upravni spor - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - ustavna pritožba
Tožniki so imeli edino možnost za uveljavljanje učinkovitega pravnega sredstva ustavno pritožbo. Zagotovljeno je bilo drugo primarno sodno varstvo v zvezi s katerim sodišče nima razlogov za pomislek, da ne bi bilo učinkovito.
invalidnost - volilna pravica - dostop do volišča in motenega glasovanja - neenaka obravnava - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi do kršitve pravic tožnikov še ni prišlo, saj se njihov zahtevek nanaša na dostop do prostora volišča in na zmožnost oddaje glasu glede na postavitev volilne kabine, mize in volilne skrinjice v samem prostoru na volišču; do tega glasovanja oziroma referenduma v času vložitve tožbe in odločanja sodišča pa še ni prišlo. Po ustavno-sodni praksi stranka lahko uveljavlja sodno varstvo pravic tudi v primeru zatrjevane nevarnosti, da bi do kršitve pravic(e) utegnilo priti.
Ugotovitev nezakonitosti sklepa v konkretnem primeru ni možna, saj ta sklep posega samo v tožničine pravice, ni pa nezakonit z vidika pravic ostalih volilnih upravičencev, pri čemer zagotovila toženke v zadnjem odstavku odgovora na tožbo govorijo za to, da bo tožnici vendarle omogočeno izvrševanje ustavne pravice. Tožena stranka namreč v tem delu odgovora dodaja, da bosta volilna odbora morala obema tožnikoma omogočiti, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddata glas v volilno skrinjico.
URS člen 2, 33, 158. ZKme-1 člen 17, 17/5, 18, 37a. Uredba o ureditvi trga z vinom člen 33a.
nepovratna sredstva - vračilo prejetih sredstev - podpora za promocijo vin - pridobljene pravice - pravna varnost - pravica do zasebne lastnine - poseg v pravnomočno odločbo
Z izpodbijano odločbo, ki tožniku odvzema pridobljene pravice, upravni organ ni posegel (to je odpravil, razveljavil ali spremenil) v pred tem izdane pravnomočnih odločb, ki tožniku priznavajo pravico do povračila upravičenih stroškov promocij. S tem, ko je pred tem izdane odločbe pustil nespremenjene v veljavi, je organ ravnal v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), ki med drugim varuje tudi posege v pridobljene pravice, z naložitvijo obveznosti vračila prejetih sredstev je posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), z odločitvijo pa je kršil tudi določbo 158. člena Ustave RS, ki zaradi potrebe po pravni varnosti in stabilnosti pravnomočno urejenih razmerij določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom.
V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bila pravica do sredstev za ukrep kmetijske politike priznana s pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, evropski predpisi pa ne določajo podrobnejših postopkovnih pravil glede vračila neupravičeno izplačanih sredstev (načelo procesne avtonomije držav članic EU), bi lahko organ zahteval vračilo sredstev iz razlogov po petem odstavku 17. člena ZKme-1 le v okviru katerega od obstoječih postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočne odločbe.
invalidi - volilna pravica - dostop do volišča - neenaka obravnava
Neizkazana ostaja tudi tožbena trditev o diskriminatorni obravnavi v zvezi s prilagoditvijo notranjosti volišč oz. glede dostopa do glasovalnega prostora in glasovalne skrinjice. Tožeči stranki na kršitev sklepata zgolj na podlagi izkušenj iz preteklih let. Po presoji sodišča je, ne glede na obstoječo normativno ureditev, tudi taka prilagoditev v praksi možna. Naloga volilne komisije in volilnih organov je, da v skladu z načelom „v korist volilni pravici“ ukrenejo kar je treba, da zagotovijo volilnemu upravičencu uresničitev njegove človekove pravice iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS. V primeru, ko so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni, kot je to primer v obravnavani zadevi, tožeči stranki kršitev volilne pravice v zvezi z notranjo ureditvijo volišč po presoji sodišča neutemeljeno zatrjujeta.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 43, 44, 47. ZUJF člen 193.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - učinek odločbe Ustavnega sodišča - pravnomočno razmerje
Z odločbo Ustavnega sodišča je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki je v konkretnem primeru predstavljal pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo. Ker v času zahteve za oceno ustavnosti zakonska določba ni več veljala, je Ustavno sodišče odločitev sprejelo z učinkom razveljavitve. To pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano, na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. To po presoji sodišča pomeni, da glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je šteti za specialne glede na določbe ZDavP-2, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo.
Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe je izključena, če je nadzorstveni organ o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter odločbo presodil za zakonito. Ali je to pravno sredstvo vloženo na zahtevo ali pobudo davčnega zavezanca in se o njem odloča na zahtevo ali po uradni dolžnosti, navedenega ne spremeni.
URS člen 14, 14/1, 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZSS člen 33, 33/2, 74, 74/1, 74/1-7, 76.
varstvo ustavnih pravic - sodniška služba - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - strogi test
Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.
Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta.
Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.
Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.
Sodišče je zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 43, 44, 47. ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZIPRS1314 člen 60.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočno urejeno razmerje
Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.
