URS člen 71. ZKZ člen 20-24. ZG člen 47, 47/10, 47/11.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - dohodek iz kmetijske dejavnosti - gozd - prednostna pravica pri nakupu kmetijskih zemljišč in gozdov - tožbena novota
Le v primeru, če za objavljeno ponudbo sploh ne bi (bilo) podane izjave o sprejemu ponudbe predkupnega upravičenca, ki bi (v primeru izpolnjevanja pogojev po relevantnih predpisih) zagotovil uresničitev zgoraj opredeljenega javnega interesa, bi imel prodajalec možnost izbire kupca in bi se torej pravni posel s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo podvrgel tržnim zakonitostim.
URS člen 25. KOP člen 3, 3/1, 12. ZOsn člen 68, 69, 69/4, 69/6. ZUP člen 3.
sodno varstvo - obrazložitev odločbe - pravica do izjave - zaslišanje stranke - osnovna šola - napredovanje v višji razred - ponavljanje razreda - največja korist otroka - otrok s posebnimi potrebami
"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.
Treba je (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Tožena stranka tega ni upoštevala.
Starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.
Obrazložitev največje koristi za otroka je v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.
Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom, kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.
URS člen 39. ZDIJZ člen 4, 6, 6/1, 6/1-2, 6/1-3, 6/1-8.
dostop do informacij javnega značaja - informacija javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - elektronska pošta - pojem poraba in razpolaganje z javnimi sredstvi
Med strankami ni sporno, da: (1) je tožnik kot javni zavod zavezanec za dostop do informacij javnega značaja; (2) z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, saj jih je posredoval toženi stranki; (3) zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. ZDIJZ ne določa, da je lahko informacija javnega značaja le tisti dokument, ki je zaključen oziroma tisti, ki lahko predstavlja materialno resnico ali pravo voljo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da je to lahko tudi (elektronska) korespondenca in da so pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ izpolnjeni.
Zmotno je tožbeno stališče, da na zlorabo pravice kaže to: (1) da naj bi bil prosilec žvižgač, ki je nastrojen proti tožniku; (2) da prosilec že razpolaga z nekaterimi od zahtevanih dokumentov in (3) da želi te dokumente revidirati. Tudi če te okoliščine držijo, po presoji sodišča ne predstavljajo ustavnih ali zakonskih ovir, ki bi prosilcu preprečevale dostop do informacij javnega značaja.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poslovno komunikacijo glede izvedbe logističnih storitev, za konkretne podatke o pogojih, cenah in načinu izvedbe storitev (ponudbe, računi, ...), za korespondenco med ozkim krogom ljudi, ki so sodelovali pri sklepanju ter nadaljnji izvedbi posameznega pravnega posla. Glede na to sodišče nima nobenega dvoma, da so se ti dogovori nanašali na porabo javnih sredstev, ZDIJZ pa v prvi alineji tretjega odstavka 6. člena kot pogoj za dostop do informacij javnega značaja ne zahteva, da se morajo podatki nanašati le na neposredno javno porabo. Nenazadnje gre v obeh primerih za trošenje javnega denarja, zato je pri teh poslih transparentnost nujna. Iz podatkov v sodnem in upravnem spisu ni razvidno, da bi šlo v tem postopku za javno naročanje, zato je nerelevantno, da glede na Direktivo 2014/24/EU strožja presoja prostega dostopa do informacij javnega značaja.
ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199c, 199c/1, 199c/2.
denarna nadomestila - obročno plačilo - retroaktivnost - poseganje v pridobljene pravice - javna korist - odločba Ustavnega sodišča - zastaranje
Ker je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za rabo vode in za vodno pravico za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013, sodišče ugotavlja, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, s tem ko pri odločanju o plačilu tretjega obroka nadomestila za rabo vode in za vodno pravico ni upošteval 5-letnega zastaralnega roka.
retroaktivnost - retroaktivna uporaba zakona - prepoved retroaktivnosti - prepoved retroaktivne uporabe zakona - načelo zakonitosti
Pravni predpisi ne samo, da pravilnoma ne smejo retroaktivno jemati pravice, temveč tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo (na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti) konstituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala - na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo.
Po presoji sodišča sporni pogoj iz 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 nima povratne veljave. Če bi zakonodajalec imel takšen namen, bi to iz zakona moralo izhajati.
volilna pravica - upravni spor - sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Aktivna volilna pravica kot človekova pravica na nivoju lokalne samouprave uživa varstvo po 43. členu Ustave RS glede volitev članov predstavniških teles (občinskih svetov) in županov. Ne uživa pa varstva, ko se s pomočjo volitev oblikujejo različni organi v osebah javnega prava (torej tudi nadzorni odbori) in še toliko manj predsedniki teh organov. Ob tem sodišče dodaja, da tudi sicer sodno varstvo volilne pravice ni primarno namenjeno varstvu subjektivnega pravnega položaja posameznika, ampak varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. Gre za objektivno sodno varstvo, ki se zagotavlja tako, da se upoštevajo zgolj tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid.
