OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00085178
Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 44, 44/2. ZJU člen 53, 53/2, 74, 74/1, 76, 76/1, 79, 79/1. ZUP člen 31, 31/3. ZBPP člen 34, 34/2.
javni uslužbenec - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta - (ne)izpolnjevanje pogojev - sistemizacija delovnih mest
Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.
ZPP člen 394, 394-1, 394-2, 394-4, 394-6, 394-7, 394-9, 394-10, 394-11, 396, 396/3, 406, 406/3. URS člen 14, 23, 35.
obnova postopka - obnovitveni razlogi
Predlog za obnovo postopka je toženka vložila iz razlogov po 1., 5., 6., 7., 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, vendar se glede na vsebino predloga ta dejansko nanaša le na uveljavljanje razloga iz 10. točke citirane določbe, medtem ko glede preostalih razlogov toženka ni podala ustreznih trditev.
Prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost.
SPZ člen 43, 45, 77. ZTLR člen 28. ZNP-1 člen 167.
sodna določitev meje - kriteriji za določitev - močnejša pravica - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - posest - dobroverna posest - priposestvovalna doba - tek priposestvovalne dobe - začetek teka priposestvovalne dobe - družbena lastnina
Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice.
Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina.
Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati.
Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih časovnih obdobjih, zaključilo pa se je s sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997.
Postavlja se tudi vprašanje, ali je podan pogoj dobrovernosti za celotno 20-letno priposestvovalno dobo.
ODZ paragraf 1479. SPZ člen 154, 154/2, 154/2-5, 154/3. ZZK-1 člen 105, 206. OZ-UPB1 člen 365, 369, 369/3, 369/4. ZPP člen 2, 353.
prenehanje hipoteke - ugasnitev hipoteke s potekom časa - zastaranje - materialni prekluzivni rok - zastaralni rok - razlaga prava
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo.
Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.
napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - sporna dejstva od katerih je odvisna dedna pravica - lastnoročna oporoka - pristnost oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - datum - neveljavnost lastnoročno zapisane oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - vprašanje oporočne sposobnosti - izpodbojna domneva
Oporoka je sestavljena v zakonsko predpisani obliki, testirala pa je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno.
ZVarCP člen 8, 8/2, 24, 25. Poslovnik varuha človekovih pravic (1995) člen 6.
odgovornost države za delo Varuha človekovih pravic - zavrnitev tožbenega zahtevka - neobstoj protipravnega ravnanja - tiskovna konferenca - v okviru pooblastil - prekoračitev pooblastila - mnenje Varuha človekovih pravic
Med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh človekovih pravic o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve.
Protipravnosti ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco.
stroški potrebni za pravdo - zahteva za povrnitev pravdnih stroškov - obrazloženost odmere stroškov - odmera stroškov na stroškovniku - vpogled v sodni spis - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - stroški za pregled listin - stroški za sestavo vloge - predpravdni stroški
ZZZDR člen 51, 58, 59. SPZ člen 8, 48. ZPP člen 285.
skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - vlaganja v tujo nepremičnino - vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - poslovni delež kot skupno premoženje - določnost zahtevka - vrednost vlaganj v nepremičnino - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - posebno premoženje - materialno procesno vodstvo
Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar.
Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini.
Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek.
Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more zajeti gospodarske družbe kot samostojnega pravnega subjekta, temveč le poslovni delež na tej družbi.
Namen razjasnitvene dolžnosti sodišča je tudi preprečiti, da bi stranka prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, čeprav bi iz njenih navedb izhajalo, da bi lahko uspela.
ZGJS člen 76. ZNP-1 člen 21, 22, 42. ZPP člen 8, 238, 238/1, 260, 260/3, 263. ZVEtL-1 člen 4, 42, 43, 44, 54. ZTLR člen 12.
etažni lastniki kot sosporniki - materialni sosporniki - kršitev pravice do izjave v postopku - ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjene nepremičnine v družbeni lasti - javna infrastruktura - parkirišča
Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana.
To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik).
Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-1 prevladalo stališče, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip), zaradi česar je treba upoštevati tako namenjenost za redno rabo, ki je bila določena že ob izgradnji stavbe, kakor tudi poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča vse do leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL. Vendar je v predmetni zadevi nasprotna udeleženka ugovarjala, da sporne parcele predstavljajo javno infrastrukturo, zato je treba ugotavljati rabo spornih parcel do leta 1993, ko je prišlo do lastninjenja javne infrastrukture po določbah ZGJS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve).
Glede na navedeno več razlogov govori za to, da sporne parcele (parkirišča) predstavljajo javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 na podlagi ZGJS, ne pa za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki bi lahko bilo predmet lastninjenja leta 1997 na podlagi določb ZLNDL.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083969
ZKP člen 4, 4/1, 8, 15, 148, 148/6, 355, 355/2, 402, 402/3. URS člen 19, 19/3, 62.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - uradna dolžnost - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - pravica tujca do uporabe svojega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravica do tolmača - znanje angleškega jezika - nasprotujoči si dokazi - pravica do obrambe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.
Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici d0 poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).
DZ člen 157, 160, 160/1, 161, 162. ZNP-1 člen 108.
predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - ukrepi za varstvo koristi otroka - izdaja začasne odredbe v sporu iz družinskopravnih razmerij - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - začasna odredba o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - ogroženost otroka - korist mladoletnega otroka - neustrezna komunikacija - grožnja - nasilje nad otrokom - lažna prijava škodnega dogodka - sum spolne zlorabe - omogočanje stikov - onemogočanje stikov z očetom - stiska otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - Društvo za nenasilno komunikacijo - trening starševskih veščin - dodelitev spisa drugemu sodniku - dvom o nepristranskosti sodnika
Sodišče mora v postopku za varstvo koristi otroka tudi po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, če ugotovi, da je otrok ogrožen ter bi se z njeno izdajo njegova ogroženost odpravila ali vsaj omilila.
Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi.
Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.
začasna odredba o preživnini - otroški dodatek - višina preživnine
V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa razumno in življenjsko sprejemljivo pojasnilo, kako je ocenilo nujne življenjske stroške za mladoletnega otroka in da predlagateljica ni niti konkretizirano navajala niti ni dokazala, da so stroški samoplačniških terapij nujni za razvoj mladoletnega otroka.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - ureditev stikov - stiki v korist otroka - trajanje stikov - stiki brez prenočevanja - telefonski stiki z otrokom - stiki med šolskimi počitnicami - prepoved prehoda državne meje z otrokom - stiki otroka s sorodniki - prepustitev stanovanja - ogroženost otroka - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - naknadna kontradiktornost
Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Stališča udeležencev postopka o tem, kaj je za otroka bolj koristno, torej niso relevantna. Prav tako začasne odredbe niso sredstvo za sprotno urejanje spornih razmerij v razpadli družini, temveč je njihova izdaja omejena na primere, ko je otrok tako ogrožen, da njegova zaščita terja takojšnje ukrepanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083909
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja z začasno odredbo - začasno zadržanje - tehtanje ustavnih pravic - zaščita potrošnika - pravica do sodnega varstva - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi - sodna praksa Sodišča EU - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - opredelitev do navedb strank - dodatna izvedba dokazov - kršitev pravice do izjave
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič, izvedba dokaza tudi ni zamudna. Poleg tega je bilo zaslišanje predlagano v fazi odločanja o ugovoru, torej potem, ko je bila začasna odredba že izdana.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1. OZ člen 106, 639, 639/1, 639/2, 639/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - jamčevalni zahtevek - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na račun podjemnika - pravica podjemnika, da odpravi napako - protispisnost
V primeru napake, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno ali izvršeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, mora naročnik primarno uveljaviti zahtevek za odpravo napake in podjemniku določiti primeren rok za odpravo napake. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila, odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil. Naročnik pa ni dolžan podjemniku dati primernega roka, da napako odpravi, če je očitno, da podjemnik tudi v tem dodatnem roku napake ne bo odpravil.
Iz konkretiziranih pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnica v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dopustno.