gospodarski spor majhne vrednosti - opravljanje upravniških storitev - stroški obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe - sklepčnost tožbe - pavšalne pritožbene navedbe - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti
Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah.
Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi stroške dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev, temveč je to navedla šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije v odgovoru na tožbo), kar je prepozno.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 7, 8, 286, 286a, 286a/1, 286a/4, 339, 339/2, 339/2-8.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prekluzija - novi dokazi - opravičljiv razlog za prepozen dokazni predlog - poziv sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik ob ustrezni skrbnosti navedbe v zvezi z izpiskom TRR (in dokaz) podati toliko časa pred narokom, da bi se toženka lahko do njih opredelila, najmanj pa toliko časa, da zaradi tega ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 286a. člena ZPP strankam tudi med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dodatno obrazložijo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke itd., vendar tak poziv ni obligatoren, kar še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnika zastopala kvalificirana oseba. Ker je šele na zadnjem naroku navajal nova dejstva in predložil nov dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nekrivda tožnika ni podana.
KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2.. ZPP člen 7, 212.
plačilo plače - dodatek za delo v rizičnih razmerah - epidemija - trditveno in dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava
Toženec je za vtoževano obdobje tožniku izplačal dodatek iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 85 % opravljenih ur dela. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo preostalih 15 % opravljenih ur dela je obrazložilo s tem, da ima delodajalec na podlagi 39. člena KPJS pravico odločiti, da dodatka delavcem ne bo izplačeval za ves delovni čas in hkrati določiti delo, ki se opravlja v rizičnih razmerah in časovni obseg opravljanja tega dela. To je toženec storil s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih, v katerem je za vse magistre farmacije, ki delo opravljajo v lekarni, določil, da delo v nevarnih pogojih predstavlja tisto delo, ki je vezano na neposreden stik z uporabniki storitev in obsega 85 % delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta Sklep sam po sebi še ne predstavlja podlage za zaključek, da je tožnik opravljal delo v nevarnih pogojih res le 85 % delovnega časa in da nasprotnega ni mogoče dokazati. Sklep je splošne narave in kot tak ne more avtomatično izključiti možnosti, da so delavci dejansko opravili v nevarnih pogojih delo v večjem obsegu, kot ga predvideva Sklep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057898
ZKP člen 357, 357-4, 358, 358-3, 372, 372-3, 383, 383/1. KZ-1 člen 34, 54, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 240, 240/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
oprostilna sodba - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - zastaranje kazenskega pregona
Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je desetletni zastaralni rok že potekel.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - napake volje - zmota v nagibu - prevara - bistvena zmota - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
V obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da tožnik ob podpisu sporazuma ni imel sposobnosti razsojanja, temveč je bila ta sposobnost le bistveno okrnjena, s čimer pa neveljavnosti sporazuma ni mogoče utemeljiti. Pri tožniku je bil stik z realnostjo ohranjen, iz ugotovitev izvedenke pa tudi izhaja, da je vedel, da podpis sporazuma zanj pomeni izgubo zaposlitve. Tudi sicer je sporazum v primeru, če delavec ni bil sposoben za razsojanje, ničen, tožnik pa takega tožbenega zahtevka niti ni uveljavljal.
Dejanja, v konkretnem primeru zadržanje določenega dela gotovine zase, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom oziroma jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti si premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevanega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki se lahko stori med drugim le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ima oporo že v zakonskem besedilu in smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takšnih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oz. obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.
Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.
Zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.
