Glede na to, da izpodbijani sklep temelji na zakonski določbi 3. točke 2. odstavka 62. člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, o izpodbijanem sklepu, s katerim se ureja razmerje med strankami, pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponoven postopek.
Ustava RS člen 120, 120/2. ZVO-1 člen 19, 19/1, 19/2. Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil člen 5, 10, 11.
obveznost dajanja biogoriv na trg - pravna podlaga - predpisane obveznosti - legalitetno načelo - exceptio illegalis
Formalna zakonska podlaga za sprejem Uredbe je 2. odstavek 19. člena ZVO-1. Po njem vlada določi (med drugim) omejitve in druga pravila ravnanja pri opravljanju dejavnosti, ki se nanašajo (med drugim) na dajanje storitev ali izdelkov na trg, nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi in druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Ta zakonska določba že na prvi pogled izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati, da utegnejo biti na podlagi tega besedila zanj ali za njegovo dejavnost predpisane obveznosti oz. kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.
zahteva za odpravo posamičnega akta - nastanek škodljivih posledic - dejanski interes vlagatelja - sorazmernost posega v pridobljene pravice
Ne glede na dejstvo, da je Ustavno sodišče presojalo nezakonitost podzakonskega predpisa ob predpostavki, da so na njegovi podlagi nastale določene posledice (da so bila izdana gradbena dovoljenja, kar izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe), mora tisti, ki takšno zahtevo vlaga, izkazati nastanek škodljivih posledic, ki izvirajo iz na nezakonitem predpisu temelječega posamičnega akta.
Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil člen 5, 10,11. ZVO-1 člen 19, 19/1, 19/2. URS člen 120, 120/2.
obveznost dajanja biogoriv na trg - pravna podlaga - predpisane obveznosti - legalitetno načelo - exceptio illegalis
Formalna zakonska podlaga za sprejem Uredbe je 2. odstavek 19. člena ZVO-1. Po njem vlada določi (med drugim) omejitve in druga pravila ravnanja pri opravljanju dejavnosti, ki se nanašajo (med drugim) na dajanje storitev ali izdelkov na trg, nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi in druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Ta zakonska določba že na prvi pogled izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati, da utegnejo biti na podlagi tega besedila zanj ali za njegovo dejavnost predpisane obveznosti oz. kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.
ZUS-1 člen 4. URS člen 19, 22, 25, 32, 34, 35, 53, 55. ZTuj-1 člen 47, 50, 50/4, 50/5.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - odstranitev tujca iz države - izdaja odločbe - varstvo osebne svobode - pravica do pravnega sredstva - svoboda gibanja
Tožena stranka bi morala v skladu z določilom 47. člena ZTuj -1 tožniku izdati odločbo, s katero bi mu bilo odrejeno, da mora zapustiti državo, določen bi moral tudi rok za prostovoljno zapustitev države, odločba o zapustitvi države bi morala postati izvršljiva. To pomeni, da bi tožniku moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v roku ne bi zapustil, bi tožena stranka lahko pričela s postopkom prisilne odstranitve iz države.
Tožniku je bila nezakonito odvzeta prostost na policijski postaji, od trenutka, ko je stekel postopek v zvezi z nezakonitim prebivanjem tožnika v Republiki Sloveniji, do trenutka, ko je bil na mejnem prehodu Dragonja odstranjen iz države in je vstopil v Republiko Hrvaško. Tožniku je bila s tem kršena ustavna pravica do osebne svobode, ustavna pravica svobode gibanja in pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - nezahteven objekt - stranka v postopku - učinki ustavne odločbe - razveljavitev zakonske določbe
Glede na to, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi 74b. člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče RS z odločbo razveljavilo, o izpodbijani odločbi, s katero se ureja razmerje med strankami, pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.
gradbeno dovoljenje - razveljavitev zakonske določbe - učinek na še nepravnomočna pravna razmerja - učinek ustavne odločbe
Glede na to, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi 74.b člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, o izpodbijani odločbi, s katero se ureja razmerje med strankami, pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.
