tujci - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - dejanje, ki posega v človekove pravice - ustavna pravica do osebne svobode - azil - omejitev gibanja - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - neobstoj podlage za omejitev gibanja - kršitev ustavnih pravic
Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. URS člen 49, 74, 74/1.
Ob upoštevanju povzetih razlogov odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
Kot kaže je tožečo stranko zlasti zmotilo to, da je bil zadnji ogled opravljen 18. 12. 2015, izpodbijana odločba pa izdana 16. 12. 2019. Toda s tem v zvezi ni podala nobenih trditev, ki bi vodile do sklepa, da je Inšpektor ravnal v nasprotju s predpisi. Izostalo je tudi pojasnilo, ali in na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Golo dejstvo, da se je postopek zavlekel, samo po sebi ne more voditi do zaključka, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
davčna izvršba - izvršilni naslov - načelo zaslišanja strank - posebni ugotovitveni postopek
Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.
URS člen 2, 14. ZFO-1 člen 9. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 4, 10, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Z vidika ustavnega načela ekvivalence je mogoče (ne)sorazmernost višine takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist.
Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi. Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - merila in kriteriji javnega razpisa - upravičeni stroški - neenaka obravnava
Javni razpis je prepovedal povrnitev upravičenih stroškov s sofinanciranjem na podlagi konkretnega javnega razpisa, kolikor so bila sredstva pridobljena s kotizacijami (ali drugimi javnimi viri financiranja). Cilj prepovedi dvojnega financiranja je, da upravičenih stroškov (kot jih navaja javni razpis), pridobitelj ne krije s kotizacijo in drugimi javnimi viri financiranja. Pravilo je odraz načela namenske porabe sredstev državnega proračuna.
Sklicevanje tožnika, da bi ga organ moral pozivati na dopolnitev in pojasnila, nima podlage v javnem razpisu, saj je komisija ocenila, da gre za popolno vlogo tožnika, takšnih vlog pa ni treba dopolnjevati.
ZOFVI člen 17, 17/1, 17/3, 34, 34/2. URS člen 14, 74. ZUP člen 6, 7, 133.
osnovna šola - zasebni zavod - vpis v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja - pogoji za vpis - izobraževalni program
Tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati predložitev soglasja druge zasebne (osnovne) šole, saj kot pogoj za izvajanje izobraževalnega programa, ki ga izvajalec želi izvajati, ni predpisan pogoj pridobitve soglasja druge zasebne (osnovne) šole, ki je za ta izobraževalni program pridobila javno veljavnost.
Če zasebna osnovna šola želi izvajati lasten program oziroma uporabi program druge šole kot lasten, to pomeni, da njen program še ni javno veljaven, čeprav je druga šola za program, ki ga je zasebna osnovna šola uporabila kot lastnega, morebiti že pridobila javno veljavnost, saj gre za nov lasten program zasebne osnovne šole. Zato je zanj treba še pridobiti javno veljavnost v postopku za pridobitev javne veljavnosti.
Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.
ZCes-1 člen 97, 97/2, 118, 118/1, 118/1-6. URS člen 154, 155, 155/1.
inšpekcijski ukrep - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - soglasje za poseg v varovalni pas - prepoved retroaktivnosti
ZCes-1 nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu občinske ceste. Zaradi tega je za presojo zakonitosti postavitve tožnikovega objekta za oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to pa je ZJC in ne kasnejši ZCes-1. Prvostopenjski organ pa je začel in izvedel inšpekcijski postopek na podlagi ZCes-1. Tožeči stranki bi lahko naložil odstranitev objekta za oglaševanje le, če bi ZCes-1 tudi za objekte, ki so bili postavljeni pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznosti pridobitve soglasja iz 97. člena v zato določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje.
ZCes-1 člen 95. ZUP člen 147, 147/1. ZVEtL-1 člen 44. URS člen 33.
občinska cesta - urejanje prometa - pripadajoče zemljišče - predhodno vprašanje - pravica do zasebne lastnine - test legitimnosti - test sorazmernosti
Vprašanje lastništva zemljišča, za katerega tožnik trdi, da je po določbah omenjenega zakona pripadajoče stavbi na ulici, in na katerem naj bi tožnik od nakupa stanovanja do vzpostavitve posebnega prometnega režima na ulici imel zagotovljen parkirni prostor, v postopku izdaje dovoljenja za vstop, vožnjo, ustavitev in parkiranje v varovanem območju skupnega prometnega prostora ključno za rešitev obravnavanega spora, saj predstavlja predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP.
Urejanje varnega in nemotenega poteka prometa po občinskih cestah je sicer ena od izvirnih pristojnosti občin, ki pa pri določanju prometnega režima na občinskih cestah ne smejo nedopustno (to je prekomerno) posegati v pravice posameznika, ki ga prometna ureditev zadeva.
Omejitev vstopa in vožnje ter možnosti ustavitve in parkiranja vozil lastnikov stanovanj v varovanem območju občinske ceste le na določene ure dneva po presoji sodišča pomeni poseg v pravico lastnikov stanovanj na tem območju (33. člen Ustave RS), saj jim Odlok s svojo ureditvijo rabo nepremičnin omejuje. Za presojo, ali je obravnavani poseg v človekovo pravico z vidika Ustave RS dopusten, pa mora organ v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve pojasniti, kateri ustavno dopusten cilj je zasledoval pri ureditvi prometnega režima na tem območju (test legitimnosti), pojasniti pa mora tudi, zakaj meni, da je poseg v pravico v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti), kar pomeni, da mora obrazložiti, zakaj je z Odlokom vzpostavljeni prometni režim primeren in nujen za dosego želenega cilja, pa tudi sorazmeren v ožjem pomenu.
pogojni odpust - pravica do osebne svobode - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper odločbo z dne 2. 2. 2023 ter sklep z dne 30. 1. 2023 in 3. 3. 2023 v rednem upravnem sporu, zato je izključeno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 5. ZZUOOP člen 16, 16-3. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. URS člen 49, 74, 74/1.
Ob upoštevanju razlogov odločbe Ustavnega sodišča in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
COVID-19 - inšpekcijski postopek - prepoved prodaje blaga - protiustavnost podzakonskega predpisa - exceptio illegalis
Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - tujec - vzajemnost - zapor - interes pravičnosti - pravica do poštenega sojenja
3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP ne določa, da bi morala mednarodna pogodba, na podlagi katere bi lahko bili tudi drugi tujci upravičeni do BPP, obvezovati obe državi, torej v konkretnem primeru Republiko Slovenijo in Libijo, ampak je treba ugotoviti tudi, ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje (le) Republiko Slovenijo, in ki ureja vprašanje brezplačne pravne pomoči tujcev. Tožeča stranka zato pravilno opozarja na določbo 6. člena EKČP, ki je mednarodna pogodb, ki zavezuje (tudi) Republiko Slovenijo je v obravnavanem primeru neposredno uporabljiva.
URS člen 49, 74, 74/1. ZZUOOP člen 16. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1, 5.
Mogoče je ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
ZZUOOP člen 16, 16/1, 16/1-3. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. URS člen 125.
ukrep tržnega inšpektorja - prepoved prodaje blaga - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odločitev ustavnega sodišča - exceptio illegalis
Ob upoštevanju obvezne narave odločbe Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji iz enakih razlogov, kot izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021, v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
ZZUOOP člen 16, 16/1, 16/1-3. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. URS člen 125.
ukrep tržnega inšpektorja - prepoved prodaje blaga - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odločitev ustavnega sodišča - exceptio illegalis
Ob upoštevanju obvezne narave odločbe Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji iz enakih razlogov, kot izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021, v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 16.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - izobraževanje - šola - pravica do šolanja - osnovna šola - pogoj PCT
Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje mladoletnici tožnici dovoljeno vstopati v šolo in obiskovati pouk brez izpolnjevanja pogoja PCT. Tožeča stranka si torej tudi ob morebitnem uspehu v tem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov.
V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD.
Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 19. ZKP člen 361, 361/6.
odvzem prostosti - predlog za odpravo pripora - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - podaljšanje pripora po izreku sodbe - drugo učinkovito sodno varstvo
Sodišče je tožbo zavrglo zato, ker ima tožnik, ki meni, da je od 20. 9. 2022 dalje nezakonito v priporu, zagotovljeno drugo sodno varstvo, konkretno v kazenskem postopku, in tako niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic v skladu s 4. členom ZUS-1.
Tožnik je v priporu na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, ta pa na podlagi določbe šestega odstavka 361. člena ZKP traja do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Tožnik ima na podlagi četrtega odstavka istega člena ZKP možnost kadarkoli med trajanjem pripora vložiti predlog za odpravo pripora. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 10/2014 z dne 23. 1. 2014 že sprejelo stališče, da tak predlog za tožnika predstavlja učinkovito sodno varstvo.