Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča o nedopustnosti uporabe 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Pri vprašanju uporabe zakona, ki v času nastanka najemnega razmerja še ni veljal (SZ-1), gre za vprašanje uporabe pravne norme za konkreten dejanski stan, ki je nastal pred njeno uveljavitvijo, vendar še ni bil zaključen: najemna pogodba je bila sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, zatrjevani odpovedni razlog pa je nastopil v času veljavnosti SZ-1. Gre za t. i. nepravo (dejansko) retroaktivnost, ki je podana takrat, kadar je kljub formalni veljavnosti za naprej dejansko prišlo do poslabšanja položaja posameznika. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (načela pravne varnosti in zaupanja v pravo). Neprava retroaktivnost ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga. Za odgovor na vprašanje, ali se občina, upoštevajoč dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, lahko sklicuje na odpovedne razloge po SZ-1, je treba opraviti tehtanje ustavno varovanih dobrin - zaupanja posameznika v trajnost obstoječega razmerja na eni strani in ustavno varovane dobrine, ki jo varuje spremenjena zakonodaja, na drugi strani. Ker gre za pravno vprašanje, je to tehtanje lahko opravilo pritožbeno sodišče.

Občasno pobiranje pošte in hramba stvari v stanovanju ni uporaba stanovanja v smislu 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Glede na vsebino in namen varstva najemnikovega pravnega položaja (tudi njegove pravice do spoštovanja doma), je kot uporabo (službenega) stanovanja šteti zgolj bivanje v njem. Drugačno stališče (stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje) bi bilo pravno nevzdržno, saj bi prekomerno poseglo v upravičenja, ki jih lastnik službenega najemnega stanovanja lahko uresničuje z institutom odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov na strani najemnika.

Slabi, celo nevarni bivalni pogoji, so po presoji pritožbenega sodišča lahko upravičen razlog za neuporabo stanovanja. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora, da se je izselil, ker varna uporaba stanovanja ni bila več mogoča.

Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.

Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.

Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.

Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.

Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.

Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena.

Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje.

Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.

Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.