urejanje prostora - prostorski akt - veljavnost predpisov lokalnih skupnosti - Ustavno sodišče Republike Slovenije - presoja ustavnosti zakona - zavrženje tožbe
Pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, je izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
URS člen 153, 153/4, 160, 160/1, 160/1-3, 160/1-4. ZUreP-2 člen 58. ZUstS člen 44, 47. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
prostorsko načrtovanje - občinski prostorski načrt (OPN) - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna.
GZ člen 55, 55/1, 55/1,3. ZVO-1 člen 58, 64. URS člen 14, 14/2.
gradbeno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - vstop v postopek - javna objava - integralni postopek
V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je treba zagotoviti enake pravice, kot v navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (tj. brez okoljevarstvenega soglasja). Tako se namreč zagotavlja, da podobni položaji, kot je navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja, niso ugodnejši od tistih, ki so določeni za izvajanje Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, tj. integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja.
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - osnovna šola - izobraževanje - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - zavrženje tožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Taka tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi pa niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.
GZ člen 82, 106, 106/1. ZGO-1 člen 152, 156a. URS člen 36, 36/1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - odlog izvršbe - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - pravica do doma
Izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe, s katero se odloči, da zavezančeva obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe, predstavlja odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve.
Ustavoskladnost in s tem uporaba 152. člena ZGO-1, ki je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, sta vezani na ureditev odloga izvršbe v 156.a členu istega zakona, kot je dopolnjena v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14. Povedano drugače: 152. člen ZGO-1 je skladen z ustavo, njegova uporaba pa zato dopustna, samo skupaj z ureditvijo iz 156.a člena ZGO-1, kot je do odprave ugotovljene neustavnosti dopolnjena z odločbo Ustavnega sodišča. Vložitev odloga zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 je zato treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.
Določba 82. člena GZ je vsebinsko enaka določbi 152. člena ZGO-1, določb, ki bi omogočale presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v okviru odloga izvršbe ali kako drugače, pa GZ nima. Z ustavno odločbo ugotovljena neustavnost se odpravlja šele z ureditvijo v Gradbenem zakonu (GZ-1), ki bo začel veljati 1. 6. 2022. Ta nova ureditev pa se bo na podlagi petega odstavka 128. člena GZ-1 uporabljala tudi v postopkih izvršbe, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega GZ-1, če inšpekcijski ukrep do začetka uporabe tega zakona še ne bo izvršen.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157, 157/1, 157/2.
osnovna šola - redno šolanje - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - oblastno ravnanje - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja. Njeno (sporno) dejanje je bilo namreč neformalizirano, usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja zapovedi testiranja.
Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (31.12.2021) člen 10, 11. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157, 157/1, 157/2.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - posamični upravni akt - splošni pravni akt
S predmetno tožbo v upravnem sporu se zahteva ugotovitev nezakonitosti in protiustavnosti (določb) Odloka o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata kot splošnega pravnega akta, kar ni dopustno, saj Odloka ni mogoče opredeliti kot posamični akt niti kot dejanje organa.
V tožbi tudi ni navedena nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se odlok oz. posamezna določba odloka nanaša le na določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih okoliščin pripada tožnik. Poleg tega ni zatrjevano in izkazano, da se samo osebam iz tega kroga v konkretnem primeru spreminja pravni položaj (neposredno učinkuje samo na njih, ne pa tudi na druge). Torej tožba o zakonitosti akta, izdanega v obliki predpisa, kolikor ureja posamično razmerje, ni dopustna.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - abstrakten splošni akt - prostorski akti - pristojnost upravnega sodišča - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - pristojnost Ustavnega sodišča
Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenih zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu pa je razlog za zavrženje tožbe.
začasna odredba - dopustnost tožbe - procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe - kršitev ustavnih pravic - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Tožena stranka kot izvajalka osnovnošolskega izobraževanja sicer ni organ, ki izvaja javno oblast, niti ni nosilec javnega pooblastila, vendar po presoji sodišča ustavne pravice iz 157. člena URS ni mogoče zožiti samo na dejanja nosilca oblasti. V primeru tožbe za kršitev človekovih pravic s posameznimi dejanji torej ni pomembno kdo je tisti, ki posega v ustavne pravice, saj drugi odstavek 157. člena URS subjekta posega ne opredeljuje.
Tožeča stranka navaja, da dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo oziroma prepoved izobraževanja že sama po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo. Sodišče se z navedenimi tožbenimi trditvami ne strinja, saj tožeča stranka opredeljuje zgolj bodočo morebitno škodo, v zvezi s katero pa ne predlaga nobenega dokaza. Pa tudi če bi se štelo, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo oz. da se le-ta kaže v neustavnosti ureditve, na podlagi katere je bilo odrejeno šolanja na daljavo, je javna korist ostalih učencev, ki samotestiranje izvajajo v šoli in učiteljev, ki v pojavu pandemije zasledujejo pravico do javnega zdravja, večja od pravic tožnikov do izobraževanja v šoli brez testiranja in izkazovanja pogoja PCT.
pandemija - COVID-19 - odlok - poseg v ustavne pravice posameznika - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - drugo sodno varstvo - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki ga izpodbijajo tožniki, ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Odlok namreč naslavlja splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter ureja nedoločeno število bodočih primerov. Z določbo 8. člena Odloka in ostalimi akti se namreč na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), to pa pomeni, da ima naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njegovo izpodbijanje ni mogoče.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče le izpodbijanje posamičnih aktov oziroma dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. V obravnavanem primeru za vsebinsko odločanje sodišča o tožbi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva. Tožeča stranka ima zagotovljeno sodno varstvo zoper abstraktne pravne akte (akti, ki ne urejajo posamičnega pravnega razmerja) v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS, pred Ustavnim sodiščem.
