljena. Zato je odločitev toženke, ki je pritožbo zaradi molka zavrgla, pravilna. Ker torej tožnik v tej zadevi nima pravice do pritožbe po 222. člen ZUP, toženka tudi ni kršila pravil postopka, ker ni ravnala po 255. členu ZUP, ki ureja postopek s pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana. Ta postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožba ni dovoljena.
varstvo ustavnih pravic - odlog izvršitve kazni - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 odločitev sodne veje oblasti, izdanih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti, ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče namreč ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred sodišči. Prav tako v zvezi s temi postopki v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1.
RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen.
Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke.
Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj za to nima na razpolago ustreznih orodij in nenazadnje odgovor na to vprašanje ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče lahko presoja le, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano. Ker po mnenju sodišča Tarifa po svoji vsebini ne spreminja oziroma ne dopolnjuje zakona mimo zakonskega postopka, zaključuje, da se toženka pri svoji odločitvi o odmeri plačila oziroma uporabljeni vrednosti točke ni oprla na nezakonit splošni akt.
ZDen člen 44, 44/1. URS člen 14, 22, 153, 153/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1992) člen 3, 3/2, 4, 5.
denacionalizacija - vračanje kmetijskih zemljišč - odškodnina - višina odškodnine - vrednost zemljišča - izhodiščna vrednost - exceptio illegalis
Sodišče meni, da vezanost upravnega organa na podzakonski predpis ni absolutna, če ta ni v skladu z ustavo. Tretji odstavek 153. člena Ustave namreč terja takšno interpretacijo podzakonskih norm, ki so v skladu z ustavo in zakonom. Zato je izjemoma, ko gre za očitne nezakonitosti in na podlagi navodil sodišča, danih po četrtem odstavku 64.člena ZUS-1, potrebno dopustiti tudi takšno odločanje, sicer bi bil institut exceptio illegalis v mnogih primerih izvotljen.
Pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen namreč ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, hkrati pa se s tem, ko odškodnina ne temelji na tržni vrednosti premoženja, na ta način vzpostavlja enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona.
ZDIJZ člen 1, 4, 4/1, 25, 25/2. ZSta-1 člen 7, 7/1, 2, 22, 22/4. ZGPro člen 6, 6/2. ZASP člen 9, 9/1-2. URS člen 39, 39/2.
dostop do informacij javnega značaja - informacija javnega značaja - pravna oseba javnega prava - avtorsko delo - slovenski nacionalni standard
Brez dvoma je oseba javnega prava tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. To velja tudi za tožnika, ki mu tak status določa prvi odstavek 7. člena ZSta-1, drugi odstavek istega člena pa poleg tega določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tožnik zato nedvomno spada med zavezance iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Kot rečeno, je njegov status opredeljen z izrecno zakonsko določbo, besedilo te določbe pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da se ne bi nanašala na tožnika oziroma njegovo dejavnost v celoti.
Nacionalni standardi tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Da so slovenski nacionalni standardi avtorska dela v skladu s predpisi o avtorski pravici, izhaja že iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ničesar drugega pa ne navaja niti nobena od strank v tem upravnem sporu, zato sodišče brez pridržkov in brez nadaljnje obrazložitve slovenske nacionalne standarde obravnava kot avtorska dela.