ZBPP člen 1, 10, 10/1. URS člen 2, 6, 8, 14, 15, 22, 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZUS-1 člen 16, 17, 17/1.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - gospodarska družba - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
V prvem odstavku 10. člena ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči navedeni taksativno oziroma izrčpno (ne primeroma), kar pomeni, da določb ZBPP ni mogoče širiti na subjekte, ki s prvim odstavkom 10. člena tega zakona niso zajeti oziroma tam niso našteti.
kršitev ustavnih pravic - upravni spor - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo
Upravni spor je postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih s pravnimi sredstvi in ne s tožbo v upravnem sporu. Navedeno velja tudi v obravnavani zadevi, kjer se izpodbija zakonitost dejanja, opravljenega v okviru predkazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalne sodnice. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v tem postopku.
Tožnica je, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ni sporno, državljanka Republike Makedonije, torej ni državljanka Republike Slovenije niti državljanka druge države članice EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To pomeni, da ne izpolnjuje zakonskega pogoja (87. člen SZ-1), zaradi česar je bila njena vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja utemeljeno zavrnjena. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča ne pomeni kršitve katere z Ustavo ali z zavezujočimi mednarodnopravnimi akti varovanih človekovih pravic.
prekrški - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - uradna evidenca - evidenca o vozniških dovoljenjih - izbris podatkov iz uradne evidence - pogoji za izbris iz evidence - varstvo osebnih podatkov
V obravnavanem primeru je bil tožniku s prekrškovno odločbo izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedena razlaga o izbrisu vseh pravnih posledic bi v konkretnem primeru torej pomenila ponovno vzpostavitev veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšna razlaga pa ne bi bila ustavno skladna, saj dovoljenje, ki je prenehalo veljati, ne more zgolj zaradi izbrisa prekrškovne oziroma kazenske sodbe ponovno začeti učinkovati. Sicer pa tudi tožnik v tožbi meni, da po ustavno skladni razlagi v evidenci vozniških dovoljenj (po izbrisu) ostane podatek, da posameznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, torej tudi po njegovi razlagi ne prenehajo vse pravne posledice prekrškovne odločbe.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 22, 157.
varstvo ustavnih pravic - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvestilo - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Izhajajoč iz stališča vrhovnega sodišča tožnik ne more uveljavljati pravice do obrazložitve, zakaj na razpisu za prosto delovno mesto ni bil nihče izbran, saj v tem primeru niti v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS ni mogoče uveljavljati ustavne pravice iz 22. člena URS, ker se s spornim obvestilom ni končal postopek o tožnikovi pravici do zasedbe delovnega mesta. Ker torej tožnik ustavne pravice kot jo je v upravnem sporu želel uveljavljati s tožbo, ne more uveljavljati, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - pravni interes - kršitev ustavne pravice
Na obstoj pravnega interesa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, vendar po oceni sodišča v konkretnem primeru navedena procesna predpostavka, upoštevajoč določila ZFU in ZDavP-2, ni podana, saj iz navedb v tožbi in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zgolj posplošeno nasprotuje zahtevanemu posredovanju podatkov.
ZDavP-2 člen 403, 404. ZSZ člen 58, 59, 61. URS člen 22.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - vračilo preveč plačanega nadomestila - stranka v postopku - občina - enako varstvo pravic
Obveznost plačila NUSZ je davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Udeleženca tega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravna entiteta, ki je upravičena do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere NUSZ, ker ni niti zavezanec za plačilo NUSZ niti v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Občina tudi ni organ, ki NUSZ odmerja, saj je bila ta pristojnost z zakonom prenesena na davčni organ.