dohodnina - povprečenje - zahteva za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka
Sodišče je ocenilo, da obstajajo razlogi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb 1. odstavka 120. člena ZDoh-2, ki uporabo povprečne stopnje davka pri obdavčenju dohodka iz delovnega razmerja za preteklo leto ali več preteklih let omogoča le, če je izplačan na podlagi sodne odločbe. Postopek je zato na podlagi 156. člena Ustave prekinilo.
načelo legalitete - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - oglaševanje na zasebnem prostoru
Odlok je v tem, ko za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine ..., predpisuje soglasje pristojnega oddelka Mestne občine, nezakonit in ga zato ni mogoče uporabiti pri odločanju. Odlok namreč ureja zgolj postavljanje oziroma uporabo objektov in naprav za nameščanje obvestil in reklam, zato očitno ne predstavlja prostorskega akta v smislu ZPNačrt oziroma pred tem veljavnega ZUreP-1, saj ti akti prostor urejajo celovito in ne le glede posamezne vrste objektov. Odlok torej v obsegu, v kakršnem posega na področje urejanja prostora mimo določb ZPNačrt, nima zakonske podlage, oziroma je nezakonit.
Celo na podlagi prostorskega akta pa investitorju ni mogoče nalagati pridobitve soglasja občine, saj je volja občine izražena že v postopku priprave tega akta. Izdajanje soglasja brez vnaprej določenih pogojev in mimo določb prostorskega akta po svoji vsebini pomeni dopolnjevanje oziroma spreminjane prostorskega akta, ki ga ne opravi pristojni organ in do katerega ne pride po predpisanem postopku, tako da je Odlok tudi iz tega razloga nezakonit.
ZTuj-1 člen 32, 32/5, 43, 43/1, 43/1-7, 52. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 7, 7/1, 9, 9/1, 138, 138/1.
dovoljenje za prvo prebivanje v RS - dovoljenje za prvo prebivanje v RS zaradi zaposlitve ali dela - načelo enakosti pred zakonom - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - načelo zaslišanja stranke - varstvo pravic strank
Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave je obvezujoče pravno načelo tudi za upravne organe v upravnem postopku, ko gre za odločanje o dovoljenju za prvo prebivanje zaradi dela oziroma zaposlitve. Obveznost spoštovanja tega načela je v teh upravnih zadevah sicer specifična, kajti zaradi njihove ekonomsko-politične narave ima upravni organ določeno polje proste presoje, znotraj katere izda ali pa ne izda upravnega dovoljenja. Razlike v obravnavanju vlog, do katerih prihaja na podlagi izvajanja določene upravne politike, so dopustne samo, če imajo objektivno in upravičeno podlago, v nobenem primeru pa ne smejo biti diskriminatorne (v negativnem smislu) na podlagi določenih osebnih okoliščin, kot so na primer: rasa, vera, narodnost, spol. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati zatrjevanja tožeče stranke glede (morebitne) prakse odločanja v tovrstnih primerih, ko gre za zavrnjene prosilce za azil, ki jim je izdano dovoljenje po 52. členu ZTuj-1 in se jim dovoljenje za prvo prebivanje zaradi dela in zaposlitve vroča v tujini, ter ponovno odločiti o zadevi ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom.
URS člen 58, 58/2. ZViS člen 23, 23/1, 56, 57. Statut Univerze v Mariboru člen 185, 185/1, 190, 191, 193, 195, 196, 197, 200, 299, 299/1, 299/1-5, 337, 337/1.
avtonomija državne univerze - predčasna razrešitev prodekana - izvolitev v pedagoški naziv
Za vprašanje razrešitve prodekana članice univerze zaradi poteka habilitacije (izvolitve) v pedagoški naziv docent ZViS nima posebnih določb, razen določila 8. alineje 1. odstavka 23. člena, po katerem rektor opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze.
Določbe Statuta UM urejajo samo roke za učinkovit potek posameznih dejanj v postopku ponovne izvolitve, ne pa možnosti podaljšanja izvolitvene dobe za pedagoški naziv (docent) mimo odločbe o izvolitvi.
URS člen 51, 51/3. ZNB člen 22a, 22a/2, 22b, 22c, 22č.
obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - privolitev posameznika - utemeljeni razlogi za opustitev obveznega cepljenja - varstvo človekovih pravic - poseg v človekove pravice
Po določbi tretjega odstavka 51. člena URS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Že ustava torej dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi brez privolitve posameznika. Prav tak primer predstavljajo ukrepi za preprečitev nalezljivih bolezni.
lokalne volitve - pravice invalidov - volišča za invalide - glasovanje invalidov
Ker volilna komisija vodi in izvaja volilna opravila na način, predviden z zakonom, pri čemer upošteva vse tudi fakultativne možnosti (tretji stavek prvega odstavka 79.a člena ZVDZ), ki so na razpolago za to, da se omogoči glasovanje tudi invalidnim osebam, so neutemeljeni očitki o kršitvah ustavnih pravic invalidov.
URS člen 15, 15/2, 15/3, 23, 23/1, 33, 67, 71, 71/2, 125. ZKZ člen 2, 2/1, 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 5/1, 7, 7/1, 33, 33/1, 107. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar člen 2.
pravica do zasebne lastnine - uživanje lastnine - funkcija lastnine - posebno varstvo kmetijskih zemljišč - status kmetijskih zemljišč - namen kmetijskih zemljišč - neobdelovalna kmetijska zemljišča - pojem obdelovanja - dober gospodar
Tako kot Ustavno sodišče mora tudi Upravno sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice.
Obravnavana zadeva odpira ključno vprašanje, ali je zakonodajalec sploh predpisal možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku (zakupniku ali uporabniku), da obdeluje kmetijsko zemljišče v tem smislu, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo) na določenem kmetijskem zemljišču, četudi lastnik (zakupnik ali uporabnik) nima tega interesa ali zmožnosti, ali pa morebiti iz ZKZ izhaja razmejitev med tistimi, ki so obdelovalci kmetijskih zemljišč in se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo), in tistimi obdelovalci, ki so lastniki (zakupniki ali uporabniki), vendar le tako, da kmetijska zemljišča uporabljajo in varujejo na način, da ne škodujejo potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti.
Zakonodajalec je določil za tiste, ki kmetijskega zemljišča ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti, da ga morajo uporabljati v skladu z namenom kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da morajo preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti.
Če oseba obdeluje kmetijsko zemljišče, ga mora obdelovati na predpisan način in kot dober gospodar (kmet), če izvaja kmetijsko proizvodnjo, jo mora prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, če pa kmetijsko zemljišče zgolj uporablja, ga mora uporabljati glede na primernost zemljišča ter kraja, tako da preprečuje zbitost tal, erozijo, onesnaženje in mora zagotavljati trajno rodovitnost zemljišč.
Uvedbo ali zaključek stečajnega postopka zoper detektiva ali pa izbris detektiva iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov iz AJPES zakonodajalec niti v 15. členu ZDD, kjer so taksativno našteti razlogi za odvzem licence, in tudi ne kje drugje v ZZD ni določil za razlog za odvzem licence.
Detektivska dejavnost je gospodarska dejavnost, ki mora sicer zaradi občutljivosti dejavnosti za varstvo človekovih pravic imeti določene omejitve in zakonodajalec zato lahko predpiše tudi način uresničevanja te pravice. Zakonodajalec bi zaradi omenjene občutljivosti in varstva javnega interesa lahko predpisal, da uvedba ali zaključek stečaja podjetnika, ki se je ukvarjal z detektivsko dejavnostjo, pomeni razlog za odvzem licence, vendar bi morala biti taka omejitev opravljanja gospodarske dejavnosti izrecno predpisana v zakonu.
URS člen 3, 3/2, 44. ZUS-1 člen 32, 66, 66/2, 66/3.
težko popravljiva škoda - poseg v človekove pravice - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - prekinitev postopka volilnih opravil za volitve članov občinskega sveta
S tem, ko je tožena stranka z izpodbijanim sklepom postopek volilnih opravil za volitve članov občinskega sveta prekinila brez pravne podlage, je neupravičeno posegla v tožnikovi ustavni pravici iz drugega odstavka 3. člena in 44. člena Ustave Republike Slovenije.
Roki za izvedbo volilnih opravil v skladu z rokovnikom Državne volilne komisije že tečejo. Zato bi bila težko popravljiva škoda, ki bi nastala tožniku v primeru, ko se postopek volilnih opravil ne bi nemudoma nadaljeval in torej volitev ne bi bilo mogoče izvesti.
ZDVGOMP člen 1, 12, 16, 21. ZNDM-2 člen 1, 21, 22. URS člen 69.
razlastitev - javni interes za razlastitev - graditev objektov na mejnih prehodih
Glede na pomen nalog pristojnih organov, ki jih ti imajo po določbah ZNDM-2 in ustreznih predpisov Evropske skupnosti, sodišče ne deli mnenja tožnikov o neustavnosti določb ZDVGMOP, ki kot sorazmeren ukrep za zagotavljanje javnega interesa določa razlastitev, ne pa tudi drugih oblik omejitve lastninske pravice.
ZBPP člen 20, 20/1, 20/3, 34, 34/2. ZUP člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/4, 138, 138/1, 145, 146, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 23, 157. ZUS-1 člen 1, 2, 20, 20/3.
brezplačna pravna pomoč - upravni postopek - dostop do sodnega varstva - načelo zaslišanja strank
Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave).
ZVrt člen 8, 10, 20, 20a, 20b. ZOFVI člen 1, 1/1, 1/1-1, 2, 2/1, 2/1-1, 2/1-9, 6, 6/1, 6/2, 11, 11/1, 11/2, ZUNEO. ZUP člen 214, 214/2.
dostop do vzgojnovarstvenih storitev - sprejem v vrtec - sprejem v javni vrtec - prepoved diskriminacije - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 18, 22. ZMZ člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/3-6, 22, 22/1, 22/4. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 4, 4/3, 4/5, 5, 5/4.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - splošna neverodostojnost - nekonsistentnost izjav - notranja (ne)konsistentnost - dokazna ocena - dokazni standard - upoštevanje informacij o izvorni državi - informacije o izvorni državi - izvorna država - Konvencija ZN o otrokovih pravicah - največja korist otroka
Nobene določbe v pravu EU na področju zaščite beguncev ni in nobene sodne prakse ESČP v zvezi z 3. členom MKVČP ni, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi t.i. „splošno neverodostojnost" prosilca za azil, potem to avtomatično, v katerem koli primeru, pomeni, da pristojni organ (izda negativno odločbo in) izda ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Takšne določbe v pravu ni zaradi tega, ker ni mogoče v vsakem primeru reči, če je na primer izpoved prosilca v določenih elementih bodisi manj pomembnih, bodisi bolj pomembnih neverodostojna, da to avtomatično pomeni, da je organ upravičen izdati negativno odločbo glede azila ali subsidiarne zaščite in ukrep zapustitve države. Če so na primer določeni deli izpovedi prosilca neverodostojni, to lahko pomeni, da prosilec ni upravičen do azila ali subsidiarne zaščite in tudi da organ lahko naloži prosilcu, da zapusti državo, kajti če se neverodostojnost nanaša na zatrjevano preganjanje oziroma resno škodo, potem prosilec ne bo upravičen niti do azila ali subsidiarne zaščite niti do tega, da ostane v državi, ki obravnava njengovo prošnjo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, bi bil prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite; lahko pa pristojni organ kljub določeni neverodostojnosti prosilca za azil ugotovi, da je prosilec upravičen do azila ali subsidiarne zaščite, če se te neverodostojnosti ne nanašajo neposredno na pravno relevantne okoliščine iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ.
V vsakem posamičnem primeru je ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino" je tožnik neverodostojen. To pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali gre za splošno neverodostojnost tožnikove vloge, tako da ni izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali pa gre za neverodostojnost tožnika samo v določenih elementih, pri čemer pa še vedno obstaja nevarnost, da bi bil tožnik z odstranitvijo iz države podvržen prepovedanemu preganjanju ali resni škodi. Ženevska konvencija namreč ne vsebuje izključitvene klavzule v primeru neresničnega navajanje določenih dejstev s strani prosilca za status begunca. V tem smislu sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnosti.
Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi strukturni element za oceno (ne)verodostojnosti je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi temeljni strukturni element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability).