URS člen 2, 87, 153, 153/4, 157. SZ člen 11, 63, 63/10. ZUP člen 42. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60.
neprofitna najemnina za stanovanje - znižanje neprofitna najemnine - zavezanec za vrnitev razlike do polne najemnine - postopek državnega zbora za določanje obveznosti
Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.
Minister za izvrševanje zakona lahko izda pravilnik, četudi zakon nima izrecnega zakonskega pooblastila, vendar pa mora minister oceniti ob upoštevanju načela legalitete, da je izdaja pravilnika potrebna za izvrševanje namena zakona. To pomeni, da mora iz vsebine, obsega in namena zakonske določbe dovolj jasno izhajati, da je določba pravilnika potrebna za izvrševanje zakonske določbe, pri tem pa pravilnik zlasti ne sme originarno urejati pravic in obveznosti fizičnih in pravnih oseb, ker bi bilo to v nasprotju ne samo z načelom legalitete, ampak tudi z določilom 87. člena Ustave in 15. členom Ustave. Sodišče odredi ukrepe iz določila 3. odstavka 15. člena ZVO samo, če posledic ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi. Gre za zakonsko pravico, ki pa ima tudi ustavno podlago v določilu 1. in 2. odstavka 72. člena Ustave. Ustava pa ravno za pravico do zdravega življenjskega okolja določa, da zaradi namena zdravega življenjskega okolja zakon določa pogoje in načine za opravljanje raznih dejavnosti (2. odstavek 72. člena Ustave). To pomeni, da bi moral imeti izjemni ukrep, ki ga je sprejela tožena stranka, določno podlago v zakonu.
KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
ZUP/72 člen 14/3, 15. ZUP/86 člen 114/6. ZUP/2000 člen 324. ZUS člen 26, 34/1-3, 34/1-6.
molk organa - vročitev odločbe - taksna obveznost
Če prvostopenjski upravni organ ni tožniku vročil odločbe zaradi določila 3. odstavka 14. člena ZUT/72 (Uradni list RS – prečiščeno besedilo: št. 18/90, 33/90, 20/91 12/92), potem do izdaje odločbe tožene stranke (tudi vročitve) ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke.
ZGim člen 28, 40, 40/2. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/2. ZUS člen 1, 1/3, 2, 34, 34/1-1, 41, 41/1, 41/2. URS člen 14, 23, 25, 26, 35, 157.
pravica do sodnega varstva - pravno varstvo v postopkih ocenjevanja dijakov - subsidiarno pravno varstvo pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZGim (Ur. l. RS, št. 12/96, 59/2001) ne predvideva upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz določila 2. odstavka 40. člena ZGim. Zavrženje tožbe, ker tožeča stranka nima možnosti vložiti tožbe zoper izpodbijana akta v upravnem sporu, hkrati pomeni, da tožeči stranki ni bilo poseženo v pravico iz 25. oziroma 23. člena Ustave, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožeče stranke. Po načelu subsidiarnosti je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah varstva človekovih pravic zagotovljeno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen URS in 3. odstavek 1. člena ter 2. člen ZUS).
Pri odločitvi, ali gre za nujen ukrep po 144. členu ZUP ali ne v zadevah zavarovanja cest in varnosti prometa ima upravni organ določeno polje proste presoje in sodišče poseže v odločitev upravnega organa o nujnosti tovrstnega ukrepa samo, če zbrani podatki v upravnem postopku kažejo, da obstaja resen dvom o nujnosti ukrepa. Tožena stranka izvedenskega mnenja ni predložila na vpogled tožeči stranki pred izdajo drugostopenjske odločbe. Takšno postopanje tožene stranke ni bilo nujno zaradi varovanja javnega interesa, saj je bil javni interes učinkovito varovan s prvostopenjsko odločbo, ki je učinkovala od njene izdaje. V tej fazi postopka bi tožena stranka glede na okoliščine primera morala tožeči stranki predložiti izvedensko mnenje, da bi se tožeča stranka do ugotovitev v izvedenskem mnenju, ki so bistvene za rešitev primera, opredelila preden je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
URS člen 2, 28, 157/1. ZUS člen 1/2, 3, 3/1, 23/3, 34/1-3.
odklonitev sodnega varstva v upravnem sporu
Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
SZ člen 105, 105/1. ZUS člen 1, 59, 59/1. URS člen 3, 3/2, 125, 157.
načelo pravičnosti - načelo delitve oblasti - normalna raba stanovanja
Sodišče lahko v upravnem sporu načela poštenosti, korektnosti oziroma pravičnosti uporabi le, če je ta načela z interpretacijo mogoče umestiti v del konkretnega ustavnega ali zakonskega besedila.
