URS člen 14, 14/1, 14/2, 22, 25, 49, 49/3, 58, 58/1, 58/2, 153, 157. ZVis člen 1, 6, 6-3, 6-4, 49, 49-8, 55, 55/1, 55/7, 55/8, 55/9, 56, 56/1, 57, 57/3, 59, 60. ZUP člen 2, 2/2, 4, 6, 6/1, 6/3, 214, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214/5, 254, 254/2. ZUS člen 1, 25, 25/1-1, 25/1-2, 60/3. Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev člen 12, 12/3-4, 13. Statut Univerze v Ljubljani člen 51, 51/4, 230, 230-5, 230/1-1, 237, 237/1-2, 237/1-3, 276.
volitve visokošolskega učitelja - avtonomija državne univerze - prosti preudarek - varstvo ustavnih pravic - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka
Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne Univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb in ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Ker izpodbijani akt zadeva postopek odločanja tožene stranke o pritožbi zoper sklep senata članice Univerze z dne 6. 10. 2000, je treba v postopku presoje zakonitosti izpodbijane odločbe preveriti, ali je tožena stranka pravilno uporabila določila Statuta z dne 23. 6. 1995, ne pa novega Statuta (Uradni list RS, št. 64/2001). Nujnost smiselne uporabe določil ZUP poleg določil Statuta Univerze v Ljubljani v postopkih izvolitev visokošolskih učiteljev je podana, ker imajo določbe ZVis v zvezi z merili in volitvami v nazive visokošolskih učiteljev dovolj izrazito javno-pravno naravo, tožena stranka se financira iz javnih sredstev, je javno-pravna institucija, ki opravlja pomembne storitve v javnem interesu, saj država tudi prek tožene stranke ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (3. odstavek 57. člena Ustave RS). Nujnost smiselne uporabe določil ZUP pa je vezana tudi na individualne pravice in pravne interese posameznikov, ki so vlagatelji prošenj za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja. Odločanje tožene stranke v tovrstnih postopkih je treba namreč povezati z drugimi ustavnimi določili, ki so v hierarhiji ustavno-pravnih vrednot enakovredne določilu 58. člena Ustave RS. Tožena stranka ima možnost odločati po diskreciji oziroma ima določeno polje proste presoje v tistih elementih citirane materialne določbe, kjer gre za t.i. nedoločne pravne pojme, ki jih ni mogoče dovolj določno vnaprej na splošni ravni opredeliti s strokovnimi kriteriji, numeričnimi izrazi ali tehničnimi pojmi. Izpodbijana odločba - poleg tega, da nima navedbe, da je tožena stranka uporabila prosti preudarek in da ga je uporabila na podlagi določene pravne določbe, kar je sodišče navedlo v drugem delu sodbe - tudi nima obrazložitve v smislu opisa dejanskega stanja stvari in ključnih razlogov oziroma preudarkov, ki so organ vodili pri odločitvi, da interpretacija 13. člena Meril Filozofske fakultete ne more veljati v konkretnem primeru.
URS člen 25, 49, 49/3. ZDDO člen 23, 72, 72/1, 72/2, 72/3. ZUS člen 1, 1/3, 34, 34/1-2, 34/1-5, 60, 60/1-3. Statut Občine Bled člen 30, 30-7.
razrešitev delavca v državnem organu - varstvo pravic v postopku razrešitve delavca v državnem organu - pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji
Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za razrešitev upravnega delavca po 23. členu ZDDO, je z vidika možnih pravnih sredstev tožnika v konkretnem primeru treba upoštevati določilo 72. člena ZDDO, ki ureja varstvo pravic. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz 72. člena ZDDO ni predmet presoje v upravnem sporu, ker gre za delovno-pravne elemente spora, ampak je to lahko ugovor zoper odločitev o pravicah upravnega delavca, njegovih obveznostih in odgovornostih. Četudi delovno-pravni vidiki spora niso predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo tudi določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS.
Pri uporabi določila 2. odstavka 14. člena ZVGLD morajo biti vsi zakonski elementi natančno in celovito ugotovljeni v dokaznem postopku tudi zaradi upoštevanja določil Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali. Nujnost uporabe sorazmernega ukrepa v razmerju med sredstvi in zakonitim ciljem v tovrstnih primerih izrecno zahteva določilo 26. člena ZZZiv. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala elementa občutne škode in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljila, da škode ni mogoče drugače preprečiti.
ZUP člen 9, 9. URS člen 155, 155/2, 156, 155, 155/2, 156. ZIL člen 122, 122. ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1.
prepoved retroaktivnosti - načelo zakonitosti v splošnem upravnem postopku - prenos in vzdrževanje pravic intelektualne lastnine - poseg v pridobljene pravice
Zakonodajalec je v določilu 1. člena ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 17. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97). Določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno retroaktivno. Določba 1. člena ZIL-B, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru izpodbijanega akta, ne pomeni posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, ampak gre za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve". Poseg v pridobljeno pravico za naprej je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu.
URS člen 125. ZKT člen 4. ZS člen 3, 3/1. Odlok o komunalnih taksah v Občini Sežana (1997) člen 2, 2-2.
komunalna taksa - nevezanost sodišča na nezakonite določbe občinskega odloka
Ker je po določbi 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena ZS, sodišče vezano le na Ustavo in zakon (za razliko od tožene stranke), je sodišče pravilnost in zakonitost odločbe presojalo, ne da bi upoštevalo določbe Odlok o komunalnih taksah v Občini Sežana (v nadaljevanju Odlok), ki po presoji sodišča z ZKT niso skladne. Določba 2. točke 2. člena Odloka je prekoračila predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje taks. ZKT v 4. členu ne določa, da smejo občine predpisovati komunalne takse za uporabo nočnega lokala.
MKVCP člen 10, 10/1, 10/2, 13. URS člen 15, 15/3, 22, 25, 39, 39/1. ZJG člen 1, 2, 2/1, 7, 51, 51/2, 57, 57/4, 58, 58-5. ZTel člen 39, 39/4, 39/5, 40, 40/2. ZUP (1986) člen 209, 209/2, 245, 245/1. ZUP člen 324. ZUS člen 1, 60, 60/1-4, 60/3.
pravica do obveščenosti - pravica do javnega obveščanja - pravica uporabe radiodifuznega kanala - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - izdaja radijskega dovoljenja na podlagi javnega razpisa
Zaradi dejstva, da odločitev Uprave RS za telekomunikacije zadeva uresničevanje iztožljive pravice tožeče stranke iz določila 10. člena MKVČP in 1. odstavka 39. člena Ustave RS in je pomembna tudi za uresničevanje pravice ljudi do obveščenosti, je nujno, da ima stranka možnost pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo tudi z vidika vsebinske presoje kriterijev za dodelitev prostih programov iz 2. točke IV. poglavja ZJG.
Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.
Določilo 2. odstavka 40. člena ZTel je potrebno razlagati tako, da ima vlagatelj pravico do pritožbe v okoliščinah zavrnitve izdaje radijskega dovoljenja pod pogoji, ki jih je uveljavljal vlagatelj, in med katere nedvomno spada določitev točke zaradi plačevanja pristojbine.
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1-3, 34/1-4, 34, 34/1-3, 34/1-4.
pravica do pravnega varstva
Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.
razveljavitev podzakonskega predpisa - učinek na še nepravnomočna pravna razmerja - dovolilnice za mednarodni prevoz blaga
Razveljavitev protiustavnega ali nezakonitega podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega z izvrševanjem javnih pooblastil učinkuje le na pravna razmerja, v katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen, če je bila zoper posamični upravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Določba 45. člena ZUstS ob smiselni uporabi 44. člena istega zakona torej pomeni, da lahko razveljavitev podzakonskih predpisov učinkuje tudi na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno.
denacionalizacijski postopek - zavrženje zahteve - interpretacijska odločba ustavnega sodišča - zahteva za spremembo ali odpravo posamičnega akta
Vlagatelj opira svojo zahtevo za spremembo ali odpravo posamičnega akta po 46. členu ZUstS na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, v kateri je Ustavno sodišče podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen. Gre za t.i. interpretacijsko odločbo, s katero sodišče odloči, da določena norma ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, kot pojasni. Ustavno sodišče torej s to odločbo ni odločalo o ustavnosti oziroma zakonitosti podzakonskega akta, oziroma odpravilo podzakonski predpis. Zato navedena odločba ne more biti podlaga za zahtevo, ki jo je vložil vlagatelj.
presoja podzakonskega predpisa - načelo delitve oblasti
Sodišče v upravnih sporih, ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, lahko upošteva vprašanje primernosti razlage podzakonske ureditve samo v okviru presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče nima pristojnosti presojati primernosti podzakonskega predpisa mimo presoje pravilne uporabe prava, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I).