V svojih poročilih upravitelj omenja znesek 7.500 EUR v okviru pojasnjevanja zadnjih znanih javno objavljenih bilanc podjetja, v postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da upravitelj ni prejel nobenih podatkov, ne listin o tem, da bi imela družba kakršnokoli premoženje (še zlasti ni prejel nobene dokumentacije o terjatvah stečajnega dolžnika). Tega pritožba ne zanika, pač pa poskuša odgovornost za pridobivanje listin prevaliti na upravitelja. V kolikor poslovne dokumentacije ni in upravitelj nima nobenih konkretnih podatkov, ker mu pritožnica kljub večkratnim pozivom ničesar od navedenega ni posredovala, ne more ukrepati. Ugotovi lahko le, da premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ni.
Izrek sklepa nasprotuje razlogom v sklepu oziroma razlogi v sklepu glede na izrek niso razumljivi, zato obeh izpodbijanih sklepov ni moč preizkusiti.
Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.
Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da so slive ob dostavi v njeno skladišča na kamionu pregledali in na tovorni list CMR podali pripombo o kvaliteti, saj delna količina dobavljenih sliv sploh ni ustrezala predhodno dogovorjeni kvaliteti in ceni, o čemer so takoj obvestili dobavitelja. S tem je smiselno zatrjevala obstoj stvarnih napak (459. člen OZ), vendar svojih trditev ni ustrezno konkretizirala, saj ni določno navedla, katere lastnosti sliv (blaga) naj bi bile dogovorjene oziroma kakšna je bila dogovorjena kvalitete, v čem naj bi bila neustreznost dobavljenih sliv in v kakšnem obsegu naj bi bila podana, prav tako ni časovno opredelila, kdaj naj bi napako grajala tožnici.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.
Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.
Utemeljitev v predlogu predračuna je v vsakem primeru premalo jasna, v nobenem primeru pa s premoženjem stečajnega dolžnika ni mogoče razpolagati brez določno opredeljene pravne podlage.
Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.
Čeprav se uradno prijavljeni naslov prebivališča ne ujema nujno z naslovom, kjer naslovnik vročanja dejansko živi in ki je po splošno sprejetih stališčih odločilen za pravilnost vročitve, bo eno in drugo večinoma sovpadalo. Zato, in pa ker zlasti slednjega od naslovov tistega, zoper katerega sproža civilni postopek, predlagatelj zaradi njunega predhodnega razmerja (npr. zaradi navedbe naslova kreditojemalca v kreditni pogodbi) pogosto pozna (ter še splošneje zaradi narave civilnega postopka, v katerem je pobuda za ukrepanje in odgovornost za uspeh primarno na strankah), bo sodišče predlagateljev predlog (tožbo, predlog za začetek postopka osebnega stečaja itd.) najprej vročalo na naslov, naveden v predlogu. Raziskovanje sodišča o naslovu, kjer naslovnik vročanja dejansko živi, med drugim z vpogledom v centralni register prebivalstva (CRP), pride v poštev šele, kadar vročanje na naslovu, navedenem v predlogu, ni uspešno. To izhaja iz 143. člena ZPP, pri katerem se določba vsakega nadaljnjega odstavka uporabi šele, če vročanje po določbi prejšnjega ni uspešno, poizvedba sodišča v CRP in vročanje pa sta urejena šele v tretjem odstavku.