Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik sklep o izvršbi (delno, glede izterjave 70,00 EUR) obrazloženo izpodbijal samo v delu, v katerem je za izterjavo v sklepu o izvršbi navedene terjatve dovoljena izvršba, ne pa tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ravnalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ in sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot se zavzema pritožba, ampak je z ugovorom v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ pravilno postopalo kot v postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.