vpis v imenik odvetniških kandidatov - pogoji za vpis v imenik - pošteno in vestno opravljanje poklica - osebni stečaj
Določbe 50. člena ZOdv, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz 7. točke 25. člena ZOdv, veljajo tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate, tako za prve kot za druge se pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih. Izpolnjevanje le teh pa se lahko ocenjuje le na podlagi preteklega obnašanja kandidata, iz katerega je utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo odvetniškega kandidata.
Pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do dela iz 14. in 29. člena Ustave RS ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožeči stranki zaradi odločitve tožene stranke onemogočeno delo odvetniškega kandidata, navedeni poseg pa je po mnenju sodišča dopusten, saj se z njim varuje pravice morebitnih bodočih strank tožeče stranke in javna korist.
URS člen 22. ZUS-1 člen 4. ZIntPK člen 4, 13, 15. ZUP člen 9.
upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - opustitev dolžnega ravnanja - pravica do enakega varstva pravic - načelo zaslišanja stranke
Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.
Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - ustavna pritožba
Pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku ni človekova pravica. Ustavno sodišče konkretne ustavne pritožbe ne bi sprejelo v obravnavo, saj zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane. Po določbi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Da se lahko odobri prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, mora biti hkrati podanih več pogojev. Eden od njih je tudi vsebinski pogoj, ki je podrobneje določen z 24. členom ZBPP. To pomeni, da se lahko brezplačna pravna pomoč odobri le, če ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka dovolj podrobno obrazložila, zakaj vložitev ustavne pritožbe nima verjetnega izgleda za uspeh.
URS člen 23, 125, 134, 134/1, 134/2. Zakon o sodiščih 1a, 1a/4. ZUS-1 člen 3, 4.
upravni spor - človekove pravice - materialna imuniteta sodnika - upravni akt - upravno dejanje - zavrženje tožbe - začasna odredba
Za sodnika je izključena pravna (civilna in kazenska odgovornost) za mnenje, ki ga poda pri odločanju na oziroma v sodišču. Za uporabo materialne imunitete ni nujno, da gre za akt sodnika znotraj procesa sojenja, ampak zadošča, da gre za akt sodnika v okviru zakonskih in ustavnih pristojnosti sodišča za odločanje v neki zadevi. Upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.“
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato tožba ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal tudi izvenrazpravni senat. Tožnik bi lahko vložil ustavno pritožbo in z ustavno pritožbo uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic.
ZKme-1 člen 61a, 61a/2, 61a/2-3, 61a/3, 152a. URS člen 14, 74.
ukrep kmetijskega inšpektorja - prepoved prodaje istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov - prodaja končnemu potrošniku - svobodna gospodarska pobuda - načelo enotnosti pred zakonom
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva B.B. prodajala na tržnici v Kopru pridelke, pridelane na kmetiji, da je tožnik 100 % lastnik pravne osebe A. d.o.o., B.B. pa je istočasno prokuristka v tej pravni osebi. Ta pravna oseba je med drugim registrirana tudi za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo. V konkretnem primeru so tako nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.
Namen določbe 61.a člena ZKme-1 je v tem, da se na stojnicah kmetov ne bi poleg pridelkov iz kmetij pojavljalo še istovrstno trgovsko blago drugega porekla. Navedeno določilo ni brez pomena, saj je namenjeno zaščiti potrošnika. Iz navedenega razloga ne gre za nasprotje med 61.a členom ZKme-1 in 74. členom ustave, saj je tudi pravico do svobodne gospodarske pobude možno omejiti, kadar to zahteva javna korist, to pa je nedvomno zaščita potrošnikov.
V konkretnem primeru ne gre za neenako obravnavanje, če ZKme-1 določa posebna pravila za kmete, ki so nekoliko drugačna kot tista, ki veljajo za druge poklice. Bistveno pri stvari je, da za vsa kmetijska gospodarstva velja prepoved iz 61.a člena, torej so vsi subjekti, ki imajo tak status, obravnavani enako in zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom.
O mirovanju glasovalnih pravic družbe A. in tožnic v ciljni družbi je bilo (pravnomočno) odločeno z odločbo toženke z dne 13. 12. 2012, tako da je bilo navedenim družbam prepovedano uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi. Mirovanje glasovalnih pravic v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 63. člena ZPre-1 traja, dokler družbe ne dajo prevzemne ponudbe ali dokler ne odtujijo delnic, tako da prevzemnega praga ne bodo več dosegale skupaj, ena ali več izmed njih. Nova določba 3. točke prvega odstavka 63. člena ZPre-1 toženki ne daje podlage, da bi o trajanju prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic tožnic (in zavarovalnice A.) v ciljni družbi, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, z novo odločbo ponovno odločila.
