ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 7, 8, 286, 286a, 286a/1, 286a/4, 339, 339/2, 339/2-8.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prekluzija - novi dokazi - opravičljiv razlog za prepozen dokazni predlog - poziv sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik ob ustrezni skrbnosti navedbe v zvezi z izpiskom TRR (in dokaz) podati toliko časa pred narokom, da bi se toženka lahko do njih opredelila, najmanj pa toliko časa, da zaradi tega ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 286a. člena ZPP strankam tudi med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dodatno obrazložijo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke itd., vendar tak poziv ni obligatoren, kar še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnika zastopala kvalificirana oseba. Ker je šele na zadnjem naroku navajal nova dejstva in predložil nov dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nekrivda tožnika ni podana.
gospodarski spor majhne vrednosti - opravljanje upravniških storitev - stroški obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe - sklepčnost tožbe - pavšalne pritožbene navedbe - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti
Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah.
Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi stroške dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev, temveč je to navedla šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije v odgovoru na tožbo), kar je prepozno.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 227, 227/5, 258, 258/2, 337, 337/1.. ZDR-1 člen 131, 131/1.
terjatve iz delovnega razmerja - voznik - pritožbene novote - sorazmerni del regresa za letni dopust - stroški mediacije - dnevnice za delo na službeni poti - nepredložitev listinske dokumentacije
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju števila in trajanja voženj, od česar je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo dnevnic, pravilno poleg dejstva, da toženec ni predložil potnih nalogov (zaradi česar je štelo, da je njihova vsebina takšna, kot zatrjuje tožnik; peti odstavek 227. člena ZPP), upoštevalo vsebino tožnikove izpovedi, s katero je potrdil svoje navedbe. Toženec bi s predložitvijo potnih nalogov dokazoval svoje ugovore iz odgovora na tožbo glede števila delovnih dni v posameznem mesecu in trajanja voženj, na kar ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno posebej opozarjati.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka s plačilom zneska 168,00 EUR plačala sodno takso po tar. št. 2321, torej za pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika v izpodbijani zamudni sodbi in sklepu. V preostalem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pa je utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo štelo za delno umaknjeno. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na opredelitev, na kaj se nanaša plačana sodna taksa, saj je to iz samega zneska jasno razvidno.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - odločba o kazni - kazen zapora - predpisana kazen - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - kršitev kazenskega zakona
Prvostopenjsko sodišče je ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora.
Prvostopenjsko sodišče je z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je višje sodišče ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1 obtožencu določilo kazen enega leta zapora.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - napake volje - zmota v nagibu - prevara - bistvena zmota - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
V obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da tožnik ob podpisu sporazuma ni imel sposobnosti razsojanja, temveč je bila ta sposobnost le bistveno okrnjena, s čimer pa neveljavnosti sporazuma ni mogoče utemeljiti. Pri tožniku je bil stik z realnostjo ohranjen, iz ugotovitev izvedenke pa tudi izhaja, da je vedel, da podpis sporazuma zanj pomeni izgubo zaposlitve. Tudi sicer je sporazum v primeru, če delavec ni bil sposoben za razsojanje, ničen, tožnik pa takega tožbenega zahtevka niti ni uveljavljal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057468
ZASP člen 22, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - ne bis in idem - deljiva terjatev - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - gospodarska pogodba - gospodarski spor - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - zastaranje zahtevka
Okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka.
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.
Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.
Zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - požar - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - nerazumljiv izrek - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - neprištevnost storilca - izključitev kazenske odgovornosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahkomiselno mislil … nerazumljivi, pa tudi v nasprotju sami s seboj.
nujni in enotni sosporniki - pripoznanje tožbenega zahtevka - pravdni stroški po uspehu - neobstoj povoda za tožbo - stroški posameznega sospornika - neenotna sodna praksa - dokaz o dolžnikovi lastnini
Bistveno za odločitev o stroških pritožnice je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pritožnica je res pripoznala zahtevek, a sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tega glede na položaj tožencev kot nujnih in enotnih sospornikov niti ni moglo narediti. Pripoznava le nekaterih od sospornikov v takšni situaciji ni učinkovita, tožbeni zahtevek bi lahko pripoznali le vsi (ki jih je tožnica morala tožiti) skupaj. Odločitev o tožbenem zahtevku torej ni bila posledica pripoznave, ampak je tožnica v pravdi uspela. To je razlog, da določbe 157. člena ZPP ni mogoče uporabiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00057012
ZUreP-2 člen 206, 206/1, 206/2, 208. ZCes-1 člen 13, 14.
rekonstrukcija ceste - razlastitev nepremičnine - odškodnina za škodo zaradi razlastitve nepremičnine - odškodnina za stroške povezane z razlastitvijo - parcelacija zaradi razlastitve - evidentiranje meje - neurejena meja - manjvrednost nepremičnin
V obravnavani zadevi ni bistveno, ali imata parceli, ki sta nasprotnemu udeležencu ostali po razlastitvi, urejene vse mejne točke, temveč, ali mu je zaradi razlastitve nastala dodatna škoda. Trditveno in dokazno breme, da je preostalo zemljišče zaradi (delne) neurejenosti meje manj vredno, kot je bilo pred razlastitvijo, je na pritožniku. Nasprotni udeleženec v postopku ni zatrjeval, da bi predhodni parceli pred parcelacijo imeli v celoti urejene vse mejne točke s sosednjimi zemljišči ter bi prav razlastitev povzročila spremembo v urejenosti meje, prav tako ni dokazal, koliko bi bila zaradi neurejenih mejnih točk zmanjšana vrednost preostalega zemljišča. Ta namreč ni nujno enaka kot predvideni strošek geodetske odmere, ki ga uveljavlja in ki bistveno presega vrednost razlaščene nepremičnine, na kar je predlagateljica v postopku tudi opozorila. Ker nasprotni udeleženec ni dokazal večje škode, kot jo predstavlja vrednost razlaščenega zemljišča, je odločitev sodišča prve stopnje o višini določene odškodnine pravilna.
