ZTuj-1 člen 32, 32/5, 43, 43/1, 43/1-7, 52. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 7, 7/1, 9, 9/1, 138, 138/1.
dovoljenje za prvo prebivanje v RS - dovoljenje za prvo prebivanje v RS zaradi zaposlitve ali dela - načelo enakosti pred zakonom - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - načelo zaslišanja stranke - varstvo pravic strank
Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave je obvezujoče pravno načelo tudi za upravne organe v upravnem postopku, ko gre za odločanje o dovoljenju za prvo prebivanje zaradi dela oziroma zaposlitve. Obveznost spoštovanja tega načela je v teh upravnih zadevah sicer specifična, kajti zaradi njihove ekonomsko-politične narave ima upravni organ določeno polje proste presoje, znotraj katere izda ali pa ne izda upravnega dovoljenja. Razlike v obravnavanju vlog, do katerih prihaja na podlagi izvajanja določene upravne politike, so dopustne samo, če imajo objektivno in upravičeno podlago, v nobenem primeru pa ne smejo biti diskriminatorne (v negativnem smislu) na podlagi določenih osebnih okoliščin, kot so na primer: rasa, vera, narodnost, spol. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati zatrjevanja tožeče stranke glede (morebitne) prakse odločanja v tovrstnih primerih, ko gre za zavrnjene prosilce za azil, ki jim je izdano dovoljenje po 52. členu ZTuj-1 in se jim dovoljenje za prvo prebivanje zaradi dela in zaposlitve vroča v tujini, ter ponovno odločiti o zadevi ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom.
URS člen 58, 58/2. ZViS člen 23, 23/1, 56, 57. Statut Univerze v Mariboru člen 185, 185/1, 190, 191, 193, 195, 196, 197, 200, 299, 299/1, 299/1-5, 337, 337/1.
avtonomija državne univerze - predčasna razrešitev prodekana - izvolitev v pedagoški naziv
Za vprašanje razrešitve prodekana članice univerze zaradi poteka habilitacije (izvolitve) v pedagoški naziv docent ZViS nima posebnih določb, razen določila 8. alineje 1. odstavka 23. člena, po katerem rektor opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze.
Določbe Statuta UM urejajo samo roke za učinkovit potek posameznih dejanj v postopku ponovne izvolitve, ne pa možnosti podaljšanja izvolitvene dobe za pedagoški naziv (docent) mimo odločbe o izvolitvi.
URS člen 51, 51/3. ZNB člen 22a, 22a/2, 22b, 22c, 22č.
obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - privolitev posameznika - utemeljeni razlogi za opustitev obveznega cepljenja - varstvo človekovih pravic - poseg v človekove pravice
Po določbi tretjega odstavka 51. člena URS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Že ustava torej dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi brez privolitve posameznika. Prav tak primer predstavljajo ukrepi za preprečitev nalezljivih bolezni.
lokalne volitve - pravice invalidov - volišča za invalide - glasovanje invalidov
Ker volilna komisija vodi in izvaja volilna opravila na način, predviden z zakonom, pri čemer upošteva vse tudi fakultativne možnosti (tretji stavek prvega odstavka 79.a člena ZVDZ), ki so na razpolago za to, da se omogoči glasovanje tudi invalidnim osebam, so neutemeljeni očitki o kršitvah ustavnih pravic invalidov.
URS člen 15, 15/2, 15/3, 23, 23/1, 33, 67, 71, 71/2, 125. ZKZ člen 2, 2/1, 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 5/1, 7, 7/1, 33, 33/1, 107. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar člen 2.
pravica do zasebne lastnine - uživanje lastnine - funkcija lastnine - posebno varstvo kmetijskih zemljišč - status kmetijskih zemljišč - namen kmetijskih zemljišč - neobdelovalna kmetijska zemljišča - pojem obdelovanja - dober gospodar
Tako kot Ustavno sodišče mora tudi Upravno sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice.