ZRud-1 člen 49, 52, 53, 54, 155. Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo člen 31, 31/1, 36. URS člen 15, 74.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - vrednost točke - spremenjena vrednost točke - za odločanje relevanten predpis - svobodna gospodarska pobuda
Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu z zakonom in podzakonskim aktom, ki sta veljala v času odločanja in ki izključujeta uporabo podzakonskega predpisa, na katerega se sklicuje tožnik.
Tožnik na področju izkoriščanja mineralnih surovin izvršuje pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar je ta že po Ustavi omejena ne samo z javno koristjo, ampak Ustava v drugem odstavku 70. člena izrecno določa, da zakon določa pogoje, pod katerimi se sme izkoriščati naravna bogastva. Ker so temeljni okviri določanja odmere koncesnine določeni v zakonu in je povišanje koncesnine v obravnavanem primeru v skladu z zakonom, v konkretnem primeru ne gre za poseg v pričakovano pravico ali svobodno gospodarsko pobudo.
URS člen 21, 22, 38, 38/3. ZDIJZ člen 6, 6/3, 6/3-1. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6/3, 9, 9/1. ZIntPK člen 1, 2, 11, 11/2, 13, 16, 16/1, 16/11, 75. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov člen 3.
varstvo osebnih podatkov - nadzorni organ - postopek nadzora - zbirka osebnih podatkov - minister - aplikacija Supervizor - razlaga ZIntPK - načelo zaslišanja strank
V javnem sektorju se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
ZIntPK nima časovnih omejitev za objavo podatkov o avtorskih in podjemnih pogodbah sklenjenih v javnem sektorju. Omenjena časovna omejitev se nanaša samo na hrambo podatkov pri UJP.
vpis v imenik odvetniških kandidatov - pogoji za vpis v imenik - pošteno in vestno opravljanje poklica - osebni stečaj
Določbe 50. člena ZOdv, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz 7. točke 25. člena ZOdv, veljajo tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate, tako za prve kot za druge se pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih. Izpolnjevanje le teh pa se lahko ocenjuje le na podlagi preteklega obnašanja kandidata, iz katerega je utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo odvetniškega kandidata.
Pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do dela iz 14. in 29. člena Ustave RS ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožeči stranki zaradi odločitve tožene stranke onemogočeno delo odvetniškega kandidata, navedeni poseg pa je po mnenju sodišča dopusten, saj se z njim varuje pravice morebitnih bodočih strank tožeče stranke in javna korist.
URS člen 22. ZUS-1 člen 4. ZIntPK člen 4, 13, 15. ZUP člen 9.
upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - opustitev dolžnega ravnanja - pravica do enakega varstva pravic - načelo zaslišanja stranke
Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.
Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - ustavna pritožba
Pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku ni človekova pravica. Ustavno sodišče konkretne ustavne pritožbe ne bi sprejelo v obravnavo, saj zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane. Po določbi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Da se lahko odobri prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, mora biti hkrati podanih več pogojev. Eden od njih je tudi vsebinski pogoj, ki je podrobneje določen z 24. členom ZBPP. To pomeni, da se lahko brezplačna pravna pomoč odobri le, če ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka dovolj podrobno obrazložila, zakaj vložitev ustavne pritožbe nima verjetnega izgleda za uspeh.
URS člen 23, 125, 134, 134/1, 134/2. Zakon o sodiščih 1a, 1a/4. ZUS-1 člen 3, 4.
upravni spor - človekove pravice - materialna imuniteta sodnika - upravni akt - upravno dejanje - zavrženje tožbe - začasna odredba
Za sodnika je izključena pravna (civilna in kazenska odgovornost) za mnenje, ki ga poda pri odločanju na oziroma v sodišču. Za uporabo materialne imunitete ni nujno, da gre za akt sodnika znotraj procesa sojenja, ampak zadošča, da gre za akt sodnika v okviru zakonskih in ustavnih pristojnosti sodišča za odločanje v neki zadevi. Upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.“
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato tožba ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal tudi izvenrazpravni senat. Tožnik bi lahko vložil ustavno pritožbo in z ustavno pritožbo uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic.
ZKme-1 člen 61a, 61a/2, 61a/2-3, 61a/3, 152a. URS člen 14, 74.
ukrep kmetijskega inšpektorja - prepoved prodaje istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov - prodaja končnemu potrošniku - svobodna gospodarska pobuda - načelo enotnosti pred zakonom
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva B.B. prodajala na tržnici v Kopru pridelke, pridelane na kmetiji, da je tožnik 100 % lastnik pravne osebe A. d.o.o., B.B. pa je istočasno prokuristka v tej pravni osebi. Ta pravna oseba je med drugim registrirana tudi za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo. V konkretnem primeru so tako nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.
Namen določbe 61.a člena ZKme-1 je v tem, da se na stojnicah kmetov ne bi poleg pridelkov iz kmetij pojavljalo še istovrstno trgovsko blago drugega porekla. Navedeno določilo ni brez pomena, saj je namenjeno zaščiti potrošnika. Iz navedenega razloga ne gre za nasprotje med 61.a členom ZKme-1 in 74. členom ustave, saj je tudi pravico do svobodne gospodarske pobude možno omejiti, kadar to zahteva javna korist, to pa je nedvomno zaščita potrošnikov.