Uporaba Standardov v postopkih izbire kandidatov na podlagi posebnega natečaja sodišču nalaga zadržano presojo, kar pomeni, da se sodišče ne spušča v strokovno presojo, ki jo je izvedla Komisija, ampak poseže v odločitev samo, če je očitno nerazumna. Zadržana presoja skladno s sodno prakso pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje.
ZAID člen 5, 55. ZUP člen 144. URS člen 2, 15, 155.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - pooblaščeni inženir - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - izpolnjevanje pogojev - mirovanje - začasno in občasno delo
Predložena pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela ne predstavlja pravne podlage po 55. členu v zvezi s 5. členom ZAID. Tožnik je polno upokojen. Že definicija upokojitve pomeni, da gre za zaključitev dela ali kariere, zaradi dosežene starosti ali delovne dobe za upokojitev. Povedano drugače: oseba, ki se upokoji, ne opravlja več svojih poklicnih nalog ''stalno'' in ''trajno''.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper abstraktne splošne akte. Slednje je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pridržano Ustavnemu sodišču RS.
ZLD-1 člen 5, 5/1, 5/3, 39, 39/2. URS člen 74, 74/2.
lekarniška dejavnost - lekarna - podružnica - vloga za izdajo soglasja - negospodarske javne službe
Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 namreč določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.
Nacionalni pravni režim negospodarske javne službe je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa pove, do katere mere je navedeni nacionalni pravni režim izločen iz dosega trgovinskih pravil prava EU. Katere od nacionalno pravno urejenih aktivnosti so negospodarske storitve splošnega pomena in zanje ključna ekonomska pravila prava EU niso uporabna, pove pravo EU in ne nacionalni pravni redi. Ni nedopustno, da je določena dejavnost po slovenskem pravu negospodarska javna služba, po pravu EU pa ni negospodarska storitev splošnega pomena. Tako je zato, ker je pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU.
ZOsn člen 75. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 52, 56.
otrok s posebnimi potrebami - usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja - največja korist otroka - zmotna uporaba materialnega prava - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami
Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi uveljavljala.
Dejstvo, da je B. B. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ na podlagi zahteve staršev ponudil vključitev program nižjega poklicnega izobraževanja pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa njemu pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil, in še ob nadaljnjih pogojih (iz tretjega odstavka 15. člena Ustave), da bi imela omejitev legitimen cilj in da bi bila s tega vidika dopustna, da bi bila omejitev primerna v tem smislu, da bi bilo z omejitvijo možno doseči legitimen cilj in če bi bila ta omejitev nujna tudi v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja.
Okrožnica ni upravni akt, ki ga za potrebe upravnega spora opredeljuje zakon, saj ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz področja upravnega prava in ne posega v javno pravno sfero, temveč gre za dopis, v katerem so, kot pravilno poudari toženka, navodila oziroma priporočila osnovnim šolam v zvezi z uporabo Odloka. Okrožnica ni niti posamičen akt, saj je naslovljena na vse osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in glasbene šole. Ker okrožnica ni posamičen akt, z izdajo katerega naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice, je sodišče že zato tožbo tudi na podlagi določbe 4. člena ZUS-1 zavrglo.
ZDPIDŠ člen 3, 11. ZUS-1 člen 64, 64/4. URS člen 22.
dodatek k pokojnini - pravica do dodatka k pokojnini - kriteriji za priznanje pravice do dodatka - športni dosežki - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost organa na pravno stališče sodišča - pravica do enakega varstva pravic
V tožnikovem primeru je prišlo do spremembe oziroma sprejema novega zakona v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Če bi upravni organ odločil pravočasno (ovire za pravočasen sprejem odločitve ni bilo, iz podatkov spisa in celo samega odgovora toženke izhaja, da je bil v skladu z določbami ZIPO že izoblikovan predlog za odločitev v zadevi, ki je bil poslan Vladi, Vlada pa o predlogu ni odločila, ampak je z odločanjem počakala na sprejem novega zakona in s tem zadržala uporabo veljavnega zakona, za kar ni imela pooblastila), bi tožnik izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Glede na navedene posebne okoliščine in namensko zadržanje uporabe veljavnega zakona je bila tožniku zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Zaradi pomena, ki ga ima konkretna zadeva za tožnika, je treba dati prednost varstvu pravic in pravnih koristi posameznika pred načelom zakonitosti in odločitev opreti na predpis, ki je veljal ob začetku upravnega postopka. S tem se tudi zagotovi enakopravno obravnavo istovrstnih vlog, ki jih sočasno vlagajo različne stranke.
ZZDej-K člen 41, 41/1. URS člen 14, 33, 49, 69, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem ovržen tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.
Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je kršen 14. člen Ustave, ker so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katero se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 so popolnoma druga, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Zato oba koncesionarja nista v enakem oziroma primerljivem položaju in tako v smislu 14. člena Ustave nista neenakopravno obravnavana.
Tožnici sporna določba po izteku koncesije ne preprečuje nadaljnjega opravljanja njene dejavnosti. Ne zgolj zato, ker je tožnica pravna oseba in kot taka ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Če ne bo pogojev za podaljšanje koncesije in se tožnica ne bo odločila, da bo svojo dejavnost opravljala izključno za samoplačnike, bo to pomenilo, da si bodo morali pri njej zaposleni delo oziroma zaposlitev poiskati drugje. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 14, 49, 74, 155.
koncesija - zdravstvena dejavnost - trajanje
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom tožnika o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je Ustavno sodišče RS presodilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ustavnopravno skladna. To pa posledično pomeni, da izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZUstS člen 1, 1/3. URS člen 33, 49, 74.
koncesije - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.