Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil člen 5, 5/1, 7. ZVO-1 člen 19, 19/2. URS člen 120, 125.
biogorivo - obveznost dajanja biogoriv na trg - v podzakonskem aktu določena obveznost - exceptio illegalis
Zakonska določba 19. člena ZVO-1 izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati ne tega, da utegnejo biti na podlagi tega besedila predpisane obveznosti zanj ali za njegovo dejavnost, ne kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi. Poleg tega tudi tretji odstavek 153. člena Ustave določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakoni. Uredba, ki je podzakonski akt, torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti.
javni natečaj - obvestilo o neuspelem javnem natečaju za prosto delovno mesto - obrazložitev obvestila - enako varstvo pravic
Tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.
Pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar.
Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih.
imenovanje ravnatelja - upravni spor - subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice - zavrženje tožbe
Tožnik ni izkazal, da bi bilo s sklepom Sveta zavoda osnovne šole, s katerim je bil imenovan ravnatelj šole, poseženo v njegovo konkretno človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino iz 4. člena ZUS-1, za katero bi bilo mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper sklep zavrglo.
Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za »oproščen plačila dohodnine«, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odškodnino, da je podlaga za odškodnino sodna odločba ali sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in ki ne presega utemeljenega ali razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, da se odškodnina plača zaradi osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali škode na osebnem premoženju in da odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek. Z omenjeno določbo se torej daje davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.
Objava članka in ne dejstvo smrti sina je bila torej tista okoliščina, ki je povzročila direkten poseg v zasebnost in življenjsko podobo tožničinega umrlega sina in poseg v njeno zasebnost in pravico do pietete ter mirnega življenja, kar je pripeljalo do duševnih bolečin, ki jih je tožnica ob tem utrpela. V tožničinem primeru gre torej za drugačno odškodnino od primerov, ki jih vključuje 5. točka 27. člena ZDoh-2 in s tem za drugačen dejanski in pravni položaj od položaja zavezancev iz navedene določbe, kar pomeni, da ni ovire za to, da se jih obravnava različno.
ZOsn člen 54, 54/3, 54/4. URS člen 34, 35, 57. ZUP člen 9.
osnovna šola - prešolanje učenca na drugo šolo - prešolanje brez soglasja staršev - varstvo otrokovih pravic - načelo zaslišanja stranke
Premestitve učenca iz podružnične šole v matično OŠ v konkretnem primeru ni mogoče šteti za prešolanje v smislu 54. člena ZOsn.
V okviru uresničevanja načela varovanja otrokovih koristi mladoletnika, ki je v postopku prešolanja zaradi vzgojnih ukrepov, je treba upoštevati upoštevati tudi pravice do varnosti in dostojanstva drugih otrok in članov učiteljskega zbora ter drugih uslužbencev osnovnošolskega zavoda ter nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic drugih učencev in učiteljev/učiteljic in drugih zaposlenih v zavodu, ki izvaja osnovnošolsko izobraževanje, ter uresničevanje zakonskih pravic otrok do osnovnošolskega izobraževanj v skladu z ZOsn, ki so z ravnanji določenega otroka ogroženi.
Tožena stranka ni preveč pavšalno (ali morebiti celo z zlorabo) izkoristila diskrecije oziroma polja proste presoje, ki ga ima v zvezi z odločitvijo o prešolanju. Njena odločitev je še bila še v mejah dovoljene diskrecije.
Dejstvo, da tožena stranka pred izdajo odločbe ni obvestila staršev je pomanjkljivost v vodenju postopka, vendar so starši imeli možnost po vročitvi odločbe vložiti pravno sredstvo, kar so tudi storili po odvetnici in z obravnavanjem pritožbe je drugostopenjski organ odpravil to procesno napako prvostopenjskega organa; mati učenca pa je bila tudi prisotna na drugem sestanku pritožbene komisije in je lahko povedala svoje mnenje ob prisotnosti odvetnice.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 44, 48, 48/2. ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60, 60/8.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča
Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.
integriteta in preprečevanje korupcije - sum korupcije - poseg v človekove pravice - enako varstvo pravic - osebni podatki - zbirka osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov
Določba 13. člena ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.
Način, na katerega so podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. V aplikaciji so namreč podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.
Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.
21. člen Ustave RS se nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene.
nadomestilo za rabo vode - proizvodnja brezalkoholnih pijač - odmera nadomestila - zastaranje - retroaktivna veljavnost zakona
Sporna je uporaba določb 199.b člena ZV-1 za zaračunavanje plačila za vodno pravico za nazaj, od leta 2005 do konca leta 2013. Tožeča stranka se sklicuje na protiustavnost sprejete zakonske določbe (155. člen Ustave). Ker je zakon določil obveznost plačila za nazaj in tudi po presoji sodišča takšen poseg zahteva javna korist in ker ne posega v že pridobljene pravice tožeče stranke (to vodno pravico je tožeča stranka nesporno koristila že vse od leta 2005), je neutemeljen ugovor retroaktivne veljave spornih zakonskih določb.
V konkretni zadevi je redno sodišče izpodbijano odredbo o zasegu predmetov izdalo v okviru svoje sodne funkcije skladno z določili ZPPre in ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča ni mogoče šteti za posamične akte oz. dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.
Ker izpodbijana odredba preiskovalne sodnice ne more biti akt, ki bi lahko bil predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, to pa je razpolaganje z zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba teh zapisnikov.
človekove pravice - poseg v človekove pravice - varuh človekovih pravic
Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno obliko varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev javnih pooblastil in ki na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi in s tem prispeva tudi k razvoju in dvigu pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki. Glede na opisano opredelitev položaja varuha v strukturi državnih institucij po presoji sodišča varuh ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1, zato tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
ZVis člen 55, 56, 57. ZUP člen 9, 214, 237, 237/2, 237/2-7, 251. URS člen 22.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv višji predavatelj - postopek izvolitve v naziv - obrazložitev odločbe - mnenje študentov - načelo zaslišanja stranke
V obravnavani zadevi se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na negativno mnenje Študentskega sveta, ki pa ga vsebinsko ne povzema, ampak navaja zgolj to, da je Študentski svet svoje negativno mnenje izčrpno obrazložil. Pri tem pa v odločbi tudi ni navedeno, iz katerih razlogov je organ sledil temu mnenju, nikjer ni opredelitve do vsebine tega mnenja. Navedeno je zgolj to, da se je senat dne 27. 1. 2014 na svoji drugi redni seji seznanil z negativnim mnenjem Študentskega sveta o pedagoškem delu tožnika. Nadalje je navedeno, da glede na to, da je mnenje Študentskega sveta negativno, so člani senata izvedli glasovanje in odločili, da se tožnika ne izvoli v naziv. Taka odločitev pa v obrazložitvi nima razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti.
Prvostopenjski organ bi se moral opredeliti tako do rezultatov študentskih anket kot do vsebine mnenja Študentskega sveta in pojasniti, zakaj sprejema oziroma ne sprejema vsebine tistega, kar iz tega mnenja in rezultatov študentskih anket izhaja.
Prvostopenjski organ je avtonomen pri odločanju o izvolitvi v naziv in velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Tako senat fakultete lahko nekoga izvoli ali pa ga ne izvoli, vendar pa mora biti v vsakem primeru sprejeti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. V okvir te pravice sodi tudi pravica do obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov oziroma razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Kakorkoli se tožena stranka odloči, mora biti pojasnjeno, iz katerih razlogov sledi enemu mnenju, ne pa argumentom, ki temu mnenju nasprotujejo.
ZDavP-2 člen 89, 89/2. ZUP člen 260. ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZUstS člen 44, 48. URS člen 14, 14/2.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - obnova postopka - obnovitveni razlog - načelo enakosti pred zakonom
Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.
Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.
Določitev višine rudarske koncesnine ni v dispoziciji pogodbenih strank, zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti. Določena je na podlagi podzakonskega predpisa in vezana na njegove vsakokratne spremembe.
Dejstvo, da nova ureditev izračuna koncesnine povečuje finančne obveznosti tožeče stranke in ji s tem zmanjšuje njen dobiček, samo po sebi ne utemeljuje nedopustnega posega v svobodno gospodarsko pobudo, ki je po svoji vsebini v prvi vrsti podjetniška svoboda ravnanja, še manj pa poseg v zasebno lastnino.
davek na promet nepremičnin - davčna osnova - vrednost nepremičnin - razveljavitev zakona
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-168/15-9 odločilo, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več pravne podlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 28, 28/1. URS člen 18, 21, 21/1, 22, 23, 27, 34. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov člen 6, 37, 65, 65/1, 66, 66/1, 66/4. ZIKS-1 člen 239, 239/1.
upravni spor - subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice - pravica do osebnega dostojanstva - kazenski postopek - glavna obravnava v kazenskem postopku - prisilna sredstva - vklepanje - policijsko spremstvo - rok za vložitev tožbe zaradi kršitve človekovih pravic
Ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen le zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdajo odredbe o spremstvu. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča, ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z določbami navedenega Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe, ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo.
V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, da je prostovoljno prišel v Slovenijo, da je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih pa sodišče šteje za izpodbite glede na podatke spisa in zato tudi ne more upoštevati citirane odločitve ESČP kot relevantne za obravnavani primer.
Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo, zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek glede na določbe ZKP. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, prav tako bi jih lahko uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - novogradnja - načelo zaupanja v pravo - za odločanje relevanten predpis - program opremljanja
Čeprav ZPNačrt izrecno ne določa, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora po presoji sodišča v tem primeru prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zaupanja v pravo, kot enim od načel pravne države iz 2. člena URS, uporabiti predpis, veljaven v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka.
upravni spor - enakost pred zakonom - nezakonitost akta - ugotovitvena tožba - ustavna odločba - prekinitev postopka
Prvostopenjska odločba je nezakonita, ker je v nasprotju z 14. členom URS, ker zahteva tožnic za registracijo istospolne partnerske skupnosti ni bila obravnavana na enak način, kot bi bila obravnavana zahteva za sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov, kjer bi se bil prvostopenjski organ dolžan opredeliti do tega, ali obstajajo pomembni razlogi za sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov.
ZUS-1 člen 3, 4, 4/1. URS člen 33. Protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
varstvo ustavnih pravic - vpis v zemljiško knjigo - informacijski sistem e-ZK - pravica do zasebne listine
Sodišče lahko sledi tožniku, ki utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka s tem, ko dne 12. 12. 2014 na podlagi odločbe GURS ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. X. v stavbi št. Y., k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. Z., ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
igre na srečo - osebe, ki pri posameznem koncesionarju sodelujejo pri izvajanju iger na srečo - delitev napitnine - načelo enakosti pred zakonom - zahteva za presojo ustavnosti - prekinitev postopka
Sodišče ocenjuje, da so podani razlogi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 91. člena ZIS, saj navedena določba, ki določa, da se napitnina v celoti nameni le za plače zaposlenih za delovno uspešnost, postavlja druge delavce, ki sodelujejo pri izvajanju posebnih iger na srečo (opredeljene v 86. členu), s katerimi koncesionar nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v neenakopraven položaj. Ker torej ZIS na eni strani izenačuje vse osebe, ki sodelujejo pri izvajanju iger na srečo pri koncesionarju (delavce), s tem, ko določa, da zanje veljajo vse obveznosti določene v ZIS (torej tudi študente in samostojne podjetnike obravnava na enak način kot zaposlene), na drugi strani pa jim nato odreče pravico do udeležbe pri delitvi napitnine (ki so jo s sodelovanjem pri izvajanju posebnih iger na srečo soustvarili), jih brez utemeljenega razloga postavlja v slabši položaj. Zaradi tega je, po mnenju sodišča, drugi odstavek 91. člena ZIS v neskladju z 14. členom URS.
ZBPP člen 1, 4, 24, 24/1, 24/1-1, 24/3. URS člen 22, 23.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic
Pri razlagi 4. člena ZBPP je treba izhajati iz namena ZBPP, ki je v tem, da se osebam, ki glede na njihov socialni položaj ne bi mogle brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine uresničevati pravice do sodnega varstva to varstvo omogoči. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) sta zagotovljeni le, če je udeležencem postopka dejansko omogočeno, da v postopku izrabijo s procesnimi predpisi dane možnosti, s katerimi uveljavljajo, utemeljujejo in dokazujejo svoje zahtevke ter izjavljajo svoja stališča o relevantnih dejstvih in okoliščinah. To pa je mogoče le s pravnim svetovanjem in zastopanjem v postopku, kar osebam, ki si tega zaradi svojega socialnega položaja ne morejo zagotoviti, omogoča ZBPP.