Pritrditi je pritožnici tudi v delu, kjer smiselno poudarja, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjeno pod vplivom zmote, zadostno opredeljeno. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca (v posledici zgoraj opisanih ravnanj) oškodoval za kupnino v višini 23.000,00 EUR. Sicer res ni izrecno navedeno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izročil ta znesek, vendar to niti ni nujno, saj je iz opisa, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, jasno razbrati, da je oškodovanec kot tožilec nastopal v vlogi kupca, katerega bistvena obveznost v skladu s prodajno pogodbo je ravno plačilo kupnine prodajalcu (obdolžencu).
Treba je upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Dejansko je to lahko omejitev, ki je praktično izenačena z odvzemom možnosti sodelovanja v postopku, saj v določenih primerih že po naravi stvari začasni zastopnik ne bo mogel vedeti ničesar o zadevi in pravic stranke ne bo mogel učinkovito braniti. To je pomembno predvsem v situacijah, ko je bivališče stranke neznano in v primerih, ko je stranka v tujini, kar smiselno zatrjuje pritožnica. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, sprejeti po tehtanju med pravico upnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in med pravico dolžnika do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. V ta namen mora sodišče opraviti vsa dejanja, preko katerih bi bilo mogoče vročiti pisanje neposredno stranki in torej postavitev začasnega zastopnika pomeni skrajni ukrep (ultima ratio), pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča in za pravilno vročitev sodnih pisanj stranki (vključno s sklepom o postaviti začasnega zastopnika).