avtorsko delo - avdiovizualno delo - moralne avtorske pravice - uporaba avtorskega dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - soavtorji avdiovizualnega dela - filmska glasba - filmska glasba v avdiovizualnih delih - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravica do spoštovanja dela
Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00057135
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 14/2-1. OZ člen 365. ZPP člen 124, 124/2, 124/4, 212, 213, 214, 214/2.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - obstoj terjatev - pravnomočen sklep o izvršbi - neprerekana dejstva - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - dokazovanje - pravno relevantna dejstva - priznana dejstva - vsebina zapisnika - ugovor zoper vsebino zapisnika - trajnejša nelikvidnost - ustavitev izvršbe na denarna sredstva - nova sredstva izvršbe
S pritožbenim očitkom o nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede dolžnikovega priznanja upnikove terjatve v višini cca. 50.000,00 EUR pritožnik dejansko izpodbija pravilnost vsebine zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka z dne 19. 4. 2022 (p. d. 13) je zapisnik sestavljen skladno s prvim odstavkom 124. člena ZPP na samem naroku z narekom sodnice zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Zoper vsebino zapisnika imajo stranke pravico ugovarjati na samem naroku, kar je treba zapisati na koncu zapisnika tako o ugovorih, ki jim je bilo ugodeno, kot tudi na zahtevo strank o ugovorih, ki jim ni bilo ugodeno (drugi in četrti odstavek 124. člena ZPP). Zapisu na naroku „po izračunih dolžnika njegov dolg upniku znaša cca. 50.000,00 EUR“, pa dolžnik oziroma njegov pooblaščenec na naroku ni ugovarjal. Zato ni razumnega razloga za dvom v pravilnost navedenega zapisa. Z navedenim očitkom o nepravilnim zapisu spričo obrazloženega dolžnik ne more uspeti.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16, 16/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 38, 72, 72/4.
Glede stroškov za prevzem dolžnikovega plačila dne 1. 3. 2022 v višini 50 točk, ki jih je izvršitelj obračunal na podlagi četrte alineje tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, pa je sodišče prve stopnje v točkah 8 do 12 obrazložitve sicer pravilno povzelo (oziroma delno dobesedno prepisalo) vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 872/2018 z dne 7. 2. 2019, vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je v tem sklepu sprejeto stališče višjega sodišča glede vprašanj, ki so ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške, ki jih je izvršitelj obračunal v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila, apliciralo na okoliščine konkretnega izvršilnega postopka; torej na podlagi katerih konkretnih okoliščin, oziroma ravnanj izvršitelja, dolžnika oziroma upnika v predmetnem postopku je ugotovilo dejstva, ki so glede na stališče, sprejeto v zadevi I Ip 872/2018, ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške izvršitelja, nastale v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila.
krivdni stroški - krivdni razlog za nastanek stroškov - prisilni privod
S pritožbo ni mogoče soglašati. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP je obdolženec, pa tudi oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ... vselej dolžan plačati, ne glede na izid kazenskega postopka, stroške nastale s privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso. Obdolženi A. A. je 20. 12. 2021 prejel vabilo sodišča za narok dne 13. 1. 2022, prevzem vabila pa je tudi lastnoročno podpisal, kot je to razvidno iz povratnice pripete k list. št. 100. Kljub izkazanemu vabilu pa obdolženec na narok 13. 1. 2022 ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Glede na navedeno je sodišče odredilo privedbo po delavcih Policijske postaje, ki je bila realizirana 28. 2. 2022.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o prvi prodaji - prodaja premoženja - prijava izločitvene pravice - materialne avtorske pravice - pravočasna prijava izločitvene pravice - sodna praksa - ovira za prodajo premoženja - postopek preizkusa terjatev
Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja.
Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057877
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 10, 20. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 7, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - nezakonito zadržanje otroka - običajno prebivališče - novo običajno prebivališče - Švica - država članica EU - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - začasna odredba - starševska odgovornost
Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge države članice v trenutku, ko otrok v drugi državi članici pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka med državami članicami. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.
rok za dopolnitev tožbe - pravočasna dopolnitev tožbe - dokaz o pravočasnosti
Vloga, ki je vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Iz priloženih dokazil izhaja, da je bila vloga poslana sodišču priporočeno. Zato se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Zato je treba šteti, da je bila dopolnitev tožbe poslana sodišču pravočasno, v petnajstdnevnem roku.
sprememba višine preživnine - zahtevek za znižanje preživnine - spremenjene razmere na strani preživninskih zavezancev - izvršilni naslov - bistvena sprememba - dolžnost preživljanja otrok
Vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, saj bi tak pristop povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo institut pravnomočne sodne odločbe. Ta namreč ne pomeni le trenutne ureditve razmerja med preživninskim zavezancem in upravičencem, temveč je to urejeno tudi za vnaprej, torej za prihodnost. Sodišče lahko preživninsko obveznost spremeni le, če ugotovi, da je sprememba bistvena, tako da je bistveno porušeno ravnovesje med zmožnostima obeh staršev in potrebami preživninskega upravičenca, ki je bilo vzpostavljeno s prvotnim izvršilnim naslovom.
Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je predlagatelj zamenjal delo, da bi se izognil vplivu stresa in dolgotrajnega sedečega dela na zdravje, vendar to ne more predstavljati upravičenega razloga za spremembo njegove preživninske obveznosti. Starši so dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da preživljajo svoje otroke, zato se predlagatelj, ki je usposobljen za na trgu iskano in cenjeno delo v špediciji, zaradi nižjih dohodkov pri opravljanju udobnejšega dela na spremenjene okoliščine ne more uspešno sklicevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
plačilo pravdnih stroškov - odločitev o pravdnih stroških - stroškovnik - odmera stroškov - očitna napaka pri poimenovanju stranke - popravni sklep - napačen pravni pouk - dopolnilna sodba
Ker je iz stroškovnika jasno razvidno za katera opravila so stroški priglašeni in komu so nastali, poleg tega pa je tožnica stroške priglasila tudi sproti v posameznih vlogah, zgolj očitna napaka na stroškovniku pri oznaki stranke na višino odmere ni vplivala.
Odsotnost naziva sodišča, ki bo odločalo o pritožbi, ne predstavlja očitne pisne pomote ali pomanjkljivosti glede oblike oziroma neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00057075
GZ člen 3, 3/1-17. OZ člen 494, 495. ZPP člen 243.
prodajna pogodba za nepremičnino - stanovanjska hiša - prodaja v stečajnem postopku - javna dražba v stečajnem postopku - omejitve javnopravne narave - pravna napaka prodane stvari - gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem - nelegalna gradnja (črna gradnja) - inšpekcijska odločba - pravilnost izpolnitve - odgovornost prodajalca - predpostavke odgovornosti - promet z nepremičnino - uporabno dovoljenje - izračun znižanja - tržna vrednost nepremičnine - oblikovalni tožbeni zahtevek - cenilec gradbene stroke - predpravdno izvedensko mnenje - strankine navedbe - dokazovanje z izvedencem - nepristranskost izvedenca
Pravilnost prodajalčeve izpolnitve se presoja na trenutek, ko bi svojo obveznost moral izpolniti, in ne more biti odvisna od bodočih negotovih dogodkov. Tako tudi ne od aktivnega ali pasivnega ravnanja tretje osebe. To pa pomeni, da zaključka o pravni napaki ne gre vezati na to, da gradbena inšpekcija (po prodaji) vse do danes ni izdala odločbe, da gre za črno gradnjo.
Za presojo medsebojnih kupčevih in prodajalčevih pravic je odločilno pravno stanje stvari v trenutku, ko zapade prodajalčeva zaveza, ko bi torej moral na kupca prenesti lastninsko pravico in mu omogočiti, da stvar prejme v dogovorjenem ali običajnem pravnem stanju. Nesporno v tem postopku je, da je bila (v trenutku prodaje) gradnja izvedena v nasprotju z izdanima gradbenima dovoljenjema, o tem, da gre za neskladje, ki ga ni mogoče sanirati, pa se je sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom v listine A 13 in A 11. Če je gradnja izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pa – v nasprotju s pritožbenimi očitki – zaključek prvostopenjskega sodišča, da takšno stanje onemogoča pridobitev uporabnega dovoljenja in otežuje nadaljnje razpolaganje z lastnino, ni napačen. Lastninska pravica je namreč v takšnem primeru omejena s pravico tretjega - države.
Za omejitve javnopravne narave prodajalec odgovarja, če kupcu niso bile znane in ne, če bi mu morale biti znane, ob pogoju, da je prodajalec vedel zanje ali vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil.
Tožeča stranka je svoj zahtevek pravilno oblikovala na način, da je v 1. točki podala oblikovalni zahtevek, da se kupnina po prodajni pogodbi zniža na točno določen znesek, sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da je zahtevek v tem delu ugotovitveni in ga na račun pomanjkanja predpisa, ki bi določal, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, pa tudi zaradi pomanjkanja druge pravne koristi od ugotovitve pravice, zavrglo.
Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje, namreč ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb.