URS člen 14, 49, 58. ZVis člen 1, 6, 7, 10, 10/4, 38.a, 38.a/3, 41, 41/4, 66, 71. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 27, 27/1-2. ZUP člen 4, 210.
zavrnitev doktorata - avtonomija državne univerze - načelo enakega obravnavanja - upravni spor - smiselna uporaba določb ZUP
Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave, 2. alinee 2. odstavka 6. člena in 4. odstavka 10. člena ZVis že priznalo sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu. To pomeni, da je članica državne univerze tudi lahko samostojno tožena v upravnem sporu.
Državna univerza je avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko njeno ravnanje pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave to področje urejal zakon.
Načelo enakega dostopa do izobraževanja se nanaša tudi na dostop do doktorskega študija in pridobitve doktorskega naziva, kar je še posebej pomembno v tistih primerih, ko je pridobitev doktorskega naziva pogoj za zaposlitev, ker pride v tem primeru v okvir relevantnih določil tudi ustavna določba o enakosti dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je brez dvoma odločitev o izgubi statusa študenta oziroma gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem. Zoper takšno odločitev ima zato stranka sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis), kar pa še ne pomeni, da prizadeta stranka lahko uveljavlja kateri koli tožbeni ugovor zoper omenjeno dokončno odločitev. V tovrstnih upravnih sporih je presoja zakonitost izpodbijanega akta s strani sodišča omejena. Sodišče se namreč ne more oziroma ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov komisije, razen kolikor tožnik ne vzpostavi domneve o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah, česar pa tožnik v tožbi v konkretnem primeru ni uveljavljal.
Iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da ta predhodni postopek v nacionalni zakonodaji naj ne bi pomenil le tega, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ali tega ni storila, ampak iz direktive izhaja, da naj bi pristojni organ te nove „elemente“, „navedbe“, „ugotovitve“ tudi „predhodno obravnaval“ (32(1) in (3) člen direktive. Iz Direktive št. 2005/85/EC nedvomno izhaja, da je nov dokaz lahko „navedba“ ali „element“ - torej listinski dokaz ali ustne navedbe.
V konkretnem primeru tožnica ni bila prisotna ob tem, ko je njen pokojni oče podal izjavo na zapisnik dne 16. 7. 2008, čeprav bi njena starost 14 let in 7 mesecev, zgolj na starost vezana splošna raven sposobnosti razumeti položaj in čustveno-intelektualna stopnja razvoja skoraj petnajstletnega dekleta, dejstvo, da je oče podajal izjavo v bolezenskem stanju ter dejstvo, da bi negativna odločitev upravnega organa imela za posledico vrnitev tožnice z bolnim očetom na A., govorili za to, da bi zaradi različnih tveganj, ki so vezana na najbolj temeljne vidike varnosti deklet v starosti okrog 15 let na A., tožena stranka morala sprejeti tudi izjavo tožnice na zapisnik.
Uporaba nacionalnih določb ZMZ, ki implementirajo Direktivo EU št. 2004/83/EC, katera vzpostavlja zgolj minimalne standarde (63(1)(c) člen Pogodbe o Evropski skupnosti, Uradni list RS, št. 7/2004 – MP št. 27/2004), mora biti v skladu z ostalimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.
URS člen 25. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZTuj-1 člen 25, 25/1, 25/3, 26, 26/2, 30, 30/1, 32, 32/1, 35. Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15 marca 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja člen 5, 5/1, 13, 13/2.
zavrnitev vstopa na meji - učinkovito pravno varstvo - odločba v obliki standardiziranega obrazca
Tožnik ima sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskem aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop, in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I. standardiziranega obrazca. Šele na tej podlagi ima namreč stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Temu namenu služi določba 2. odstavka 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006.
Razloge za zavrnitev vstopa pod rubriko I. je treba razlagati tako, da so postavljeni alternativno, ne pa kumulativno, kot navaja tožnik, saj to izhaja iz smisla določbe glede na to, da gre za samostojne in enakovredne razloge. Kršenje pravil o posedovanju potrebnega upravnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji zaradi dela in povezavi s tem, da tožnik ob poskusu prehoda meje tudi ni izkazal potrebnega dovoljenja za delo, po oceni sodišča pomeni zadostno grožnjo javnemu redu v smislu uporabe Uredbe (ES) št. 562/2006.
asistenca policije sodnemu izvršitelju - drugo sodno varstvo
Iz tožbenih navedb in podatkov ter dokazov, ki jih je posredovala tožeča stranka izhaja, da so vsa očitana dejanja tožene stranke, s katerim naj bi se poseglo v njene ustavne pravice, povezana z izvršilnim postopkom, v katerem ima tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 52. člena ZIZ v celoti zagotovljeno tudi varstvo ustavnih pravic (125. člen in 4. odstavek 15. člena Ustave RS). ZIZ namreč ne vsebuje določbe, po kateri bi bilo varstvo ustavnih pravic v sodnem izvršilnem postopku izključeno.
ZNP člen 21, 37, 1, 19, 20, 20, 21, 37, 1, 19. URS člen 157, 157. ZZDej člen 47. ZUS-1 člen 1, 4, 1, 4.
stvarna pristojnost - upravni spor - poseg v človekove pravice - mladoletni otrok - klavzula subsidiarnosti - izvrševanje starševskih pravic - hospitalizacija
Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.
veljavnost predpisov in njihovo objavljanje - gostinstvo - obratovalni čas
Sklep, ki na splošno določa merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov, je splošen akt, po vsebini pa predpis lokalne skupnosti, ki ga je treba pred veljavo objaviti v uradnem glasilu, ki ga določi lokalna skupnost. Obveznost objave občinskih predpisov določa 154. člen Ustave, povzema pa jo tudi Zakon o lokalni samoupravi. Ob ugotovitvi, da Merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, niso bila objavljena, organ v ponovnem postopku nanje svoje odločitve ne sme opreti.
svobodna gospodarska pobuda - učinkovito pravno sredstvo - zdravstvena dejavnost - nadzor nad opravljanjem dejavnosti
Ker se svoboda gospodarske pobude tudi na zdravstvenem področju ne sme izvajati tako, da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave), izpodbijani sklep ne pomeni posega v omenjeno pravico tožeče stranke v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak le način uresničevanja pravice iz 74. člena Ustave. Izpodbijani sklep namreč pomeni pravno podlago za dostop do zasebnih prostorov in pregled določenih sredstev, evidenc in podatkov, ki so v lasti tožnika oziroma je tožnik za njihovo varstvo odgovoren. Stopnja vpliva, ki ga ima izpodbijani akt na pravno zavarovano pravico tožnika, je pravno pomemben element tudi za presojo zakonitosti tega akta. Ker je z izpodbijanim sklepom zgolj sprožen postopek nadzora glede izvajanja določene dejavnosti tožnika in nič drugega, je sodišče štelo, da je izrek sklepa dovolj jasen in da ne potrebuje dodatne obrazložitve, saj iz določila 1. odstavka 3. člena ZZDej izhaja, da tožeča stranka lahko opravlja predmetno dejavnost, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. ZZDej sicer nima posebnih določb o izvajanju nadzora nad predmetno dejavnostjo. Ima le splošno določilo o upravnem nadzoru, ki ga izvaja ministrstvo za zdravje. Vendar to določilo zadošča, saj je treba določbo 1. odstavka 76. člena ZZDej, ki se nanaša na zavode, uporabiti v smiselni povezavi z določilom 3. člena ZZDej in 2. odstavka 76. člena ZZDej.
določitev liste kandidatov za volitve Državnotožilskega sveta - začasna odredba - volitve članov Državnotožilskega sveta - pravno varstvo volilne pravice med kandidacijskim postopkom za (nadomestne) volitve članov Državnotožilskega sveta
Volitve članov Državnotožilskega sveta izmed državnih tožilcev so v zakonu urejene tako, da omogočajo varstvo ustavne pravice iz 44. člena URS tudi že v prvem delu postopka, saj zakon vsebuje posebna določila glede oblikovanja kandidatnih list. Čeprav pri teh volitvah ne gre za uresničevanje volilne pravice iz 43. člena URS, je glede na osnovno podobnost zakonske ureditve volilnega postopka, določenega v 22. in naslednjih členih ZS, na katere napotuje 1. odstavek 21. člena ZDT, z zakonsko ureditvijo volilnega postopka po ZVDZ, katerega temeljna značilnost je tudi ločena ureditev postopka sodnega varstva za fazo kandidiranja in za fazo ugotavljanja volilnega izida, po mnenju sodišča smotrno, da se sodno varstvo dopušča že po kandidacijski fazi volilnega postopka. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na Pojasnila tožene stranke za izvedbo ter na vse akte in dejanja, opravljena na podlagi teh Pojasnil. Po mnenju sodišča so po svoji pravni naravi Pojasnila splošni akt (interne narave), ti pa ne uživajo sodnega varstva v upravnem sporu. Pojasnil, ki ju s tožbo izpodbijana tožnika v upravnem sporu, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru tožnika s (skupno) pritožbo in tožbo izpodbijata več aktov oziroma dejanja tožene stranke, vendar to niso akti, ki se izvršujejo po določilih ZUP. Zato je sodišče zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe presojalo po določilu 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
vezanost na Ustavo in zakon - poprava krivic - upravni spor
Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih.