Neutemeljen je očitek, da je odločitev arbitrarna in da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (22. člen Ustave), saj da je tožnica v neenakopravnem položaju v primerjavi z zavezancem. Zavezanec ima v postopkih odmere NUSZ drugačen, tožničinemu neprimerljiv pravni položaj. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil skladno z ustaljeno upravno in sodno prakso; načelo enakosti bi kršil kvečjemu, če bi brez tehtnih razlogov od te prakse odstopil.
parlamentarna preiskava - sklep zunaj obravnavanega senata - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo
Tožeča stranka ima za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo po določilih Zakona o parlamentarni preiskavi, v okviru katerega so mogoča tudi pravna sredstva in ji je tako zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - postopek imenovanja - mnenje o ustreznosti kandidata - snemanje razgovora s kandidatom - prepis zvočnega snemanja razgovora - enako varstvo pravic
Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi razgovori s kandidatkami morali biti zvočno snemani. Iz petega odstavka 18. člena ZSS (ki za postopek imenovanja državnih tožilcev velja na podlagi 28. člena ZDT-1) izhaja, da mora biti o razgovorih s kandidati sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja ter da je priloga zapisnika prepis zvočnega snemanja razgovora.
Ker razgovori s kandidatkami - ki so bili, kar ni sporno, ena od metod za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje - niso bili zvočno snemani, je bilo s tem poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Tožnici je bila pravica do izjavljanja kršena, ker ji ni bilo omogočeno, da se seznani z verodostojnim zapisom vsebine razgovorov DTS s kandidatkami (prepis zvočnega posnetka) ter se zato ni mogla izjaviti o tem, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, ob tem ko so bili (med drugim) razgovori podlaga za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje, in ker na podane ugovore tudi ne more doseči vsebinsko polne kontrole (sodišča) nad izvedbo razgovorov kot metode, ki je bila uporabljena za ocenjevanje kandidatk.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-1. URS člen 43. ZVis člen 6,23.
volitve rektorja univerze - volilni imenik - uvrstitev na volilni imenik - volilna pravica - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Volilne pravice kot ustavno varovane pravice ne gre enačiti z volilno pravico, ki je način soodločanja zaposlenih v razmerju do delodajalca. Sodišče meni, da zato v obravnavani zadevi ne gre za kršitev ustavne pravice, ki jo varuje 43. člen URS, pač pa kvečjemu za kršitev ustavne pravice do soodločanja iz 75. člena URS in bi odločanje o tem lahko sodilo na področje delovnega prava, kolikor bi bil tak tudi tožbeni zahtevek.
Odločitev Volilne komisije, ki tožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze, ki ima podlago v ZVis ter na njegovi podlagi sprejetima Statutu in Pravilniku. To pomeni, da taka odločitev, oziroma odločba Volilne komisije, ni bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, pač pa v okviru lastnih pristojnosti univerze, ki ima podlago v prej naštetih predpisih. Odločitev Volilne komisije torej ni akt organa ali dejanje, ki dopušča upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj Volilne komisije pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti.
ZOdv člen 17, 17/5, 42. ZPP člen 200, 200/1. URS člen 74.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - uporaba Odvetniške tarife - znižana tarifa - svobodna gospodarska pobuda - stranski intervenient
Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS“.
Po presoji sodišča OZS ni izkazala pravnega interesa za udeležbo na strani tožnika. Svoj interes namreč utemeljuje s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, s temi navedbami pa upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.
Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil člen 5, 5/1, 7. ZVO-1 člen 19, 19/2. URS člen 120, 125.
biogorivo - obveznost dajanja biogoriv na trg - v podzakonskem aktu določena obveznost - exceptio illegalis
Zakonska določba 19. člena ZVO-1 izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati ne tega, da utegnejo biti na podlagi tega besedila predpisane obveznosti zanj ali za njegovo dejavnost, ne kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi. Poleg tega tudi tretji odstavek 153. člena Ustave določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakoni. Uredba, ki je podzakonski akt, torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti.
javni natečaj - obvestilo o neuspelem javnem natečaju za prosto delovno mesto - obrazložitev obvestila - enako varstvo pravic
Tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.
Pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar.
Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih.
imenovanje ravnatelja - upravni spor - subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice - zavrženje tožbe
Tožnik ni izkazal, da bi bilo s sklepom Sveta zavoda osnovne šole, s katerim je bil imenovan ravnatelj šole, poseženo v njegovo konkretno človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino iz 4. člena ZUS-1, za katero bi bilo mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper sklep zavrglo.
Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za »oproščen plačila dohodnine«, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odškodnino, da je podlaga za odškodnino sodna odločba ali sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in ki ne presega utemeljenega ali razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, da se odškodnina plača zaradi osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali škode na osebnem premoženju in da odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek. Z omenjeno določbo se torej daje davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.
Objava članka in ne dejstvo smrti sina je bila torej tista okoliščina, ki je povzročila direkten poseg v zasebnost in življenjsko podobo tožničinega umrlega sina in poseg v njeno zasebnost in pravico do pietete ter mirnega življenja, kar je pripeljalo do duševnih bolečin, ki jih je tožnica ob tem utrpela. V tožničinem primeru gre torej za drugačno odškodnino od primerov, ki jih vključuje 5. točka 27. člena ZDoh-2 in s tem za drugačen dejanski in pravni položaj od položaja zavezancev iz navedene določbe, kar pomeni, da ni ovire za to, da se jih obravnava različno.
ZOsn člen 54, 54/3, 54/4. URS člen 34, 35, 57. ZUP člen 9.
osnovna šola - prešolanje učenca na drugo šolo - prešolanje brez soglasja staršev - varstvo otrokovih pravic - načelo zaslišanja stranke
Premestitve učenca iz podružnične šole v matično OŠ v konkretnem primeru ni mogoče šteti za prešolanje v smislu 54. člena ZOsn.
V okviru uresničevanja načela varovanja otrokovih koristi mladoletnika, ki je v postopku prešolanja zaradi vzgojnih ukrepov, je treba upoštevati upoštevati tudi pravice do varnosti in dostojanstva drugih otrok in članov učiteljskega zbora ter drugih uslužbencev osnovnošolskega zavoda ter nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic drugih učencev in učiteljev/učiteljic in drugih zaposlenih v zavodu, ki izvaja osnovnošolsko izobraževanje, ter uresničevanje zakonskih pravic otrok do osnovnošolskega izobraževanj v skladu z ZOsn, ki so z ravnanji določenega otroka ogroženi.
Tožena stranka ni preveč pavšalno (ali morebiti celo z zlorabo) izkoristila diskrecije oziroma polja proste presoje, ki ga ima v zvezi z odločitvijo o prešolanju. Njena odločitev je še bila še v mejah dovoljene diskrecije.
Dejstvo, da tožena stranka pred izdajo odločbe ni obvestila staršev je pomanjkljivost v vodenju postopka, vendar so starši imeli možnost po vročitvi odločbe vložiti pravno sredstvo, kar so tudi storili po odvetnici in z obravnavanjem pritožbe je drugostopenjski organ odpravil to procesno napako prvostopenjskega organa; mati učenca pa je bila tudi prisotna na drugem sestanku pritožbene komisije in je lahko povedala svoje mnenje ob prisotnosti odvetnice.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 44, 48, 48/2. ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60, 60/8.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča
Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.
integriteta in preprečevanje korupcije - sum korupcije - poseg v človekove pravice - enako varstvo pravic - osebni podatki - zbirka osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov
Določba 13. člena ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.
Način, na katerega so podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. V aplikaciji so namreč podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.
Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.
21. člen Ustave RS se nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene.
nadomestilo za rabo vode - proizvodnja brezalkoholnih pijač - odmera nadomestila - zastaranje - retroaktivna veljavnost zakona
Sporna je uporaba določb 199.b člena ZV-1 za zaračunavanje plačila za vodno pravico za nazaj, od leta 2005 do konca leta 2013. Tožeča stranka se sklicuje na protiustavnost sprejete zakonske določbe (155. člen Ustave). Ker je zakon določil obveznost plačila za nazaj in tudi po presoji sodišča takšen poseg zahteva javna korist in ker ne posega v že pridobljene pravice tožeče stranke (to vodno pravico je tožeča stranka nesporno koristila že vse od leta 2005), je neutemeljen ugovor retroaktivne veljave spornih zakonskih določb.
V konkretni zadevi je redno sodišče izpodbijano odredbo o zasegu predmetov izdalo v okviru svoje sodne funkcije skladno z določili ZPPre in ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča ni mogoče šteti za posamične akte oz. dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.
Ker izpodbijana odredba preiskovalne sodnice ne more biti akt, ki bi lahko bil predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, to pa je razpolaganje z zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba teh zapisnikov.