CZ (1976) člen 30b, 30b/1, 30b/2, 30b, 30b/1, 30b/2. URS člen 22, 22. ZUS člen 59, 59/1.
tuja pravna oseba - varstvo pridobljenih pravic
Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država.
V konkretnem upravnem sporu nista v konfliktu ustavna pravica do varstva osebnih podatkov na eni strani in varstvo pravice do varnosti zasebne lastnine ali pravice do splošne svobode ravnanja na drugi strani, ker gredo omenjene pravice iz 34., 33. oziroma 35. člena Ustave lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa tožeči stranki in jih tožeča stranka ne more uveljavljati v imenu nosilcev omenjenih pravic. Tožena stranka v upravnem sporu varuje javni interes, ki pa se odraža v javno-pravni zahtevi za pravilno uporabo ZVOP in znotraj tega posebej za izvajanje določb o inšpekcijskem nadzoru po ZVOP. V konkretnem upravnem sporu gre zato za kolizijo med pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave na eni strani, ki pripada tožeči stranki, in javno koristjo na drugi strani, ki jo zastopa tožena stranka (9. oddelek ZVOP). V konkretni presoji, ali je sporni upravni ukrep pravilno omejil ustavno pravico tožeče stranke kljub temu, da gre za kolizijo med pravico in javnim interesom, je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ker to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo določila 74. člena Ustave. Če zakonodaja video nadzora ne bi dovoljevala, potem ga skladno z načelom legalitete in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena, 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena Ustave) tudi ne bi smel dovoliti upravni organ, četudi bi za to govorila dejanska potreba. Po pravni interpretaciji sodišča je veljavna zakonodaja v času izdaje prvostopenjske odločbe dovoljevala video nadzor v večstanovanjskih hišah. Za varovanje javnega interesa prek ukrepa inšpektorja oziroma izpodbijane odločbe ni nujno potrebno, da predhodno že pride do kršitve zakona ali človekovih pravic. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 5. 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nezakonito posega v obligacijsko razmerje. Določba 74. člena Ustave se namreč uporablja neposredno (1. odstavek 15. člena Ustave) in obligacijska razmerja med zasebno-pravnimi subjekti so tej ustavni določbi podrejena.
ZFDO člen 7, 7. ZDDO člen 62, 62/3. URS člen 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2, 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2. ZRPJZ člen 29, 29. ZUS člen 72/4, 60/2, 60/3, 72, 18, 60, 60/1-4, 1, 1/1, 1/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 53. ZDIJZ člen 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4, 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4. MPDPPDFP člen 19. MKVCP člen 6, 10.
varstvo ustavnih pravic
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
URS člen 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14, 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14. ZUS člen 34/1-4, 1, 1/3, 34. ZIZ člen 290/2, 283/5, 283/6, 290, 281/1-5, 283, 283/1, 7, 7/3, 281, 7, 281/1-5, 281, 7/3, 283/5, 283/1, 283, 290/2, 290, 283/6. Pravilnik o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja člen 4, 4/1, 4, 4/1.
diskrecijsko odločanje - načelo zakonitosti
Ker je drugo-tožeča stranka v tožbi uveljavljala varstvo človekove pravice do enakosti pred zakonom, ima to z vidika vprašanja aktivne legitimacije za posledico, da možnost sodnega varstva (ustavne) pravice za drugo-tožečo stranko ni vezana (samo) na ureditev v ZIZ v zvezi z ZUS, ampak je treba upoštevati tudi določilo 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z določilom 157. člena Ustave oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva pravic v upravnem sporu in odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-547/04-21 z dne 3. 3. 2005 je sodišče v konkretni zadevi štelo, da je drugo-tožeča stranka na podlagi Ustave aktivno legitimirana za varstvo pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji glede na imenovanje izvršitelja AA. Nedvomno in nesporno izpodbijana odločitev tožene stranke očitno ne posega v pravico drugo-tožeče stranke glede njenega dostopa do izvajanja službe izvršbe v ožjem pomenu, ker je drugo-tožeča stranka pridobila službo izvršitelja. Po presoji sodišča ima različna ureditev vstopa v omenjeno službo in pogojev za opravljanje te službe pravilno procesno-pravno podlago v odločitvi zakonodajalca, da program za izpit izvršitelja predpiše minister za pravosodje (5. točka 1. odstavka 281. člena ZIZ), kar pomeni tudi, da gre za dovolj določno zakonsko pooblastilo ministru, da določi izpit za izvršitelja po programu, ki ga določi minister. Dostop do delovnega mesta oziroma službe pa je treba razlagati širše in sicer, da ne gre samo za prepoved diskriminacije v postopku kandidiranja za posamezno službo, ampak tudi za prepoved diskriminacije v zvezi s pogoji za opravljanje službe, ki imajo neposreden vpliv na nadaljnje opravljanje oziroma prenehanje opravljanja službe. V zvezi s tem vidikom dostopa do predmetne službe pa tožnik (ničesar) ne zatrjuje, da bi bil diskriminiran glede na imenovanje AA.
načelo sorazmernosti - prepoved retroaktivnosti - varstvo ustavnih pravic - poseg v pridobljene pravice - stranka v postopku
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.
ZZZDR člen 6, 78, 78/3, 106, 106/1, 106/2, 213. URS člen 23, 54, 54/1, 56, 56/1. MKVCP člen 8. KZNOP člen 3, 3/1, 9, 9/3. ZPP člen 409, 410. ZUS člen 1, 1/2 16, 16/1, 39, 39/1. ZST člen 13, 13/1.
izvedenec - stiki z otrokom
Prizadeta stranka je imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, do starosti BB treh mesecev. Upravni organi, ki odločajo o stikih, morajo v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. Bistveno je vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Po presoji Upravnega sodišča je v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov. Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti.
Tožbeni argument, da je ureditev iz drugega stavka 2. odstavka 32. člena ZAzil v nasprotju z Ustavo, je neutemeljen, ker je poseg v omenjeno pravico v skladu z načelom sorazmernosti in zato niso podani pogoji za uvedbo postopka po 136. členu Ustave.
URS člen 50, 50/1, 2, 3, 3/2, 50, 50/1, 2, 3, 3/2. ZUS člen 60, 60/3. ZUP člen 8, 8.
dokazno pravo - načelo materialne resnice
Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pravice po Zakonu o vojnih invalidih, ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave in v ustavnem načelu socialne države glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti.
ZZZDR člen 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3, 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3. URS člen 56, 56/1, 23, 54, 54/1, 56, 56/1, 23, 54, 54/1. ZSV člen 88. ZUS člen 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16, 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16. ZPP člen 409, 409. MKVCP člen 8. MEKUOP člen 7.
stiki z otrokom - otrokova korist
Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.
Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, je sodišče že postavilo pravilo, da sodišče opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialno-pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izvirajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. V obrazložitvi manjka del, v katerem tožena stranka po vsebini (s smiselno uporabo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) utemelji ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki po naravi stvari to zahtevajo, saj njihova narava zahteva določeno utemeljitev in natančno navedbo, na podlagi, katerih listin ali pravnih določb je tožena stranka opravila presojo.
Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.
Ker predmetni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v A, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ne teče več, je Upravno sodišče RS, ob upoštevanju navedene sodne prakse Ustavnega sodišča RS, tožbo zoper vse v tožbi navedene tožene stranke zavrglo. Ker Republika Slovenija izvaja sodno oblast prek posameznih sodišč in so v tovrstnih zadevah relevantna konkretna dejanja sodišča, kot tudi konkretna dejanja strank(e) v sodnem postopku, in stranka tudi ne more tožbe uveljavljati zoper Ministrstvo za pravosodje RS, ker ta organ ne vodi sodnega postopka, ampak sodniško funkcijo opravljajo zgolj sodniki, ki so neodvisni in so vezani na ustavo in zakon (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave RS). Z vidika upravnega spora je odškodninski zahtevek akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče odločati samo, če sodišče v istem upravnem sporu po vsebini odloča tudi o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.
URS člen 125, 157, 14, 14/2, 22, 125, 157, 14, 14/2, 22. ZUS člen 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3, 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3. ZJF člen 53, 53/2, 53, 53/2. ZUP člen 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214, 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214. ZDU-1 člen 21, 21/3, 21, 21/3. Uredba o organih v sestavi ministrstev člen 12, 12/2, 12, 12/2.
pravni naslednik
Odločanje o sofinanciranju izgradnje objektov obvezne lokalne gospodarske javne infrastrukture na podlagi javnega razpisa, četudi na tem razpisu lahko sodelujejo samo nosilci javnih pooblastil, pomeni upravno stvar, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, saj tudi za samoupravne lokalne skupnosti velja splošno načelo enakosti pred zakonom, ki pa se lahko učinkovito uresničuje ravno z uporabo pravil o utemeljevanju odločb, ki veljajo po ZUP. Po Uredbi o organih v sestavi ministrstev je tožena stranka v času odločanja na prvi stopnji sicer imela organ v sestavi, in sicer Agencijo RS za okolje, ki opravlja upravne in strokovne naloge na področjih, ki so navedeni v določilu 2. odstavka 12. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev, vendar pa predmetnega razpisa ni mogoče šteti v okvir področja (v smislu 3. odstavka 21. člena ZDU-1) Agencije RS za okolje.
URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.
načelo zakonitosti - pristojbina za uporabo radijske frekvence
V konkretnem primeru gre za pretežno strokovno - tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu.
Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZIKS člen 107, 107/2, 107, 107/2. URS člen 15, 15/3, 34, 15/3, 34, 15, 15, 15/3, 34, 15, 15/3, 34. KZ člen 109, 109/4, 109, 109/4. ZUS člen 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60, 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
načelo sorazmernosti - prosti preudarek - polje proste presoje
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.
posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.