Obravnavana zadeva odpira ključno vprašanje, ali je zakonodajalec sploh predpisal možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku (zakupniku ali uporabniku), da obdeluje kmetijsko zemljišče v tem smislu, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo) na določenem kmetijskem zemljišču, četudi lastnik (zakupnik ali uporabnik) nima tega interesa ali zmožnosti, ali pa morebiti iz ZKZ izhaja razmejitev med tistimi, ki so obdelovalci kmetijskih zemljišč in se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo), in tistimi obdelovalci, ki so lastniki (zakupniki ali uporabniki), vendar le tako, da kmetijska zemljišča uporabljajo in varujejo na način, da ne škodujejo potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti.
Zakonodajalec je določil za tiste, ki kmetijskega zemljišča ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti, da ga morajo uporabljati v skladu z namenom kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da morajo preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti.
Če oseba obdeluje kmetijsko zemljišče, ga mora obdelovati na predpisan način in kot dober gospodar (kmet), če izvaja kmetijsko proizvodnjo, jo mora prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, če pa kmetijsko zemljišče zgolj uporablja, ga mora uporabljati glede na primernost zemljišča ter kraja, tako da preprečuje zbitost tal, erozijo, onesnaženje in mora zagotavljati trajno rodovitnost zemljišč.
Uvedbo ali zaključek stečajnega postopka zoper detektiva ali pa izbris detektiva iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov iz AJPES zakonodajalec niti v 15. členu ZDD, kjer so taksativno našteti razlogi za odvzem licence, in tudi ne kje drugje v ZZD ni določil za razlog za odvzem licence.
Detektivska dejavnost je gospodarska dejavnost, ki mora sicer zaradi občutljivosti dejavnosti za varstvo človekovih pravic imeti določene omejitve in zakonodajalec zato lahko predpiše tudi način uresničevanja te pravice. Zakonodajalec bi zaradi omenjene občutljivosti in varstva javnega interesa lahko predpisal, da uvedba ali zaključek stečaja podjetnika, ki se je ukvarjal z detektivsko dejavnostjo, pomeni razlog za odvzem licence, vendar bi morala biti taka omejitev opravljanja gospodarske dejavnosti izrecno predpisana v zakonu.
URS člen 3, 3/2, 44. ZUS-1 člen 32, 66, 66/2, 66/3.
težko popravljiva škoda - poseg v človekove pravice - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - prekinitev postopka volilnih opravil za volitve članov občinskega sveta
S tem, ko je tožena stranka z izpodbijanim sklepom postopek volilnih opravil za volitve članov občinskega sveta prekinila brez pravne podlage, je neupravičeno posegla v tožnikovi ustavni pravici iz drugega odstavka 3. člena in 44. člena Ustave Republike Slovenije.
Roki za izvedbo volilnih opravil v skladu z rokovnikom Državne volilne komisije že tečejo. Zato bi bila težko popravljiva škoda, ki bi nastala tožniku v primeru, ko se postopek volilnih opravil ne bi nemudoma nadaljeval in torej volitev ne bi bilo mogoče izvesti.
ZDVGOMP člen 1, 12, 16, 21. ZNDM-2 člen 1, 21, 22. URS člen 69.
razlastitev - javni interes za razlastitev - graditev objektov na mejnih prehodih
Glede na pomen nalog pristojnih organov, ki jih ti imajo po določbah ZNDM-2 in ustreznih predpisov Evropske skupnosti, sodišče ne deli mnenja tožnikov o neustavnosti določb ZDVGMOP, ki kot sorazmeren ukrep za zagotavljanje javnega interesa določa razlastitev, ne pa tudi drugih oblik omejitve lastninske pravice.
ZBPP člen 20, 20/1, 20/3, 34, 34/2. ZUP člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/4, 138, 138/1, 145, 146, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 23, 157. ZUS-1 člen 1, 2, 20, 20/3.
brezplačna pravna pomoč - upravni postopek - dostop do sodnega varstva - načelo zaslišanja strank
Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave).
ZVrt člen 8, 10, 20, 20a, 20b. ZOFVI člen 1, 1/1, 1/1-1, 2, 2/1, 2/1-1, 2/1-9, 6, 6/1, 6/2, 11, 11/1, 11/2, ZUNEO. ZUP člen 214, 214/2.
dostop do vzgojnovarstvenih storitev - sprejem v vrtec - sprejem v javni vrtec - prepoved diskriminacije - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 18, 22. ZMZ člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/3-6, 22, 22/1, 22/4. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 4, 4/3, 4/5, 5, 5/4.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - splošna neverodostojnost - nekonsistentnost izjav - notranja (ne)konsistentnost - dokazna ocena - dokazni standard - upoštevanje informacij o izvorni državi - informacije o izvorni državi - izvorna država - Konvencija ZN o otrokovih pravicah - največja korist otroka
Nobene določbe v pravu EU na področju zaščite beguncev ni in nobene sodne prakse ESČP v zvezi z 3. členom MKVČP ni, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi t.i. „splošno neverodostojnost" prosilca za azil, potem to avtomatično, v katerem koli primeru, pomeni, da pristojni organ (izda negativno odločbo in) izda ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Takšne določbe v pravu ni zaradi tega, ker ni mogoče v vsakem primeru reči, če je na primer izpoved prosilca v določenih elementih bodisi manj pomembnih, bodisi bolj pomembnih neverodostojna, da to avtomatično pomeni, da je organ upravičen izdati negativno odločbo glede azila ali subsidiarne zaščite in ukrep zapustitve države. Če so na primer določeni deli izpovedi prosilca neverodostojni, to lahko pomeni, da prosilec ni upravičen do azila ali subsidiarne zaščite in tudi da organ lahko naloži prosilcu, da zapusti državo, kajti če se neverodostojnost nanaša na zatrjevano preganjanje oziroma resno škodo, potem prosilec ne bo upravičen niti do azila ali subsidiarne zaščite niti do tega, da ostane v državi, ki obravnava njengovo prošnjo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, bi bil prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite; lahko pa pristojni organ kljub določeni neverodostojnosti prosilca za azil ugotovi, da je prosilec upravičen do azila ali subsidiarne zaščite, če se te neverodostojnosti ne nanašajo neposredno na pravno relevantne okoliščine iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ.
V vsakem posamičnem primeru je ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino" je tožnik neverodostojen. To pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali gre za splošno neverodostojnost tožnikove vloge, tako da ni izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali pa gre za neverodostojnost tožnika samo v določenih elementih, pri čemer pa še vedno obstaja nevarnost, da bi bil tožnik z odstranitvijo iz države podvržen prepovedanemu preganjanju ali resni škodi. Ženevska konvencija namreč ne vsebuje izključitvene klavzule v primeru neresničnega navajanje določenih dejstev s strani prosilca za status begunca. V tem smislu sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnosti.
Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi strukturni element za oceno (ne)verodostojnosti je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi temeljni strukturni element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability).
ZUstS člen 21, 23, 23a, 45. ZUreP-1 člen 179, 180. URS člen 14. ZSZ člen 61.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - razlikovanje glede na stalno oziroma začasno prebivališče zavezanca - kršitev ustavnega načela enakosti - exceptio illegalis - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
V obravnavani zadevi je sporna uporaba 8. člena Odloka, saj tožnik davčnemu organu očita nepravilno uporabo materialnega prava s sklicevanjem na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pri tem tožnik ne izpodbija zakonitosti same odmere nadomestila, ampak uporabo vrednotesnja v višini 1800 točk, ki je po njegovem mnenju previsoko v primerjavi z zavezanci, ki imajo v občini stalno prebivališče (za katero je v Odloku določena višina 70 točk). Po mnenju sodišča je davčni organ ravnal prav, ko je svojo odločitev oprl na veljavni Odlok, saj ni imel pooblastila, da odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis), ker ta institut lahko uporabi le sodišče. Sodišču pa navedeno razlikovanje ne daje utemeljene podlage za dvom v ustavnost in zakonitost 8. člena Odloka. Ustavno sodišče namreč ni zavzelo stališča, kot zmotno meni tožnik, da vsako razlikovanje zavezancev glede na stalno ali začasno prebivališče pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pravic pred zakonom, temveč je poudarilo, da je razlikovanje mogoče utemeljiti (le) ob razumnih razlogih.