ZPP člen 334, 334/3, 335, 336, 346, 346/1, 365, 365-1.
zavrženje pritožbe - nepodpisana pritožba
Iz jasnih določb 335. člena ZPP, ki določa obvezne sestavine pritožbe, tretjega odstavka 334. člena ZPP in 336. člena ZPP evidentno izhaja, da mora pritožba vsebovati tudi podpis pritožnika, sicer gre za nepopolno pritožbo, katero sodišče stranki ne vrača v dopolnitev. V tem sporu je ključna ugotovitev sodišča, da tožnik pritožbe ni podpisal, čeprav je bil o tem pravilno poučen. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP pritožbo zavrglo.
Številni očitki o nedopustnosti ravnanj nasprotnega udeleženca zoper predlagatelja so se izkazali kot neutemeljeni (spolna zloraba, itd.). Ugotovljena pa so bila številna nesoglasja med staršema predlagatelja glede stikov in njegovega skrbništva, ki pa se morajo urejati v drugih postopkih in ne v postopku po ZPND. V tem je tudi temeljni razlog, zaradi katerega mora predlagatelj plačati stroške nasprotnemu udeležencu.
OZ člen 18, 18/1, 28, 28/2, 91, 94, 100, 100/1, 120, 120/3.
izjava volje s konkludentnimi dejanji - sprejem ponudbe - plačilo računa - specificiran račun - splošni pogoji pogodbe - uporaba splošnih pogojev - seznanjenost s splošnimi pogoji - skrbnost pri sklepanju pogodbe - ugovor napake volje - izpodbijanje pogodbe - ničnost pogodbe - uveljavljanje ničnosti pogodbe - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - posredni ali indicijski dokazi - odgovornost za napako - razbremenitev odgovornosti za napake
Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe.
Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se pogodba o podaljšanem jamstvu nanje sklicuje. Če se posebni odgovor sklicuje na splošne pogoje velja, da drugo pogodbeno stranko veže splošna dolžnost skrbnega ravnanja. V običajno skrbnost pri sklepanju pravnih poslov štejemo, da se stranka seznani z vsebino listin, na katere je opozorjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057877
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 10, 20. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 7, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - nezakonito zadržanje otroka - običajno prebivališče - novo običajno prebivališče - Švica - država članica EU - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - začasna odredba - starševska odgovornost
Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge države članice v trenutku, ko otrok v drugi državi članici pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka med državami članicami. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o prvi prodaji - prodaja premoženja - prijava izločitvene pravice - materialne avtorske pravice - pravočasna prijava izločitvene pravice - sodna praksa - ovira za prodajo premoženja - postopek preizkusa terjatev
Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja.
Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00057135
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 14/2-1. OZ člen 365. ZPP člen 124, 124/2, 124/4, 212, 213, 214, 214/2.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - obstoj terjatev - pravnomočen sklep o izvršbi - neprerekana dejstva - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - dokazovanje - pravno relevantna dejstva - priznana dejstva - vsebina zapisnika - ugovor zoper vsebino zapisnika - trajnejša nelikvidnost - ustavitev izvršbe na denarna sredstva - nova sredstva izvršbe
S pritožbenim očitkom o nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede dolžnikovega priznanja upnikove terjatve v višini cca. 50.000,00 EUR pritožnik dejansko izpodbija pravilnost vsebine zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka z dne 19. 4. 2022 (p. d. 13) je zapisnik sestavljen skladno s prvim odstavkom 124. člena ZPP na samem naroku z narekom sodnice zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Zoper vsebino zapisnika imajo stranke pravico ugovarjati na samem naroku, kar je treba zapisati na koncu zapisnika tako o ugovorih, ki jim je bilo ugodeno, kot tudi na zahtevo strank o ugovorih, ki jim ni bilo ugodeno (drugi in četrti odstavek 124. člena ZPP). Zapisu na naroku „po izračunih dolžnika njegov dolg upniku znaša cca. 50.000,00 EUR“, pa dolžnik oziroma njegov pooblaščenec na naroku ni ugovarjal. Zato ni razumnega razloga za dvom v pravilnost navedenega zapisa. Z navedenim očitkom o nepravilnim zapisu spričo obrazloženega dolžnik ne more uspeti.
Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne (napačne) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člen ZPP) in s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
avtorsko delo - avdiovizualno delo - moralne avtorske pravice - uporaba avtorskega dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - soavtorji avdiovizualnega dela - filmska glasba - filmska glasba v avdiovizualnih delih - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravica do spoštovanja dela
Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).