URS člen 74, 74/1, 154, 154/1. ZUP člen 7, 8, 9, 82, 82/1, 138, 138/1, 146, 146/2, 214, 214/1-2, 214/1-3, 254, 254/2. ZPCP-1 člen 70, 70/3, 70/5, 76, 76/2, 77, 78, 78/3, 79, 79/1, 79/3, 125, 125/2-5. ZUpr člen 99, 99/3. ZUS člen 25, 25/1-1, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/1-4. Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic člen 37, 47.
načelo materialne resnice - načelo zaslišanja stranke - podelitev dovolilnic za prevoz v cestnem prometu - obvezne sestavine obrazložitve - metode interpretacije pravnega predpisa
Ker so število pravilno uporabljenih dovolilnic in posledice nepravilne uporabe dovolilnic deli materialnega prava, v zvezi s katerim je treba ugotoviti dejansko stanje in opredeliti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov - še posebej zato, ker to materialno pravo vpliva na uresničevanje pravice do gospodarske pobude iz 74. člena Ustave - bi že v prvostopenjski odločbi moralo biti obrazloženo, koliko in katere dovolilnice niso bile pravilno uporabljene in v katerih elementih ne ustrezajo zakonskim zahtevam pravilne uporabe. Po metodi jezikovne razlage pravnega določila ni dovoljeno razlagati mimo jasnega in določnega besedila tega predpisa. Z Navodilom tudi ni mogoče spreminjati podzakonskega predpisa, ampak je mogoče samo predpisati način ravnanja zaradi izvršitve posamezne določbe zakona, drugega predpisa ali akta.
URS člen 87. ZOFVI člen 92, 92/1, 92/3, 92/6, 94, 94/2, 105, 105/2, 105/4, 149, 149/1. ZVis člen 33. ZOsn člen 111. ZUS člen 23, 60, 60/1-1, 60/1-4. ZSZN člen 1. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 1, 2, 2/1. ZOsn (1980) člen 96.
napredovanje v naziv - zakonsko določanje pravic - metode razlage predpisa
ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.
URS člen 87, 125. ZUstS člen 44, 44/1. ZUN člen 76a, 76a/1. ZGO-1 člen 157. ZUS člen 60, 60/3. ZST člen 13, 13/3.
učinek uveljavitve rokov - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo - taksna oprostitev
Določilo 1. odstavka 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču pravi, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Do dne 15. 3. 2003 o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, kar pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ne sme uporabiti ZUN. Ker ZGO ne predvideva uporabe določila 157. člena ZGO tudi za primere nedovoljene gradnje pred uveljavitvijo ZGO, v času odločanja v upravnem sporu ni zakonske podlage za tožnikovo obveznost plačila nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora.
URS člen 157, 157/2, 157/2, 157. ZKP člen 371, 371/1, 371/2, 371, 371/1, 371/2, 371, 371/1, 371/2. ZUS člen 3/3, 34, 34/1-3, 1, 1/3, 3, 3/3, 34, 34/1-3, 1, 1/3, 3. OZ člen 148, 131, 131/3, 132, 148, 131, 131/3, 132.
predhodni preizkus tožbe
Sodno varstvo v upravnem sporu je za posamezen primer dopustno le pod pogojem, da za takšen primer ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo v upravnem sporu je zoper posamični akt oziroma posamično dejanje možno uveljavljati le izjemoma, saj imajo posamični akti oziroma posamična dejanja, kolikor vplivajo na pravni položaj prizadete osebe, običajno elemente odločanja oziroma ravnanja, na katere pravni red navezuje pravne posledice upravnopravne, kazenskopravne ali civilnopravne narave. Te posledice pa je praviloma možno uveljavljati bodisi v "rednem" upravnem sporu bodisi v kazenskem ali civilnem sodnem postopku. Sodišče meni, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva v smislu navedenih ustavnih oziroma zakonskih določb podan samo v primeru, ko sodno varstvo glede posamičnega akta ali posamičnega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, v normativni pravni ureditvi drugih sodnih postopkov sploh ni predvideno. Tožniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi posega v njihove ustavne pravice, ki naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je druga tožena stranka v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi navedla, da so tožniki s svojim dejanjem storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. Vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu iz razloga, ker imajo tožniki po določbah Zakona o kazenskem postopku možnost uveljavljati kršitve pravil postopka, storjene pri sojenju na prvi stopnji, z rednim pravnim sredstvom pritožbe (člen 366 do 395 ZKP), kolikor gre za kršitve, ki so v zakonu določene kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP) oziroma za kršitve, ki so ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Če ne gre ne za eno ne za drugo tovrstnih kršitev določb kazenskega postopka, pa imajo tožniki v zvezi z vtoževanim posamičnim dejanjem sodno varstvo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku), kajti tožniki v tožbi smiselno zatrjujejo, da je bilo navedeno dejanje protipravno in da jim je povzročilo škodo, vse to pa so elementi civilnega delikta (10., tretji odstavek 131. člena v zvezi s 148. členom in 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS, št. 83/01), v zvezi s takšnim dejanjem pa imajo posamezniki zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku ne glede na to, ali takšno dejanje predstavlja tudi (nezakonit) poseg v njihove ustavne pravice ali ne. To izhaja iz drugega stavka 125. člena Ustave Republike Slovenije.