Sodišče ne more prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta oziroma predpisa lokalne skupnosti, saj to lahko storijo le subjekti iz 1. odstavka 23.a člena ZUstS. Sodišče lahko v skladu z določbo 1. odstavka 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče tudi nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZustS) in nima pooblastila razveljaviti oziroma odpraviti neustavna določila podzakonskih aktov oziroma predpisov lokalnih skupnosti.
ZUP člen 6, 6/1, 66, 66/3, 140, 140/2, 222, 222/1. ZPNačrt člen 79, 79/11, 103, 103/1, 103/2, 104, 104/1, 108, 108/2. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZUstS člen 23, 23. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (2007) člen 9, 9/3.
komunalni prispevek - popolna vloga - potek instrukcijskega roka - sprememba materialnega predpisa - tožbena novota - podzakonski akt - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - predložitev dokaza
Odlok o komunalnem prispevku ni določal, kaj mora vsebovati vloga za odmero komunalnega prispevka, zato PGD ni sestavni del popolne vloge. Zato je napačno stališče tožene stranke, da je tožnikova vloga za odmero komunalnega prispevka postala popolna šele s predložitvijo zahtevane dokumentacije, ampak se šteje, da je bila popolna že ob sami vložitvi.
Navedeni potek upravnega postopka kaže, da je bil instrukcijski rok za izdajo in vročitev odločbe prekoračen zaradi razlogov na tožnikovi strani, zaradi česar je upravni organ v zadevi odločil pravočasno – takrat ko so se za odmero komunalnega prispevka stekli vsi pogoji in je tožnik predložil zahtevana dokazila.
URS člen 14, 22, 23, 25, 49. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 2, 64, 64/3. ZSS člen 23, 24, 29. ZDT člen 23, 23/1, 23/3, 56, 56/1, 66.a, 66.a/2, 66.a/4. ZS člen 28. Državnotožilski red člen 68, 69, 69/1, 69/2.
napredovanje državnega tožilca - ocena tožilske službe - kriteriji za oceno kakovosti dela tožilca - test očitne (ne)razumnosti - polje proste presoje
Zaradi določila 1. odstavka 23. člena ZDT in zato, ker se v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za napredovanje, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi, kolikor ZDT ne določa drugače - po ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik za to izpolnjuje določene zakonske pogoje- tudi za državnega tožilca velja, da ima pravico do napredovanja, če izpolnjuje zakonske pogoje.
Niti dokončen zapisnik, izdan na podlagi 69. člena Državnotožilskega reda, niti ocena tožilske službe, izdana s strani vodje državnega tožilstva, nista upravna akta oziroma posamična akta, izdana v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP (4. odstavek 66.a člena ZDT), kajti s tema dvema aktoma še ni odločeno o pravici tožilca do napredovanja v plačilni razred. Vezanost na smiselno uporabo ZUP velja šele za izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke. Ne drži namreč stališče tožene stranke, da je Državnotožilski svet „
vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“
in da posledično v postopku po zavrnitvi ugovora tožilke s strani pregledovalca „
ni več mogoče uspešno uveljavljati ponovljenih ugovorov zoper zapisnik“.
Vprašanje kriterijev za oceno kakovosti dela tožilca ne spada v prosto polje presoje. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZDT se za določitev kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS. Ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS in med njimi sploh ni pojma „kvaliteta dela“, ki so ga v predmetnem postopku uporabili pregledovalec, vodja državnega tožilstva in tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno z testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi
ZUstS člen 21, 23, 23a, 45. ZUreP-1 člen 179, 180.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za določitev nadomestila - namembnost stavbnega zemljišča - stanovanje v poslovnih prostorih - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Posegi v zvezi s spremembo namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma poslovno-stanovanjsko ali pa novogradnjo brez gradbenega dovoljenja ne predstavljajo kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča, saj gre še vedno za stanovanja za stalno ali začasno bivanje. Zato ni mogoče trditi, da je bil pri oblikovanju skupine a3) v Odloku kot merilo uporabljen kriterij namembnosti stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84), ampak drug kriterij, zaradi česar v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen pri izračunu nadomestila po merilu namembnosti stavbnega zemljišča.
V zvezi s tožbenimi navedbami glede neustavnosti (tako) velikega razpona v točkovanju stalnega in občasnega bivanja sodišče poudarja, da je predmet odločanja v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. V konkretnem primeru to pomeni zgolj presojo zakonitosti uporabe skupine a3) kot merila po namembnosti stavbnega zemljišča in z njo povezanega točkovanja. Sodišče nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS). Prav tako ne more vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta, saj to lahko storijo le subjekti iz 1. odstavka 23.a člena ZustS. Sodišče lahko v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
ZMZ člen 2, 13, 23, 28, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZS člen 3, 11. URS člen 3.a, 3.a/3, 3, 3/1, 17, 18, 125, 156. MKVČP člen 1, 3, 13. Direktiva 2004/83/ES člen 2/c, 2/e, 9, 13, 15/b, 18. PES člen 9, 10, 63, 249. Direktiva 2005/85/ES člen 8, 10, 12/c, 23, 24.
priznanje mednarodne zaščite - posredni učinek prava EU - pospešeni postopek - načelo lojalne razlage prava EU - standard dokazovanja - dokazno breme - strogi test presoje - obrnjeno dokazno breme - načelo subsidiarnosti - varstvo človekovih pravic
Bistveno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako razlagati in uporabiti določili 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ v konkretnih okoliščinah primera, ko je tožnik v upravnem postopku uveljavljal in dokazoval na dovolj prepričljiv način (t.i. „arguable claim“), da obstajajo resni razlogi za to, da bo, če bo odstranjen v izvorno državo, mučen ali ubit in mu bo kršena pravica iz 18. oziroma 17. člena Ustave ali 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Restriktivna razlaga določila 6. alinee 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Izognitev možnemu nasprotju med 5. alineo 55. člena ZMZ in v ustavno-pravnem standardu v zvezi z 18. in 22. členom Ustave, je možna samo ob upoštevanju pravila o restriktivni razlagi pospešenega postopka, ob upoštevanju pravila, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca in ob upoštevanju strogega dokaznega testa v zvezi s pojmi „utemeljen razlog“, „najkrajši možen čas“ in „možnost“ iz določila 5. alinee 55. člena ZMZ.
Azilno pravo EU ne opredeljuje pospešenega postopka tako, kot ga opredeljuje ZMZ. Ker pravica do subsidiarne zaščite (določilo 2. alinee 28. člena ZMZ oziroma določilo 15(b) člena Direktive št. 2004/83/ES) „ustreza 3. členu MKVČP“ in je „ta temeljna pravica iz MKVČP del splošnih načel prava Skupnosti“ in ker ravno tako velja za elemente pravice do statusa begunca, da jo evropski zakonodajalec veže na pravno relevantne okoliščine pravice iz 3. člena MKVČP, mora tožena stranka upoštevati tudi standarde Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ko odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tega, ali ima tožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (t.i. „arguable claim“) ali ne.
ZPPVS člen 6. ZUS člen 4, 4/1, 18, 18/1, 34, 34/1, 34/1-4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
verska skupnost - vpis v evidenco verskih skupnosti - pravni interes za tožbo v upravnem sporu
Glede na dikcijo 6. člena ZPPVS je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, da gre za versko skupnost. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je v zvezi z vlogo za vpis v evidenco delujočih verskih skupnosti ugotavljala, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost in s tem ugotavljala, ali gre za versko skupnost. V zvezi s kriteriji pri presoji, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost, se sodišče sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem verskih skupnosti zavzelo ESČP v sodbi Hasan in Chaush v. Bolgarija z dne 26. 10. 2000 (Application no. 30985/96) v paragrafu 62, v katerem je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur in sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. ESČP v navedeni sodbi s tem v zvezi izpostavlja tudi verske obrede, ki imajo za vernike sveti pomen oziroma vrednost, kolikor jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere. Za obstoj pravnega interesa mora biti izkazano (v dvomu je dokazno breme na tožniku), da bi ugoditev tožbi za tožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj. Prvotožnik pa niti ne pove, v čem bi ugoditev predmetni tožbi zanj kot fizični osebi (in ne kot zakonitemu zastopniku A.A.A.) pomenila določeno pravno korist. V tem postopku se namreč varujejo pravni interesi A.A.A. in ne njenih posameznih članov.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1. ZDT člen 10, 10.a, 10.b, 10.c. URS člen 14, 22, 25, 34, 35, 157, 157/2.
skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala - sklep o prenehanju dodelitve v skupino - upravni spor
Stranka lahko vloži tožbo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). ZDT ne določa, da bi tožilec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper akt o prenehanju dodelitve v Skupino, ZSS pa za kadrovanje v Skupini ni mogoče smiselno uporabiti zaradi specifičnosti funkcije in potreb Skupine, ki ni primerljiva z nobeno institucijo v sodstvu. Zato bi bilo mogoče šteti, da je tožnik imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Vsekakor je izpodbijani akt javnopravni, enostranski akt, četudi izdan na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju vodje skupine. Gre za oblastveni posamični akt. Vendar pa s tem aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti, ali pravni koristi tožnika. Izpodbijana odločitev sicer ima vpliv na njegovo pravno korist glede na to, da za čas dodelitve v skupino tožilcu pripada plača vrhovnega državnega tožilca, vendar je primarna odločitev prenehanje dodelitve v Skupino, zato izpodbijana odločitev ni odločitev o plači, ki kot izvedena odločitev zgolj sledi v nadaljnjem postopku odločitvi o prenehanju dodelitve v Skupino. V povezavi s tem, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je glavni razlog, da sodišče šteje, da ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-, v tem, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po mnenju sodišča pa tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari ne izhaja, da bi bilo treba šteti odločitev iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT za upravno zadevo.
Ker tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu tožnika v zvezi z izvrševanjem upravne funkcije tožene stranke, v predmetni zadevi tudi ne gre za poseg v pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 155, 155. Uredba o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006 za leto 2006 člen 14/3, 14/4, 13, 13/29, 14, 14/3, 14/4, 13, 13/29, 14.
kmetijstvo - neposredna plačila v kmetijstvu - retroaktivnost
Stališče drugostopenjskega organa, da s sklicevanjem na kasnejšo določbo Uredbe PRP/2007 (ki je bila uveljavljena 2. 3. 2007 in velja za leto 2007) in z razlogovanjem na njeni podlagi, da se upravičencem do plačil za leto 2006 po 31. 8. 2006 opravljeno izobraževanje upošteva kot izpolnitev (dela) obveznosti za leto 2007, lahko utemelji pravilnost svoje razlage spornih določb Uredbe PRP/2006 (veljavne za leto 2006), je zmotno. Zmotno je tudi zato, ker Uredba PRP/2007 obveznosti izobraževanja ne ureja za nazaj (za leto 2006) in je tudi (čeprav morda delno ali posredno) ne more, kajti povratni učinek ima lahko le zakon (155. člen Ustave RS).
Sodišče kot pravno relevantnega ne more upoštevati tožbenega ugovora neenakosti pred zakonom, ki ga tožnica podaja zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb in dokazil o tem, da je šlo za enako dejansko stanje kot v tožničinem primeru tudi v primeru družine pisatelja A.A..