V konkretnem primeru ne gre za neenako obravnavanje, če ZKme-1 določa posebna pravila za kmete, ki so nekoliko drugačna kot tista, ki veljajo za druge poklice. Bistveno pri stvari je, da za vsa kmetijska gospodarstva velja prepoved iz 61.a člena, torej so vsi subjekti, ki imajo tak status, obravnavani enako in zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom.
O mirovanju glasovalnih pravic družbe A. in tožnic v ciljni družbi je bilo (pravnomočno) odločeno z odločbo toženke z dne 13. 12. 2012, tako da je bilo navedenim družbam prepovedano uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi. Mirovanje glasovalnih pravic v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 63. člena ZPre-1 traja, dokler družbe ne dajo prevzemne ponudbe ali dokler ne odtujijo delnic, tako da prevzemnega praga ne bodo več dosegale skupaj, ena ali več izmed njih. Nova določba 3. točke prvega odstavka 63. člena ZPre-1 toženki ne daje podlage, da bi o trajanju prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic tožnic (in zavarovalnice A.) v ciljni družbi, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, z novo odločbo ponovno odločila.
Sodišče je po določbi 125. člena Ustave RS pri odločanju vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Zato ne uporabi predpisa, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, če meni, da podzakonski akt ni v skladu z Ustavo ali zakonom (t.i. exceptio illegalis).
URS člen 8, 23, 49, 125, 129, 132, 158. ZSS člen 29, 31, 32, 33, 74, 81. ZUS-1 člen 2, 4. ZUP člen 8, 9. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 8.
sodniška služba - ocena sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - prosti preudarek - načelo sorazmernosti - varovanje ugleda sodnika in sodišča - sodniška norma - test razumnosti odločitve Sodnega sveta
Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1.
Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni.
Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49. člena Ustave v povezavi z ustavnimi določbama o neodvisnosti sodnika (125. člen Ustave), trajnem sodniškem mandatu (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave) in ob upoštevanju izjeme iz 1. odstavka 132. člena Ustave v povezavi z legitimnim ciljem sojenja v razumnem roku, čemur služijo merila za pričakovani obseg sodnikovega dela.
Sodni svet ima določeno polje presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS, vendar je polje proste presoje zamejeno s testom „razumnosti“ odločitve Sodnega sveta.
Druga kršitev v izpodbijanem aktu se nanaša na uporabo 4 indikatorjev merjenja kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča, ki jih je določil zakonodajalec, a nobenega od teh tožena stranka niti prisojni personalni svet niso upoštevali - to vsaj ni razvidno iz obrazložitev aktov. V povezavi s tem so pristojni organi nepopolno ugotovili dejansko stanje.
„Sodniška norma“ v obravnavanih okoliščinah konkretnega ocenjevanja sodniške službe ne zavezuje vsakega sodnika posamezno pod grožnjo prenehanja sodniške funkcije, kajti če bi bilo res, potem v Sloveniji ne moremo več govoriti o neodvisnem in nepristranskem sojenju, saj sodnik ne bi bil vezan samo na ustavo in zakon, kot to določa 125. člen Ustave, ampak bi bil vezan tudi na „sodniško normo“ - celo ne glede na to, na kakšen način so bile takšne delovne „norme“ ali bolje rečeno orientacijska merila (standardi) za pričakovani obseg sodnikovega dela predpisana oziroma izpeljana.
Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi pristojni organ lahko oziroma bi moral najprej uporabiti določbe o disciplinskih kršitvah, ki pa se raztezajo od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače do premestitve na drugo sodišče in kot najhujšo sankcijo prenehanje sodniške službe. Zgolj opozorilo tožnici s strani predsednice sodišča, da ne izpolnjuje „sodniške norme“ in da bo zahtevala oceno sodniške službe, ne pomeni, da je bilo v postopku spoštovano načelo sorazmernosti. To načelo morajo namreč upoštevati in uporabiti presonalni sveti pri izbiri sankcije in tožena stranka pri odločanju o potrditvi negativne ocene.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - množično vrednotenje nepremičnin - davčna osnova - register nepremičnin
Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
javni uslužbenec - napredovanje javnih uslužbencev in funkcionarjev - načelo enakosti pred zakonom - zahteva za presojo ustavnosti - prekinitev postopka
Določili 162. člena ZUJF in 68. člena ZIPRS1415, ki določata pravico do napredovanj javnih uslužbencev in funkcionarjev, kateri izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, postavljata navedene javne uslužbence in funkcionarje v neenakopraven položaj, to je v slabši položaj, od tistih, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014. Slednji so namreč pridobili pravico do napredovanja, pa čeprav z zamikom pridobitve pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom. Taka ureditev pa je v neskladju s 14. členom URS, ker postavlja funkcionarje, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014 v slabši položaj od funkcionarjev, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v ostalih letih.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin - načelo zakonitosti
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave.