ZUS-1 člen 4. URS člen 22, 25, 157, 157/2. ZIntPK člen 13, 45.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Ker tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti to zaradi izrecnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku, zato v spornem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter da je bil z obrazložitvijo Zaključnega poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.
sejnina - dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven in zato tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
vojni veteran - zdravstveno varstvo - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev - veteranski dodatek - načelo zaupanja v pravo
S tem, ko upravna enota tožnice skupaj z vabilom v zvezi z njeno pritožbo ni pozvala, naj s seboj prinese tudi zdravstveno dokumentacijo, ni kršila upravnega postopka. Tožnica bi namreč morala, poleg trajne popolne izgube delovne zmožnosti, izkazati tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. V zadevi pa ni sporno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Tožničino zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, ni pravno relevantno. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana.
18. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tem primeru ni uporabljiv, saj tožnica statusa vojnega veterana ni imela priznanega še v času bivše SFRJ.
V obravnavanem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZUJF po presoji sodišča v pravice tožnice ni bilo poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten. Z zakonom so namreč socialno šibkejšim vojnim veteranom veteranske pravice še vedno zagotovljene. Ne zagotavljajo pa se več ostalim vojnim veteranom, in sicer zaradi slabega stanja javnih financ, kar po mnenju sodišča pomeni stvarni razlog.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarno sodno varstvo
Tožnik s tožbo v upravnem sporu opozarja na kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešilo sodišče v delovnem sporu. Ker torej ne gre za upravno zadevo, tožnik odločitve, ki jo je sprejelo delovno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Izpodbija jo lahko le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred delovnim sodiščem, ter po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bi bili izpolnjeni.
ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine. Skupna stopnja obdavčitve, ki sicer lahko doseže tudi 90 %, namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatne obdavčitve. Le s takšnim načinom obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih le-ti vodijo oziroma nadzorujejo.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo tudi dohodki, prejeti pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO (kot v obravnavanem primeru), zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje; tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni.
ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo po presoji sodišča ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve pa je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
Za neenako obravnavo čezmejnih delovnih migrantov in napotenih delavcev obstaja po presoji sodišča stvarno utemeljen razlog, ki neenako obravnavo teh dveh kategorij davčnih zavezancev opravičuje.
pravica do zasebne lastnine - poslovna skrivnost - varovanje poslovnih skrivnosti v postopku pred Uradom RS za varstvo konkurence - nezakonito razkriti podatki
Tožena stranka je bila seznanjena oziroma je vedela, da sporni podatki za tožečo stranko pomenijo poslovno skrivnost in bi jo kot tako morala varovati. V kolikor pa je dvomila, ali naj tudi prevod angleške verzije dokumenta v slovenski jezik obravnava oziroma šteje kot poslovno skrivnost, bi morala to okoliščino s tožečo stranko podrobno in natančno raziskati. Zato so bile z ravnanjem tožene stranke, ko je sporne podatke posredovala družbi C., kršene z Ustavo RS varovane pravice do zasebne lastnine.
Upravičenci do varstva lastninske svobode so tako fizične kot pravne osebe. Tudi razkritje poslovne skrivnosti tožeče stranke pomeni poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ki med drugim obsega tudi interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih.
Povprečna davčna stopnja dohodnine je v izpodbijani odločbi izračunana skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZDoh-2. Stališču tožeče stranke, da bi moral davčni organ že skladno z načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 pri izračunu povprečne stopnje dohodnine upoštevati število let, za katero je večletni dohodek izplačan, ni mogoče slediti. Takšna razlaga je v popolnem nasprotju z zakonsko predpisanim načinom izračuna, ki je vsebinsko jasen in nedvoumen ter je v celoti pravno vezan in ne omogoča uporabe alternativnih, za stranko ugodnejših metod izračuna.
S stališčem, da bi moral zakonodajalec določiti prehodno obdobje za zavezance, ki jim je večletni dohodek izplačan za čas veljavnosti ZDoh, tožeča stranka smiselno ugovarja ustavno nedopustno retroaktivnost določb ZDavP-2, ki se nanašajo na povprečenje. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana po določbah zakona, ki velja na dan 1. januarja leta, za katero se dohodnina odmerja, in torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDoh-2. O položaju, ko bi ZDoh-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti, zato ni mogoče govoriti. Šlo bi lahko kvečjemu za primer neprave retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Neprava retroaktivnost načeloma ni prepovedana, če ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZDoh-2, na katerih temelji izpodbijana odločba, v pričakovane pravice ni poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten.
Določba tretjega odstavka 120. člena ZDoh-2 (v spornem delu) tudi ne krši načela enakosti pred zakonom. Ureditev je za vse zavezance, ki prejmejo večletne dohodke, enaka in v tem pogledu (kot izhaja iz zakonodajnega gradiva) zasleduje razumen in legitimen cilj – poenostavitev davčne odmere.
ZPPreb člen 8, 8/1. ZUP člen 126, 138. URS člen 32.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - omejitev pravice do izbire prebivališča - začetek postopka po uradni dolžnosti - načelo zaslišanja stranke
Pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva in kje prebiva na podlagi ZPPreb gre za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče kar z bistveno zmanjšanimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine.
Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih s posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeleženke v postopku po ZUP.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - prepoved ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja - minimalni socialni pogoji za preživetje - načelo sorazmernosti - možnost vračila sredstev v obrokih
Iz upravnih spisov izhaja, da se finančni položaj tožeče stranke od dodelitve brezplačne pravne pomoči do izdaje izpodbijanega sklepa dejansko ni spremenil, zato je uporaba 48. člena ZBPP v tem konkretnem primeru v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave in v nasprotju z načelom sorazmernosti.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/2, 185, 185/2. URS člen 155. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
zagotavljanje delavcev drugemu delodajalcu - vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu - pogoji za vpis v register - kršitev delavnopravne zakonodaje - retroaktivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov - upravni spor - začasna odredba
Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja.
ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi.
Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari.
tožba v upravnem sporu - pravni interes - po poteku prireditve vložena tožba - ugotovitvena tožba - ustavna odločba - neskladnost ZUS-1 z ustavo
Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da so na eni strani določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. alinejo 2. odstavka 33. člena in 66. člena ZUS-1 ter na drugi strani določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 očitno premalo z vidika standardov učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in da mora imeti stranka, kadar je izpodbijani upravni akt že izvršen, možnost uveljavljati presojo zakonitosti takšnega akta z ugotovitveno tožbo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, tudi če ni izpolnjen pogoj, da bi odprava akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb in tudi če tožnik ne zatrjuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, ampak zatrjuje poseg oziroma „prizadetost v pravicah ali pravnih koristih“, ki izhajajo iz zakona glede na to, da imajo zakonske pravice v hierarhiji sistema varstva pravic nižje mesto od ustavnih pravic oziroma temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Takšno ugotovitveno tožbo lahko vloži tožnik pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe s katero se zahteva odprava upravnega akta v enakem in na enak način kot izpodbojno tožbo, le da mora biti postavljen drugačen zahtevek, pa tudi tožba je podvržena enakemu predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam kot izpodbojna tožba.
EZ člen 31a, 31b, 31b/2, 31b/2-3, 31b/4. ZGJS člen 33, 36, 37, 39. URS člen 74, 74/1, 74/2, 15, 15/3. Direktiva 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES. Direktiva 2004/17/ES z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev člen 5.
Sprejem odloka, ki predvideva povsem spremenjen način financiranja in izvajanja SODO ter sklenitev nove koncesijske pogodbe je bil potreben tudi zato, ker obstoječa ureditev koncesijskega razmerja ne ustreza pravnim standardom, ki jih je Sodišče EU razvilo v zvezi z opredelitvijo pojma koncesija storitev (gospodarske javne službe).
V predmetni zadevi ne gre ne za odvzem koncesije ne za odpoved koncesijske pogodbe. Trajanje oziroma prenehanje koncesijskega razmerja po koncesijski pogodbi ni popolnoma prepuščeno poslovni avtonomiji pogodbenih strank. V ta namen je koncedentu dano pooblastilo, da v določenih primerih javnopravne elemente koncesijskega akta enostransko in oblastno spremeni oziroma koncesijski akt razveljavi tudi po izbiri koncesionarja in po sklenitvi koncesijske pogodbe.
Tožnik ne izvaja svobodne gospodarske pobude na prostem trgu, ampak je podjetniško priložnost in s tem priložnost za ustvarjanje dobička dobil na podlagi posebnega javno-pravnega akta in je zato treba poseg v svobodno gospodarsko pobudo v skladu z načelom sorazmernosti glede na javno korist. Tak poseg je predpisan z zakonom, je primeren v tem smislu, da je z njim mogoče doseči legitimen cilj, in je tudi nujen, ker z drugim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja ne da bi se ob tem po oceni sodišča nesorazmerno poseglo v varstvo javne koristi. Zaradi prevzema tveganj tožene stranke je torej argument tožnika, da bi tožnik moral dobiti še nadomestilo za izgubljeni dobiček zaradi morebiti skrajšane dobe koncesijskega razmerja, kar niti ni izkazano dejstvo, neutemeljen.
žrtev vojnega nasilja - pravice žrtve vojnega nasilja - doživljenjska mesečna renta - pridobitev pravice do rente - enakost pred zakonom
Člen 14 Ustave RS zagotavlja vsakomur enakost pred zakonom, z izpodbijano odločbo pa v to pravico ni bilo poseženo, saj določilo, da se priznanje pravice do mesečne rente veže na datum vložitve vloge, ne pomeni, da so zato upravičenci v neenakopravnem položaju.
URS člen 14, 125. ZOFVI člen 2, 81. ZUP člen 214. ZJF člen 7.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje periodičnih publikacij - pogoji za dodelitev sredstev - pravni status izdajatelja publikacije - načelo enakosti pred zakonom - obrazložitev odločbe - exceptio illegalis
Tožena stranka ni pojasnila in utemeljila razlogov za razlikovanje med tistimi ponudniki, ki imajo status društva in javnih zavodov, in drugimi ponudniki, to je gospodarskimi družbami, kamor spada tožeča stranka. S tega vidika je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva.
Izpodbijana odločba je tudi nezakonita, ker tožena stranka ni imela ustrezne pravne podlage, da je na razpisu razlikovala med društvi in javnimi zavodi na eni strani in zasebnimi gospodarskimi subjekti na drugi strani na tak način, da je vnaprej, v javnem razpisu, izključila možnost sofinanciranja slednjih. Javni razpis oziroma točka 3.1. iz javnega razpisa namreč ni predpis v smislu 7. člena ZJF. Predmetni javni razpis je bil objavljen na podlagi oziroma v zvezi z določilom 81. člena ZOFVI, ki v 16. alineji 7. odstavka pravi, da se iz državnega proračuna zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in sicer sredstva za mladinsko in strokovno periodiko ter za subvencioniranje cen strokovne literature. Iz tega zakonskega določila torej ne izhaja, da bi lahko tisti, ki ponuja sofinanciranje, vnaprej izključil določene izdajatelje glede na njihov pravni status.
ZDoh-2 člen 120, 120/1. ZDavP-1 člen 88, 88/2. ZUS-1 člen 5, 5/1. URS člen 14.
odmera dohodnine - institut povprečenja - dohodek na podlagi odločbe ZPIZ za več preteklih let - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - dopustnost upravnega spora - načelo enakosti
Institut povprečenja je treba razlagati v luči temeljnih načel in ciljev ZDoh-2, iz katerih izhaja, da se enakopravno obravnavajo zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato obremenjeni enakopravno. Ravno v izogib neenakopravnem obravnavanju zavezancev je zakonodajalec uzakonil institut povprečenja, zavezanci, ki prejmejo dohodke iz delovnega razmerja za pretekla leta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, pa niso mogli sami vplivati na to, kdaj jim bo ta izplačan.
ZSZ (1984) člen 61. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč člen 4, 6, 11, 12.
nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč - merila za odmero nadomestila - neustavnost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neenaka obravnava zavezancev za plačilo nadomestila
Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje neustreznost meril, ki se upoštevajo za določitev višine nadomestila in so določena v 6. členu občinskega odloka. Ta merila namreč sledijo določilu 61. člena ZSZ/84, pri čemer so v odloku ta merila le natančneje razdelana. Takšna ureditev je po presoji sodišča primerna in sledi citiranim zakonskim določbam, navedena ureditev pa ne pomeni neenakosti med zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ampak omogoča ustrezno vrednotenje zemljišč.
URS člen 23, 25. ZSS člen 19, 21, 21a. ZUS-1 člen 4, 66.
sodnik - imenovanje na mesto vrhovnega sodnika - predlog za imenovanje - vročitev predloga - upravni spor - poseg v ustavne pravice - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Postopek za izvolitev oziroma imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v 2. oddelku II. poglavja ZSS. Čeprav iz besedila določbe 21.a člena ZSS dobesedno to ne sledi, jo sodišče razume tako, da se predpisana vročitev nanaša tudi na predlog za imenovanje in ne le na predlog za izvolitev iz 19. člena ZSS, saj za različno obravnavanje obeh predlogov ni videti nobenih (vsebinskih) razlogov. Rok za vročitev predloga kandidatom, ki jih Sodni svet ni izbral, v ZSS ni predpisan. Vročitev predloga že po tem, ko je o predlogu odločil Državni zbor, pa se pokaže kot akt, ki je tožniku vzel možnost, da bi predlogu učinkovito ugovarjal, in s tem kot akt, ki sicer ne nasprotuje izrecni zakonski določbi, je pa v nasprotju z namenom predpisane vročitve predloga iz 21.a člena ZSS. Kot tak je izpodbijani akt nezakonit, z njim pa se hkrati posega tudi v ustavni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Smisel navedenih ustavnih zagotovil namreč ni le v tem, da se posamezniku daje pravica do vložitve pravnega sredstva (pred sodiščem), temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice in pravne interese.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - prepoved povratne veljave pravnih aktov - retroaktivnost - zahteva za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka
Sodišče je ocenilo, da obstajajo razlogi za predlagano vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZDDDČPNO. Ta zakon je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 6. 10. 2009; po določbi 12. člena pa se uporabi za dohodke po tem zakonu, prejete od 1. januarja 2009 dalje, in torej, v nasprotju s 155. členom Ustave, učinkuje tudi za čas pred uveljavitvijo. Sodišče je zato postopek, na podlagi 156. člena Ustave, prekinilo in ga bo nadaljevalo po tem, ko bo Ustavno sodišče odločilo o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti določb ZDDDČPNO.