URS člen 52, 52. ZOFVI člen 105/2, 105/4, 149, 100, 100/4, 105, 2, 99, 99/2, 105/2, 105/4, 149, 100, 100/4, 105, 2, 99, 99/2. ZUS člen 25/1-2, 59, 59/1, 23, 23/3, 25, 25/1-2, 59, 59/1, 23, 23/3, 25. ZUP člen 222/1, 6, 6/1, 222, 222/1, 6, 6/1, 222. Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 9, 9-5, 9-7, 9, 9-5, 9-7. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 4, 4/2, 4, 4/2.
metoda razlage predpisa "argumentum a cohaerentia" - pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Določilo 149. člena ZOFVI je treba interpretirati v povezavi z določilom 2. odstavka 99. člena in 4. odstavka 100. člena ZOFVI in v povezavi z določilom spremenjenega določila 149. člena ZOFVI. Pri izvolitvi v naziv mentor ne gre za brezpogojno pravico do izvolitve in niti ne gre za zakonsko pravico glede na to, da pogoje, način in postopek napredovanja v nazive določi minister (4. odstavek 105. člena ZOFVI). Izpodbijana odločitev tožene stranke izhaja iz pravilne interpretacije določila 149. člena ZOFVI tudi zato, ker temelji na ustreznem ravnovesju med vrednostjo na eni strani kvalitativnega kriterija za uresničevanje pravno-zavarovanega javnega interesa in vrednostjo pravno-zavarovanega interesa tožnika.
lastnost stranke v postopku - načelo sorazmernosti po ZON - pristojnost za izdajanje odločb o odvzemu živali iz habitata - res iudicata - načelo zaslišanja stranke
Ker gre za upravno določbo, ki ustvarja neposredne pravne posledice za udeležence spora, in je izdana na podlagi konkretnih zakonskih predpisov, mora biti zato podvržena presoji zakonitosti v upravnem sporu. Ker tožena stranka ni sprejela udeležbe tožeče stranke v postopku, kar je razvidno tudi iz dejstva, da ji ni vročila odločbe, bi morala o tem izdati poseben sklep po določilu 142. člena ZUP. Določili 137. in 138. člena ZON sta specialni določbi in novejši določbi glede na določili 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS in je v skladu z razlagalno metodo argumentum a coherentia treba šteti, da kasnejši in specialnejši predpis prevlada nad starejšim in splošnejšim predpisom. V zvezi s standardi obrazlaganja določb v povezavi z uporabo materialnega prava je pomembno tudi, da pristojni organ v primeru odvzema živali iz habitata upošteva načelo sorazmernosti iz Zakona o zaščiti živali in ZON.
poseg v človekove pravice - povrnitev škode - načelo subsidiarnosti - molk organa - spor polne jurisdikcije
Ker tudi iz podatkov v spisu in tožbenega predloga očitno izhaja, da ni podan poseg v katero od ustavnih pravic iz 34. ali 35. člena Ustave RS, niso podani pogoji, da bi sodišče samo odločilo o stvari na podlagi določila 1. odstavka 2. člena ZUS v povezavi z določilom 1. odstavka 65. člena ZUS. Ker v konkretnem primeru sploh še ni ugotovljena protipravnost ravnanja organa na prvi stopnji upravnega postopka v zvezi s katerim tožnik uveljavlja škodo, bi odločanje o škodi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, spor v zvezi s škodo pa bo lahko ustrezno rešen v ponovnem upravnem postopku ali pa v pravdnem postopku.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22, 25, 49, 49/3, 57, 57/3, 58, 58/1, 58/2, 153, 157. ZVis člen 1, 6, 6/2-3, 6/2-4, 49, 49-8, 55, 55/1, 55/7, 55/8, 55/9, 56, 56/1, 57, 59, 60. ZUP člen 2, 2/2, 4, 6, 6/1, 214, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214/5, 254, 254/1, 254/2. ZUS člen 1, 25, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/3. Statut Univerze v Ljubljani člen 47, 47/3, 51, 51/4, 206, 230, 236, 236/2, 237, 237-2, 237-3. Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev člen 12, 12/4-5.
izvolitev v naziv visokošolski učitelj - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka - polje proste presoje - nedoločen pravni pojem - avtonomija državne univerze - pravica dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji - pravica do pravnega varstva - pravica do enakega varstva pravic - načelo sorazmernosti
Državna univerza ima v postopku izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev možnost diskrecije pri opredeljevanju nedoločnih pravnih pojmov iz zakonskega dejanskega stanu materialne narave, kot je v konkretnem primeru nedoločni pravni pojem "skrb za raziskovalni oziroma umetniški naraščaj". Tožena stranka lahko polje proste presoje koristi tudi na podlagi (novega) načelnega stališča, ki ga sprejme habilitacijska komisija po izdaji prvostopenjske odločbe. Vendar pa mora diskrecijsko oceno tožena stranka podati na podlagi zadostnih razlogov, mora pojasniti dejansko stanje stvari, ustrezne utemeljitve dejanskega stanja in preudarke, ki so vodili toženo stranko pri odločanju in s tem podati zadostno vsebino nedoločnemu pravnemu pojmu "skrb za raziskovalni naraščaj". Poleg tega pa mora odgovoriti na ključne pritožbene navedbe (smiselna uporaba 2. odstavka 254. člena ZUP).