Sodišče je po določbi 125. člena Ustave RS pri odločanju vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Zato ne uporabi predpisa, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, če meni, da podzakonski akt ni v skladu z Ustavo ali zakonom (t.i. exceptio illegalis).
URS člen 8, 23, 49, 125, 129, 132, 158. ZSS člen 29, 31, 32, 33, 74, 81. ZUS-1 člen 2, 4. ZUP člen 8, 9. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 8.
sodniška služba - ocena sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - prosti preudarek - načelo sorazmernosti - varovanje ugleda sodnika in sodišča - sodniška norma - test razumnosti odločitve Sodnega sveta
Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1.
Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni.
Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49. člena Ustave v povezavi z ustavnimi določbama o neodvisnosti sodnika (125. člen Ustave), trajnem sodniškem mandatu (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave) in ob upoštevanju izjeme iz 1. odstavka 132. člena Ustave v povezavi z legitimnim ciljem sojenja v razumnem roku, čemur služijo merila za pričakovani obseg sodnikovega dela.
Sodni svet ima določeno polje presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS, vendar je polje proste presoje zamejeno s testom „razumnosti“ odločitve Sodnega sveta.
Druga kršitev v izpodbijanem aktu se nanaša na uporabo 4 indikatorjev merjenja kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča, ki jih je določil zakonodajalec, a nobenega od teh tožena stranka niti prisojni personalni svet niso upoštevali - to vsaj ni razvidno iz obrazložitev aktov. V povezavi s tem so pristojni organi nepopolno ugotovili dejansko stanje.
„Sodniška norma“ v obravnavanih okoliščinah konkretnega ocenjevanja sodniške službe ne zavezuje vsakega sodnika posamezno pod grožnjo prenehanja sodniške funkcije, kajti če bi bilo res, potem v Sloveniji ne moremo več govoriti o neodvisnem in nepristranskem sojenju, saj sodnik ne bi bil vezan samo na ustavo in zakon, kot to določa 125. člen Ustave, ampak bi bil vezan tudi na „sodniško normo“ - celo ne glede na to, na kakšen način so bile takšne delovne „norme“ ali bolje rečeno orientacijska merila (standardi) za pričakovani obseg sodnikovega dela predpisana oziroma izpeljana.
Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi pristojni organ lahko oziroma bi moral najprej uporabiti določbe o disciplinskih kršitvah, ki pa se raztezajo od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače do premestitve na drugo sodišče in kot najhujšo sankcijo prenehanje sodniške službe. Zgolj opozorilo tožnici s strani predsednice sodišča, da ne izpolnjuje „sodniške norme“ in da bo zahtevala oceno sodniške službe, ne pomeni, da je bilo v postopku spoštovano načelo sorazmernosti. To načelo morajo namreč upoštevati in uporabiti presonalni sveti pri izbiri sankcije in tožena stranka pri odločanju o potrditvi negativne ocene.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - množično vrednotenje nepremičnin - davčna osnova - register nepremičnin
Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
javni uslužbenec - napredovanje javnih uslužbencev in funkcionarjev - načelo enakosti pred zakonom - zahteva za presojo ustavnosti - prekinitev postopka
Določili 162. člena ZUJF in 68. člena ZIPRS1415, ki določata pravico do napredovanj javnih uslužbencev in funkcionarjev, kateri izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, postavljata navedene javne uslužbence in funkcionarje v neenakopraven položaj, to je v slabši položaj, od tistih, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014. Slednji so namreč pridobili pravico do napredovanja, pa čeprav z zamikom pridobitve pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom. Taka ureditev pa je v neskladju s 14. členom URS, ker postavlja funkcionarje, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014 v slabši položaj od funkcionarjev, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v ostalih letih.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin - načelo zakonitosti
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po odločbi Ustavnega sodišča U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015 nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero zadevne davčne obveznosti.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar posledično pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
Izpodbijani ukrep je sicer predpisan z zakonom, ima legitimen cilj, ki je v varovanju zaupanja v pravosodje; ukrep je tudi dovolj določno predpisan v ZOdv in Statutu OZS v tem smislu, da arbitrarna uporaba prava ni zelo verjetna; ukrep je primeren v tem smislu, da je s takšno stopnjo (ne)tolerance glede izpolnjevanja odvetniških obveznosti možno izboljšati zaupanje ljudi v pravosodje, vendar pa v izpodbijanem aktu manjka utemeljitev, da je tako strog ukrep nujen, ker z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnice, ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja v enaki meri in izpodbijana odločitev tudi nima obrazložitve z vidika načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede, to je z vidika tehtanje na eni strani intenzivnosti posega v tožničino pravico in na drugi strani koristjo za javno zaupanje in varstvo strank v pravnih postopkih pred sodišču.
Pravilnik javnega stanovanjskega sklada ni bil objavljen, zato ga ni mogoče upoštevati kot zakonito pravno podlago za odločanje o zamenjavi stanovanj ter posledično tudi ne za izrek sankcije, to je črtanje tožnice s seznama čakajočih prosilcev. Samo na podlagi predpisa, ki je na ustrezen način veljavno sprejet in objavljen, je namreč mogoče zakonito odločati.
EZ člen 64n, 64n/4, 64n/4-2. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 8. URS člen 2, 74.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - višina podpore - za odločanje relevanten predpis - poseg v pričakovane pravice - svobodna gospodarska ponudba
Nedvomno je tožeča stranka imela določena pričakovanja, na podlagi katerih je tudi sklepala pravne posle, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije 43/12. O pričakovanih pravicah je namreč mogoče govoriti takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan pridobitni položaj.
Neutemeljeni so očitki o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Gre za svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni oziroma za podjetniško svoboda ravnanja. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke, iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način naj bi spremenjena Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njenega dela.
EZ člen 64n, 64n/4. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6. URS člen 74.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba višine finančne podpore - poseg v pridobljene pravice - svobodna gospodarska pobuda - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.
Sodišče se ne strinja s tem, da je zaradi spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo podjetništva, ki se med drugim kaže tudi v svobodni izbiri dejavnosti. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način je spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela.
Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.
Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen.
EZ člen 64n. Uredba o podpori električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6, 6/1, 8, 8/1. URS člen 2, 44.
podpora električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije - finančna pomoč za tekoče poslovanje - znižanje referenčnih stroškov - sprememba podzakonskega predpisa - poseg v pričakovane pravice
Višina podpore je odvisna od podatkov, ki so ekonomske narave in zato spremenljivi, kar glede referenčnih stroškov izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 6. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Zato so se ti za proizvodne naprave OVE – sončna energija od uveljavitve Uredbe leta 2009 večkrat spreminjali. Tudi določba v Uredbi 90/12, da se upoštevajo referenčni stroški, ki so veljali na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja, je tako povsem strokovno (ekonomsko) in ne pravno vprašanje, zato po vsebini ne more biti predmet odločanja v tem upravnem sporu.
Podpora je glede na njeno zakonsko opredelitev namenjena pokrivanju razlike, kadar stroški proizvodnje električne energije presegajo ceno te energije na trgu. To pomeni, da podpora nima pridobitnega značaja, temveč da je njen namen vzpodbujati pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov kljub višjim stroškom.
Na podlagi 44. člena Ustave ima vsak pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta pravica nima samostojne zakonske ureditve, uresničuje pa se v okviru zakonodaje, ki ureja lokalno samoupravo, referendum, ljudsko iniciativo in volitve. Zgolj dejstvo, da predlog sprememb Uredbe ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu in da javnost ni bila vključena v pripravo teh sprememb, pa ne pomeni kršitve te pravice.
EZ člen 64n, 64n/1, 64n/4, 64n/5. URS člen 2, 74. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6, 8.
podpora električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba podzakonskega predpisa - svobodna gospodarska pobuda
Ustava ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov. Pogoji za pridobitev določenih pravic ali njihov obseg se torej lahko spremenijo, posameznik pa se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil.
Neutemeljeni so očitki o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ker so se s tem spremenili obstoječi pogoji za opravljanje dela in s tem tudi fotovoltaične dejavnosti. Gre za svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni oziroma za podjetniško svoboda ravnanja. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v svobodno gospodarsko pobudo kot pravni osebi iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način naj bi spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njenega dela. Tožba namreč spornost spremembe predpisa in uporabo tako spremenjenega predpisa pri odločanju utemeljuje na nastali neekonomičnosti poslovne odločitve o postavitvi sončne elektrarne.