ZUP člen 43, 44, 142. ZPPreb člen 8. URS člen 22, 32, 67.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - stranski udeleženec - napačna uporaba materialnega prava
Predpise je treba razlagati na notranje konsistenten in usklajen način.
Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku.
V konkretnem primeru je tožena stranka tožečo stranko res pozvala k opredelitvi glede ugotovitev ugotovljenih v glavnem postopku, vendar jo je obenem tudi obvestila, da bo po preteku 15 dnevnega roka izdana odločba o določitvi stalnega prebivališča na spornem naslovu, kar kaže na to, da tožeči stranki v glavnem postopku ni bilo dejansko omogočeno sodelovanje v smislu možnosti varovanja njenih pravic, pač pa je tožeča stranka imela le navidezno možnost sodelovanja v postopku.
sklenitev zakonske zveze - istospolna usmerjenost - prepoved diskriminacije
Sodišče ob upoštevanju stališč EKČP ne vidi razlogov, zakaj bi zakonska ureditev pravice do poroke in iz tega izhajajočih pravic partnerjev v dveh ločenih zakonskih aktih, konkretno v ZPZ za istospolne pare in ZZZDR za raznospolne pare, bila že sama po sebi v nasprotju z Ustavo, pri čemer tožnika niti ne uveljavljata, da bi se navedena zakonska akta medsebojno kakorkoli razlikovala glede vsebine ali obsega materialno-pravnih upravičenj, izhajajočih iz teh zakonskih določb, saj bi se o diskriminacijski obravnavi lahko govorilo (šele) takrat, kadar država na podlagi osebnih okoliščin različno obravnava posameznike v enakih položajih.
URS člen 74, 74/1, 137, 137/1. ZOdv člen 5, 5/3, 17, 17/5. ZBPP člen 30, 30/6.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina nagrade - znižana nagrada - svobodna gospodarska pobuda
Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja bpp. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, medtem ko si mora izbrani odvetnik prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila
ZUP člen 43, 44, 142. ZPPreb člen 8. URS člen 22, 32, 67.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - stranski udeleženec - zmotna uporaba materialnega prava
Vpis naslova stalnega prebivališča na nepremičnino neposredno ne vpliva na lastninsko pravico tožeče stranke, vendar pa tak vpis obenem predstavlja posredni poseg v lastninsko pravico, saj jo na določen način omeji.
Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča (32. člen URS), pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe (33. in 67. člen URS). Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku.
V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča to pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - odvetnik - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - načelo enakosti
Odločitev tožene stranke temelji izključno na ugotovitvi, da je tožnik kot odvetnik prava vešča oseba in si torej lahko s svojim znanjem in izkušnjami zagotovi potrebno varstvo v zaprošenem pravdnem postopku. Sodišče ugotavlja, da ne iz določbe 1. člena ZBPP, ne iz drugih določb tega zakona, ne izhaja pravna podlaga za takšno odločitev.
Načelo enakosti pomeni, da bi zakonodajalec v mejah svoje pristojnosti lahko določil kriterije, na podlagi katerih bi posameznim upravičencem iz 10. člena ZBPP omejil dostop do BPP tudi izven ugotavljanja v zakonu opredeljenih pogojev za dodelitev BPP (subjektivnih in objektivnih pogojev), vendar ob upoštevanju določbe 1. člena ZBPP, stvarni razlog, ki bi pravico do zaprošene BPP prosilcu omejeval zaradi njegove izobrazbe oziroma poklica, ki ga opravlja, iz zakona ne izhaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 4. URS člen 19.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - nevarnost pobega - subsidiarni upravni spor - začasna odredba - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka sme poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.
Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da je ta okoliščina podana. To zakonsko normo je treba razlagati na način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.
V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti podan za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sobe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Up 26/2016, kjer je v točki 10 pojasnjeno, da sme odgovorna država članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.
prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - za odločanje relevanten predpis - pritožba zaradi molka organa - nedovoljena pritožba - pravica do pravnega sredstva
Sodišče presoja materialno zakonitost izpodbijanega akta praviloma glede na predpise, ki so veljali ob izdaji akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu tožnika. Izjeme veljajo le, kadar zakon določa drugače. Po ZUP se zahteva po uporabi veljavnega predpisa nanaša na čas odločanja prvostopenjskega organa, če posamezni posebni upravni postopki tega vprašanja ne uredijo drugače. V primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku postopka niso pravica stranke.