KOP člen 3. URS člen 56. ZUS-1 člen 32, 32/2. DZ člen 7, 7/4. ZOsn člen 55, 75.
začasna odredba - pravni interes - največja korist otroka - otrok s posebnimi potrebami - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami - ureditvena začasna odredba
Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi.
Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega predpisa - davek od nenapovedanih dohodkov - načelo enakosti - izredno pravno sredstvo - protiustavnost zakona
.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo.
Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.
Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje ni smiselna.
Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države, kot to trdi tožnik. Prispevek za DO pa višino obremenitve dohodkov iz zaposlitve ne zvišuje v tolikšni meri, da bi sama višina, četudi je visoka, predstavljala poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in po 1. členu Protokola h EKČP.
postopek osebnega stečaja - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - drugo sodno varstvo
To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.
izvršljivost odločbe - izvršba upravne odločbe - zastaranje izvršitve - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo
ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit.
imenovanje direktorja - javni zavod - subsidiarno sodno varstvo - redni upravni spor - drugo sodno varstvo
Domnevno nezakonitost razpisnih pogojev v postopku za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda, ki naj bi pomenili kršitev ustavnih pravic, je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri kandidata.
ZUOPP-1 člen 10, 10/3. Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013) člen 9. URS člen 52.
otrok s posebnimi potrebami - spremljevalec - pravica otroka do brezplačnega prevoza - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic
Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.
gradbeno dovoljenje - gradnja brez gradbenega dovoljenja - dokončanje gradnje - napačna uporaba materialnega prava
Investitor, ki je v času uporabe ZGO-1 začel graditi objekt, lahko v skladu s tem zakonom (to je ZGO-1) gradnjo tudi dokonča. Če bi zakonodajalec želel, da se gradnje, ki so v teku, dokončajo po določbah GZ, bi moral to v GZ izrecno predvideti, pri tem pa dosledno spoštovati načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti (2. člen Ustave).
Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in CGD) v odločbah, izdanih v letu 2018, obravnavala in obdavčila kot kapitalski dobiček. Če namreč tožnici pripisane enote premoženja predstavljajo izplačane dividende, potem ne morejo hkrati predstavljati še dobička iz kapitala v smislu povečanja vrednosti tega kapitala, ki je dosežen in obdavčen ob odsvojitvi (92. člen ZDoh-2). Sodna praksa, na katero se v zvezi z očitki o dvojni obdavčitvi sklicuje drugostopenjski organ, ne potrjuje njegovih zaključkov, saj se ne nanaša na primerljive situacije.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157.
subsidiarni upravni spor - sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - procesne predpostavke za vložitev tožbe - drugo sodno varstvo - upravni akt - zavrženje tožbe
Sodno varstvo v upravnem sporu je zagotovljeno le, če je mogoče pravni akt oziroma materialno dejanje opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti (ex iure imperii). Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti taki osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke. Zgolj ugotovitev, da je toženka lokalna skupnost, torej še ne pomeni, da (vsako) njeno delovanje do drugih subjektov pomeni tudi oblastveno delovanje. Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika njene naloge upravljanja z občinskimi javnimi cestami, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.
URS člen 22, 23, 157. ZUS-1 člen 1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
predhodni preizkus tožbe - predmet varstva v upravnem sporu - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.
Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - pravica do izjave stranke - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru organ tožnici ni omogočil, da bi se o citiranem dokumentu Občine Radovljica, na katerega je oprl svojo odločitev, izjavila in ker niso podani razlogi za odstop od načela zaslišanja stranke (na primer razlogi iz prvega odstavka 144. člena ZUP), je s tem bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožnici pa tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.
ZTuj-2 člen 66, 66/7, 66/8, 69, 69/1, 76, 78. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. URS člen 19, 19/2.
tujci - nastanitev tujca v domu za tujce - omejitev gibanja - odvzem prostosti - pridržanje - poseg v človekove pravice - načelo sorazmernosti - uporaba milejšega ukrepa - nevarnost pobega - rok za vložitev tožbe - odločitev sodišča - rok za odločitev sodišča - učinkovito sodno varstvo - vrnitev zadeve v ponovni postopek
Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v katerem mora okoliščine, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, raziskati in pojasniti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.