ZSS člen 28, 29, 31, 32, 33, 34. URS člen 3, 23, 49, 49/3,125, 129, 132. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
sodniška služba - ocena sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - načelo sorazmernosti - test razumnosti - obseg sodne kontrole
Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predmetnem področju obstajajo mednarodni standardi, kot to velja na obravnavanem področju, je toliko bolj priporočljivo, da pristojnemu organu ti standardi služijo v oporo pri ustavno-skladni razlagi in uporabi zakona in podzakonskega predpisa v posamičnem primeru.
Test stroge sodniške presoje izpodbijanega akta se nanaša na vse z zakonom ali podzakonskim predpisom predpisane procesne garancije, podprte s t.i. splošnimi pravnimi načeli poštnega postopka ter (mednarodno) sodno prakso, ter uporabo drugih procesnih določil ter zakonskih pogojev za izrek prenehanja sodniške službe iz 1. in 2. točke 1. odstavka 32., 33. in 34. člena ZSS, ter zakonsko predpisanih materialnih "kriterijev" za ocenjevanje sodniške službe iz 29. člena ZSS, ker ti po zakonu zavezujejo personalne svete pri oceni sodniške službe in tudi Sodni svet. Ker je zakonodajalec predpisal tudi obveznost Sodnega sveta, da sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, se stroga sodniška presoja razteza tudi na upoštevanje Meril in kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Izven tega, kar je v zvezi s kriteriji za oceno sodniške službe predpisano z Merili in določilom 29. člena ZSS, pa imajo pristojni organi polje proste presoje, v katero Upravno sodišče v upravnem sporu ne posega, ker ni pristojno za strokovno oceno sodniške službe, razen če odločitev v posamičnem primeru glede uporabe tiste vsebine kriterijev ali indikatorjev, ki ni predpisana, ni nerazumna.
V vsakem primeru, brez izjem, mora biti ocena sodniške službe podana za vsak posamezen kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno). Dokazno breme za negativno oceno sodniške službe, ki vodi k razrešitvi, je namreč na pristojnem organu, sodnik pa se lahko brani s svojimi argumenti.
vodno dovoljenje - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavano ureditev, je bila v skladu s standardi, kot izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ugotovljena že v zakonodajnempostopku. V zakonodajnem gradivu je bilo namreč pojasnjeno, da je namen ureditve plačila nadomestila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice (tako imenovana posebna raba vode iz 108. člena ZV-1). S tem je vzpostavljen mehanizem, da za posebno rabo vode ne plačujejo le tisti, ki so pridobili vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije, temveč vsi obstoječi uporabniki vode, tudi tisti, ki vodne pravice v obliki upravnega dovoljenja (še) niso pridobili.
odmera nadomestila - obročno plačilo - retroaktivnost - javna korist
Ureditev, ki jo je prinesel ZV-1C, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Gre za intervencijo zakonodajalca, ki se nanaša na del zakona, in sicer na ureditev plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice. Izpolnjena pa sta tudi preostala pogoja, to je, da je za tako intervencijo podana posebna javna korist in da z njo ni poseženo v pridobljene pravice.
ZVO-1 člen 38, 38/1, 149, 149/1-2, 149/4, 157, 157/1-1. URS člen 140. ZLS člen 2, 90a. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
varstvo okolja - ukrep inšpektorja za okolje - obvezna lokalna javna služba - gospodarska javna služba - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
S tem, ko je toženka naložila občini kot samoupravni lokalni skupnosti pripravo oziroma sprejem programa izgradnje kanalizacijskega omrežja, torej splošnega pravnega akta iz njene pristojnosti, s točno določeno vsebino in v točno določenem roku, je posegla v avtonomijo samoupravne lokalne skupnosti, ki jo določa že 140. člena Ustave RS, na zakonski ravni pa 2. člen Zakona o lokalni samoupravi.
Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče pravnomočno odločilo o tožbi, zato tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - proizvodnja brezalkoholnih pijač - retroaktivna veljavnost zakona - zastaranje
Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.
nadomestilo za rabo vode - proizvodnja brezalkoholnih pijač - odmera nadomestila - zastaranje - retroaktivna veljavnost zakona
Ureditev plačila nadomestila za rabo vode, ki jo je prinesel ZV-1 C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode.
Zakonodajalec je s spornimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati.
Tožnici za rabo vode, ki je predmet odločanja v obravnavani upravni zadevi (to je raba vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo), do uveljavitve ZV-1C vodna pravica še ni bila podeljena in zato zanjo še ni nič plačala, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neustavnosti ureditve v 199. f členu ZV-1 zaradi neenake obravnavanja in posega v lastninsko pravico ter očitki o kršitvi načela pravne države.
Sodišče ne more samo odločiti, ali je bil določen razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti organa, ki je zadolžen za izvedbo javnega razpisa, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost odločitve organa ter tako vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje kršitev pravil razpisnega postopka in da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.
ZDavP-2 člen 68a, 125. ZFU člen 60, 78. URS člen 2, 155.
finančna preiskava - obdelava osebnih podatkov - seznanitev s podatki - odmera davka v posebnih primerih - zastaranje pravice do odmere davka - prepoved retroaktivne veljave zakona
V letu 2006 še ni veljala novela ZDavP-2. Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je med drugim določal: ''Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden''. Če se sedaj za konkreten primer postavi hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno ''oživeti''. Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica že ugasnila oziroma zastarala.
univerza - avtonomija univerze - izdelava magistrske naloge
Napolnitev standarda "primernosti dispozicije" spada v okvir ustavnega načela avtonomnosti univerze. Zato se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb glede strokovnosti predloga teme in dispozicije magistrske naloge, saj mora imeti pristojni organ pri tem vso avtonomijo.
ZBPP člen 1, 10, 10/1. URS člen 2, 6, 8, 14, 15, 22, 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZUS-1 člen 16, 17, 17/1.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - gospodarska družba - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
V prvem odstavku 10. člena ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči navedeni taksativno oziroma izrčpno (ne primeroma), kar pomeni, da določb ZBPP ni mogoče širiti na subjekte, ki s prvim odstavkom 10. člena tega zakona niso zajeti oziroma tam niso našteti.
kršitev ustavnih pravic - upravni spor - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo
Upravni spor je postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih s pravnimi sredstvi in ne s tožbo v upravnem sporu. Navedeno velja tudi v obravnavani zadevi, kjer se izpodbija zakonitost dejanja, opravljenega v okviru predkazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalne sodnice. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v tem postopku.
Tožnica je, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ni sporno, državljanka Republike Makedonije, torej ni državljanka Republike Slovenije niti državljanka druge države članice EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To pomeni, da ne izpolnjuje zakonskega pogoja (87. člen SZ-1), zaradi česar je bila njena vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja utemeljeno zavrnjena. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča ne pomeni kršitve katere z Ustavo ali z zavezujočimi mednarodnopravnimi akti varovanih človekovih pravic.
prekrški - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - uradna evidenca - evidenca o vozniških dovoljenjih - izbris podatkov iz uradne evidence - pogoji za izbris iz evidence - varstvo osebnih podatkov
V obravnavanem primeru je bil tožniku s prekrškovno odločbo izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedena razlaga o izbrisu vseh pravnih posledic bi v konkretnem primeru torej pomenila ponovno vzpostavitev veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšna razlaga pa ne bi bila ustavno skladna, saj dovoljenje, ki je prenehalo veljati, ne more zgolj zaradi izbrisa prekrškovne oziroma kazenske sodbe ponovno začeti učinkovati. Sicer pa tudi tožnik v tožbi meni, da po ustavno skladni razlagi v evidenci vozniških dovoljenj (po izbrisu) ostane podatek, da posameznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, torej tudi po njegovi razlagi ne prenehajo vse pravne posledice prekrškovne odločbe.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 22, 157.
varstvo ustavnih pravic - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvestilo - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Izhajajoč iz stališča vrhovnega sodišča tožnik ne more uveljavljati pravice do obrazložitve, zakaj na razpisu za prosto delovno mesto ni bil nihče izbran, saj v tem primeru niti v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS ni mogoče uveljavljati ustavne pravice iz 22. člena URS, ker se s spornim obvestilom ni končal postopek o tožnikovi pravici do zasedbe delovnega mesta. Ker torej tožnik ustavne pravice kot jo je v upravnem sporu želel uveljavljati s tožbo, ne more uveljavljati, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - pravni interes - kršitev ustavne pravice
Na obstoj pravnega interesa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, vendar po oceni sodišča v konkretnem primeru navedena procesna predpostavka, upoštevajoč določila ZFU in ZDavP-2, ni podana, saj iz navedb v tožbi in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zgolj posplošeno nasprotuje zahtevanemu posredovanju podatkov.
ZDavP-2 člen 403, 404. ZSZ člen 58, 59, 61. URS člen 22.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - vračilo preveč plačanega nadomestila - stranka v postopku - občina - enako varstvo pravic
Obveznost plačila NUSZ je davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Udeleženca tega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravna entiteta, ki je upravičena do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere NUSZ, ker ni niti zavezanec za plačilo NUSZ niti v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Občina tudi ni organ, ki NUSZ odmerja, saj je bila ta pristojnost z zakonom prenesena na davčni organ.
Neutemeljen je očitek, da je odločitev arbitrarna in da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (22. člen Ustave), saj da je tožnica v neenakopravnem položaju v primerjavi z zavezancem. Zavezanec ima v postopkih odmere NUSZ drugačen, tožničinemu neprimerljiv pravni položaj. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil skladno z ustaljeno upravno in sodno prakso; načelo enakosti bi kršil kvečjemu, če bi brez tehtnih razlogov od te prakse odstopil.
parlamentarna preiskava - sklep zunaj obravnavanega senata - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo
Tožeča stranka ima za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo po določilih Zakona o parlamentarni preiskavi, v okviru katerega so mogoča tudi pravna sredstva in ji je tako zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - postopek imenovanja - mnenje o ustreznosti kandidata - snemanje razgovora s kandidatom - prepis zvočnega snemanja razgovora - enako varstvo pravic
Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi razgovori s kandidatkami morali biti zvočno snemani. Iz petega odstavka 18. člena ZSS (ki za postopek imenovanja državnih tožilcev velja na podlagi 28. člena ZDT-1) izhaja, da mora biti o razgovorih s kandidati sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja ter da je priloga zapisnika prepis zvočnega snemanja razgovora.
Ker razgovori s kandidatkami - ki so bili, kar ni sporno, ena od metod za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje - niso bili zvočno snemani, je bilo s tem poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Tožnici je bila pravica do izjavljanja kršena, ker ji ni bilo omogočeno, da se seznani z verodostojnim zapisom vsebine razgovorov DTS s kandidatkami (prepis zvočnega posnetka) ter se zato ni mogla izjaviti o tem, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, ob tem ko so bili (med drugim) razgovori podlaga za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje, in ker na podane ugovore tudi ne more doseči vsebinsko polne kontrole (sodišča) nad izvedbo razgovorov kot metode, ki je bila uporabljena za ocenjevanje kandidatk.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-1. URS člen 43. ZVis člen 6,23.
volitve rektorja univerze - volilni imenik - uvrstitev na volilni imenik - volilna pravica - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Volilne pravice kot ustavno varovane pravice ne gre enačiti z volilno pravico, ki je način soodločanja zaposlenih v razmerju do delodajalca. Sodišče meni, da zato v obravnavani zadevi ne gre za kršitev ustavne pravice, ki jo varuje 43. člen URS, pač pa kvečjemu za kršitev ustavne pravice do soodločanja iz 75. člena URS in bi odločanje o tem lahko sodilo na področje delovnega prava, kolikor bi bil tak tudi tožbeni zahtevek.
Odločitev Volilne komisije, ki tožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze, ki ima podlago v ZVis ter na njegovi podlagi sprejetima Statutu in Pravilniku. To pomeni, da taka odločitev, oziroma odločba Volilne komisije, ni bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, pač pa v okviru lastnih pristojnosti univerze, ki ima podlago v prej naštetih predpisih. Odločitev Volilne komisije torej ni akt organa ali dejanje, ki dopušča upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj Volilne komisije pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti.
ZOdv člen 17, 17/5, 42. ZPP člen 200, 200/1. URS člen 74.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - uporaba Odvetniške tarife - znižana tarifa - svobodna gospodarska pobuda - stranski intervenient
Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS“.
Po presoji sodišča OZS ni izkazala pravnega interesa za udeležbo na strani tožnika. Svoj interes namreč utemeljuje s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, s temi navedbami pa upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.