Po 222. členu ZUP bi moral UIL o predlogu tožnice za izrek ničnosti sklepa res odločiti najpozneje v enem oziroma dveh mesecih, česar ni storil. Če bi o predlogu odločil, pa pritožba zoper to odločitev ne bi bila dovoljena. Zato je odločitev toženke, ki je pritožbo zaradi molka zavrgla, pravilna. Ker torej tožnik v tej zadevi nima pravice do pritožbe po 222. člen ZUP, toženka tudi ni kršila pravil postopka, ker ni ravnala po 255. členu ZUP, ki ureja postopek s pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana. Ta postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožba ni dovoljena.
varstvo ustavnih pravic - odlog izvršitve kazni - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 odločitev sodne veje oblasti, izdanih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti, ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče namreč ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred sodišči. Prav tako v zvezi s temi postopki v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1.
RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen.
Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke.
Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj za to nima na razpolago ustreznih orodij in nenazadnje odgovor na to vprašanje ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče lahko presoja le, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano. Ker po mnenju sodišča Tarifa po svoji vsebini ne spreminja oziroma ne dopolnjuje zakona mimo zakonskega postopka, zaključuje, da se toženka pri svoji odločitvi o odmeri plačila oziroma uporabljeni vrednosti točke ni oprla na nezakonit splošni akt.
ZDen člen 44, 44/1. URS člen 14, 22, 153, 153/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1992) člen 3, 3/2, 4, 5.
denacionalizacija - vračanje kmetijskih zemljišč - odškodnina - višina odškodnine - vrednost zemljišča - izhodiščna vrednost - exceptio illegalis
Sodišče meni, da vezanost upravnega organa na podzakonski predpis ni absolutna, če ta ni v skladu z ustavo. Tretji odstavek 153. člena Ustave namreč terja takšno interpretacijo podzakonskih norm, ki so v skladu z ustavo in zakonom. Zato je izjemoma, ko gre za očitne nezakonitosti in na podlagi navodil sodišča, danih po četrtem odstavku 64.člena ZUS-1, potrebno dopustiti tudi takšno odločanje, sicer bi bil institut exceptio illegalis v mnogih primerih izvotljen.
Pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen namreč ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, hkrati pa se s tem, ko odškodnina ne temelji na tržni vrednosti premoženja, na ta način vzpostavlja enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona.
ZDIJZ člen 1, 4, 4/1, 25, 25/2. ZSta-1 člen 7, 7/1, 2, 22, 22/4. ZGPro člen 6, 6/2. ZASP člen 9, 9/1-2. URS člen 39, 39/2.
dostop do informacij javnega značaja - informacija javnega značaja - pravna oseba javnega prava - avtorsko delo - slovenski nacionalni standard
Brez dvoma je oseba javnega prava tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. To velja tudi za tožnika, ki mu tak status določa prvi odstavek 7. člena ZSta-1, drugi odstavek istega člena pa poleg tega določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tožnik zato nedvomno spada med zavezance iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Kot rečeno, je njegov status opredeljen z izrecno zakonsko določbo, besedilo te določbe pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da se ne bi nanašala na tožnika oziroma njegovo dejavnost v celoti.
Nacionalni standardi tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Da so slovenski nacionalni standardi avtorska dela v skladu s predpisi o avtorski pravici, izhaja že iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ničesar drugega pa ne navaja niti nobena od strank v tem upravnem sporu, zato sodišče brez pridržkov in brez nadaljnje obrazložitve slovenske nacionalne standarde obravnava kot avtorska dela.
ZSS člen 28, 29, 31, 32, 33, 34. URS člen 3, 23, 49, 49/3,125, 129, 132. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
sodniška služba - ocena sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - načelo sorazmernosti - test razumnosti - obseg sodne kontrole
Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predmetnem področju obstajajo mednarodni standardi, kot to velja na obravnavanem področju, je toliko bolj priporočljivo, da pristojnemu organu ti standardi služijo v oporo pri ustavno-skladni razlagi in uporabi zakona in podzakonskega predpisa v posamičnem primeru.
Test stroge sodniške presoje izpodbijanega akta se nanaša na vse z zakonom ali podzakonskim predpisom predpisane procesne garancije, podprte s t.i. splošnimi pravnimi načeli poštnega postopka ter (mednarodno) sodno prakso, ter uporabo drugih procesnih določil ter zakonskih pogojev za izrek prenehanja sodniške službe iz 1. in 2. točke 1. odstavka 32., 33. in 34. člena ZSS, ter zakonsko predpisanih materialnih "kriterijev" za ocenjevanje sodniške službe iz 29. člena ZSS, ker ti po zakonu zavezujejo personalne svete pri oceni sodniške službe in tudi Sodni svet. Ker je zakonodajalec predpisal tudi obveznost Sodnega sveta, da sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, se stroga sodniška presoja razteza tudi na upoštevanje Meril in kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Izven tega, kar je v zvezi s kriteriji za oceno sodniške službe predpisano z Merili in določilom 29. člena ZSS, pa imajo pristojni organi polje proste presoje, v katero Upravno sodišče v upravnem sporu ne posega, ker ni pristojno za strokovno oceno sodniške službe, razen če odločitev v posamičnem primeru glede uporabe tiste vsebine kriterijev ali indikatorjev, ki ni predpisana, ni nerazumna.