načelo enakosti pred zakonom - test arbitrarnosti - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - prepoved diskriminacije
Šele ko državljan tretje države pridobi status rezidenta za daljši čas, pride v poštev prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, pa še takrat pod nadaljnjim pogojem, da gre za vprašanje pogojev prebivanja za državljana tretje države, ki uživa status rezidenta za daljši čas v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status. Določilo 2. odstavka 14. člena Ustave je splošno pravno načelo, ki ga sodišče uporablja takrat, ko stranka uveljavlja diskriminacijo v zvezi s pravnim upravičenjem, ki ni temeljna človekova pravica v smislu 1. odstavka 14. člena Ustave. Po testu arbitrarnosti je tožnik upravičeno diskriminiran, če za to obstoji objektivna in upravičena podlaga, to pomeni, da mora (zakonodajalec in) tožena stranka bistveno enake primere obravnavati enako, bistveno neenake pa različno. Med državljani ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z možnostjo pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ni pa nedopustno razlikovanje glede pravice socialnega varstva med državljani Slovenije in državljani držav, ki niso članice Evropske unije. Splošno ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki se ne omejuje na državljane Republike Slovenije, ne more vplivati na drugačno sodno presojo v tem upravnem sporu, ker je ta določba tako splošna in pušča tolikšno polje proste presoje zakonodajalcu, da sodišče ni našlo razlogov, da bi postopek prekinilo po določilu 156. člena Ustave. Pravice iz Evropske socialne listine niso iztožljive pravice
nezakonito dejanje - začasna odredba - odstranitev vrtnih lop - upravni spor - posamičen akt - poseg v človekove pravice
Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj niso naslovljeni na poimensko določene osebe in tožniku ne morejo povzročiti nobene z zakonom (ne)dovoljene posledice, ker pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne morejo poseči v posameznikove z ustavo varovane pravice.
drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - odredba preiskovalnega sodnika - zaseg predmetov - predkazenski postopek - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - hišna preiskava
Sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku je tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi v sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo.
Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma" in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo, četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23. 12. 2004, pri čemer tožnikom glede na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U ... in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up ... ni mogoče očitati, da niso imeli utemeljenih pričakovanj za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihove zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. členom Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil.
URS člen 25, 15, 19, 23, 25, 15, 19, 23. ZAzil člen 27, 39, 40a, 27, 39, 40a. ZUS-1 člen 66, 4, 28, 33, 28, 33, 66, 4.
načelo zakonitosti - učinkovito pravno sredstvo - azil - omejitev gibanja - načelo sorazmernosti
Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil. Določilo 40.a člena ZAzil ne daje samostojne - to je od določila 27. člena ZAzil neodvisne - pravne podlage za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, saj mora biti po ustavno-pravni praksi in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (člen 5(1)(f) MKVČP, načelo proporcionalnosti in prepoved arbitrarnega odločanja) omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, tako da ureditev ne dopušča samovoljnega poseganja v omenjeno pravico. Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da tožena stranka sicer ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Iz besedila določila 1. odstavka 40.a. člena ZAzil ne izhaja, da "nastanitev" v smislu tega določila pomeni omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo v bistveno primerljivih okoliščinah, kot je omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo po 27. členu ZAzil, čeprav je predmetni spor to dejansko primerljivost izkazal. Ker pa mora biti omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, kot to izhaja iz citirane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS, tožena stranka samo na podlagi 1. odstavka 40a. člena ZAzil nima pravne podlage za omejevanje gibanja oziroma osebne svobode tožnika.
ZDRS člen 13, 28, 13, 28. URS člen 154/2, 22, 125, 154/1, 154/2, 22, 125, 154/1. ZS člen 3, 3/1, 11, 3, 3/1, 11.
načelo zakonitosti - objava predpisov
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDrž. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDrž za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDrž. Ob tem sodišče pripominja, če je Vlada sprejema merila iz 28. člena ZDrž, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti objavljen v Uradnem listu RS, kajti predpis mora biti objavljen, preden začne veljati (1. odstavek 154. člena Ustave), pri čemer mora biti državni predpis objavljen v državnem uradnem listu (2. odstavek 154. člena Ustave).
ZDPra člen 1, 2, 7. ZUS člen 17, 18, 19, 17, 18, 19. ZDIJZ člen 1, 5, 34, 1, 5, 34. ZZK-1 člen 1982, 1982.
tožnik v upravnem sporu - državni pravobranilec - vezanost na Ustavo in zakon - informacija javnega značaja - upravni spor
V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.
ZIKS člen 79, 79/1, 79, 79/1. URS člen 35, 15, 15/2, 15/3, 35, 15, 15/2, 15/3. ZUP člen 214, 254, 254/2, 214, 254, 254/2.
omejevanje človekovih pravic - prestajanje kazni zapora - pravica do človeškega življenja in zasebnosti - način uresničevanja pravice - izvrševanje kazenskih sankcij
Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presojo zahteva s tožbo v upravnem sporu.
URS člen 125, 125. ZJF člen 53, 53. ZUP člen 214, 230, 214, 230.
sofinanciranje javnih programov državne pomoči - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Ker je tudi v 2. odstavku 53. člena ZJF izrecno določeno, da se pravila iz tega odstavka uporabljajo samo, če s posebnim zakonom ni drugače določeno (npr. z Zakonom o javnih naročilih-1), mora tudi pri uporabi določila 2. odstavka 53. člena ZJF iz izpodbijane odločbe oziroma prvostopenjskega akta jasno izhajati, zakaj ZJN-1 v tej zadevi ne pride v poštev. V obravnavani zadevi to ni razvidno, je pa to bistvenega pomena za razrešitev med strankama spornega vprašanja, ali bi morala tožena stranka uporabiti določila ZUP o institutu predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za to govorita dva razloga: eden izvira iz prava EU, drugi pa iz nacionalnih pravil postopka o javnem naročanju (ZJN-1) in o reviziji postopkov javnega naročanja. Brez utemeljitve v izpodbijanem aktu, zakaj predmetna zadeva po naravi posla in višini sredstev sofinanciranja ne spada v okvir ZJN-1 in posledično pod režim ZRPJN oziroma zakaj ne spada pod pravila EU o javnem naročanju storitev za javni sektor, presoja zakonitosti oziroma sodno varstvo pravic oziroma pravnih interesov tožnika ni mogoča.
URS člen 15, 74, 15, 74. ZT člen 12, 22, 12, 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59, 59/2.
glavna obravnava v upravnem sporu - inšpekcijsko nadzorstvo - ukrep inšpektorja - načelo sorazmernosti
Po presoji sodišča mora imeti trgovec pri samopostrežnih prodajalnah tehtnico pri oddelku, kjer prodaja kruh. Ustavnim določilom 1. in 3. odstavka 15. člena Ustave - v konkretnem primeru v zvezi z določilom 74. člena Ustave - ni avtomatično zadoščeno že s tem, da je ukrep inšpektorja predpisan z zakonom (22. člen ZT). Tudi upravne organe namreč veže dolžnost, da izberejo, kolikor zakon to dopušča, takšne ukrepe, s katerimi posegajo v ustavne pravice gospodarskih subjektov, ki so v skladu z načelom sorazmernosti.
URS člen 8, 22, 23, 8, 22, 23. ZAzil člen 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24, 63b, 35, 36, 39, 25, 29, 33, 1, 23, 24. ZUP člen 237, 237. ZUS-1 člen 20, 20/3, 20, 20/3.
dokazno breme - razlaga zakona v skladu z mednarodno pogodbo - upravni postopek - pravica do izjave v postopku - pospešeni postopek
Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno že v upravnem postopku, in sicer med organom in stranko, in če ima stranka odvetnika že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka ob pomoči odvetnika predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil.