Domnevno nezakonitost razpisnih pogojev v postopku za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda, ki naj bi pomenili kršitev ustavnih pravic, je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri kandidata.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh.
ZUreP-2 ne vsebuje izrecne zahteve po ugotavljanju (abstraktne) javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Vseeno pa naslovno sodišče ne dvomi, da mora biti ta podana za uvedbo postopka in izvedbo pripravljalnih del. Z drugimi besedami, upravna enota lahko dovoli pripravljalna dela le, če je abstraktna javna korist izkazana. Konkretna javna korist pa je, tako kot po ZUreP-1, predmet odločitve o razlastitvi. Golo dejstvo, da je izdala odločbo za pripravljalna dela, še ne pomeni, da je dokončno presodila obstoj konkretne javne koristi.
Zahtevo za razlastitev vloži razlastitveni upravičenec, ki ji mora med ostalim priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage (tretja alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Razlastitveni upravičenec je tisti, ki mora javno korist utemeljiti; na njegovi ramenih sloni trditveno in dokazno breme.