V vsakem primeru, brez izjem, mora biti ocena sodniške službe podana za vsak posamezen kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno). Dokazno breme za negativno oceno sodniške službe, ki vodi k razrešitvi, je namreč na pristojnem organu, sodnik pa se lahko brani s svojimi argumenti.
vodno dovoljenje - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavano ureditev, je bila v skladu s standardi, kot izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ugotovljena že v zakonodajnempostopku. V zakonodajnem gradivu je bilo namreč pojasnjeno, da je namen ureditve plačila nadomestila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice (tako imenovana posebna raba vode iz 108. člena ZV-1). S tem je vzpostavljen mehanizem, da za posebno rabo vode ne plačujejo le tisti, ki so pridobili vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije, temveč vsi obstoječi uporabniki vode, tudi tisti, ki vodne pravice v obliki upravnega dovoljenja (še) niso pridobili.
odmera nadomestila - obročno plačilo - retroaktivnost - javna korist
Ureditev, ki jo je prinesel ZV-1C, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Gre za intervencijo zakonodajalca, ki se nanaša na del zakona, in sicer na ureditev plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice. Izpolnjena pa sta tudi preostala pogoja, to je, da je za tako intervencijo podana posebna javna korist in da z njo ni poseženo v pridobljene pravice.
ZVO-1 člen 38, 38/1, 149, 149/1-2, 149/4, 157, 157/1-1. URS člen 140. ZLS člen 2, 90a. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
varstvo okolja - ukrep inšpektorja za okolje - obvezna lokalna javna služba - gospodarska javna služba - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
S tem, ko je toženka naložila občini kot samoupravni lokalni skupnosti pripravo oziroma sprejem programa izgradnje kanalizacijskega omrežja, torej splošnega pravnega akta iz njene pristojnosti, s točno določeno vsebino in v točno določenem roku, je posegla v avtonomijo samoupravne lokalne skupnosti, ki jo določa že 140. člena Ustave RS, na zakonski ravni pa 2. člen Zakona o lokalni samoupravi.
Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče pravnomočno odločilo o tožbi, zato tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - proizvodnja brezalkoholnih pijač - retroaktivna veljavnost zakona - zastaranje
Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.
nadomestilo za rabo vode - proizvodnja brezalkoholnih pijač - odmera nadomestila - zastaranje - retroaktivna veljavnost zakona
Ureditev plačila nadomestila za rabo vode, ki jo je prinesel ZV-1 C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode.
Zakonodajalec je s spornimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati.
Tožnici za rabo vode, ki je predmet odločanja v obravnavani upravni zadevi (to je raba vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo), do uveljavitve ZV-1C vodna pravica še ni bila podeljena in zato zanjo še ni nič plačala, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neustavnosti ureditve v 199. f členu ZV-1 zaradi neenake obravnavanja in posega v lastninsko pravico ter očitki o kršitvi načela pravne države.
Sodišče ne more samo odločiti, ali je bil določen razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti organa, ki je zadolžen za izvedbo javnega razpisa, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost odločitve organa ter tako vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje kršitev pravil razpisnega postopka in da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.
ZDavP-2 člen 68a, 125. ZFU člen 60, 78. URS člen 2, 155.
finančna preiskava - obdelava osebnih podatkov - seznanitev s podatki - odmera davka v posebnih primerih - zastaranje pravice do odmere davka - prepoved retroaktivne veljave zakona
V letu 2006 še ni veljala novela ZDavP-2. Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je med drugim določal: ''Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden''. Če se sedaj za konkreten primer postavi hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno ''oživeti''. Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica že ugasnila oziroma zastarala.
univerza - avtonomija univerze - izdelava magistrske naloge
Napolnitev standarda "primernosti dispozicije" spada v okvir ustavnega načela avtonomnosti univerze. Zato se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb glede strokovnosti predloga teme in dispozicije magistrske naloge, saj mora imeti pristojni organ pri tem vso avtonomijo.