Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.
V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.
Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).