določitev preživnine ob sporazumni razvezi zakonske zveze - preživnina za mladoletnega otroka - korist mladoletnega otroka - zavrnitev poravnave
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljene potrebe ml. otroka, preživninski dogovor v skladu s katerim bo predlagatelj plačeval preživnino v višini 100,00 EUR, ni v korist otroka in je takšen predlog v skladu s 96. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pravilno zavrnilo.
Dedno izjavo, podano v zmoti, je mogoče izpodbijati le s tožbo, ne pa s pritožbo zoper sklep o dedovanju, zato pritožbene navedbe o zmoti ne morejo biti uspešne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084845
URS člen 23. OZ člen 417, 417/1. SPZ člen 146, 146/4, 154, 154/2. ZGD-1 člen 580, 580/6, 581, 581/2. ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14.
V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljeni sum - ponovitvena nevarnost - begosumnost
Navedbe zagovornice A. A., da se bo obdolženec tudi s prostosti udeleževal postopka, ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj. Ne gre pritrditi zagovornicama B. B. in A. A., da sta priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti izključujoča. Ob tem zagovornica B. B. celo jasno pove, da bo obdolženec nedvomno zapustil Republiko Slovenijo v primeru izpustitve na prostost. Takšna pritožbena navajanja niso pravilna, saj ne drži, da priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ne moreta biti podana hkrati. Če se namreč pri obdolžencu kaže nevarnost, da bo pobegnil, je lahko hkrati podana tudi nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Tako ni dvoma, da sta oba priporna razloga podana v sferi vseh treh obdolžencev.
postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - začasna ureditev stikov - omejitev stikov - začasna določitev preživnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje otroka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da okoliščin, ki bi vplivale na odločitev o omejitvi stikov ni, kot tudi ne okoliščin, ki bi terjale takojšnjo odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/1, 407/4, 407/5, 407/5-1. KZ-1 člen 208.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti dolžnika - ovire za odpust obveznosti - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje zatajitve - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - pogojna obsodba
Ni odločilno, da je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, ne pa kazen. Oboje je kazenska sankcija za storjeno kaznivo dejanje in oboje je ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP tako po zapisu te določbe kot po njenem smislu.
Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.
SZ-1 člen 110. DZ člen 109. ZNP-1 člen 10, 10/2, 19, 19/2, 42.
določitev najemnika neprofitnega stanovanja - izselitev zakonca - potrebe otroka - potrebe zakonca - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - grožnje - alkoholizem - ustavitev kazenskega postopka - premoženjske razmere - prihranki - razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - predmet pravnega varstva - ugovor stvarne pristojnosti - rok za ugovor o nepristojnosti
Razloge, zakaj je za najemnico neprofitnega stanovanja v obravnavani zadevi treba določiti predlagateljico in ne nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje odlično strnilo v 58. točki obrazložitve: Pričakovanje nasprotnega udeleženca, da ostane najemnik stanovanja, ob tem, ko je s svojim nasilnim vedenjem povzročil stanovanjski problem, in ob tem, ko si prisvaja vse koristi premoženja, ki sta ga s predlagateljico ustvarila skupaj, in na ta način predlagateljici preprečuje ali vsaj znatno otežuje, da si iz njega zagotovi stanovanje, primerljivo tistemu, ki ga zase pričakuje sam, ne more uživati pravnega varstva.
ZD člen 128, 128/1, 214. ZSVarPre-E člen 9, 9/1, 9/2, 9/3.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - omejitev dedovanja - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - višina vračila - denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - uporaba posebnih predpisov - valorizacijske obresti - vsebina sklepa o dedovanju - ugotavljanje dejanskega stanja
Mnenje in sklep VSRS, na katera se sklicuje pritožnica, sta nastala v času, ko omejitev dedovanja za varstveni dodatek in denarno socialno pomoč še ni bila urejena s posebnim predpisom (9. člen ZSVarPre-E). Pomembni razlikovalni okoliščini sta še, da je v primeru, ki ga je obravnavalo VSRS, omejitev dedovanja nastopila zaradi plačevanja institucionalnega varstva (in ne zaradi prejete denarne socialne pomoči, ki je namenjena socialno najranljivejšemu delu prebivalstva) in da je bila v obdobju, v zvezi s katerim je VSRS odločalo, zelo visoka inflacija.
Predlagatelji so pred istim prvostopenjskim sodiščem že vložili vsebinsko podoben predlog, ki ga je sodišče zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa. Tisti sklep je bil po njihovem napačen, vendar so pojasnili, da se zoper njega ne pritožujejo, pač pa vlagajo nov predlog. Menili so, da to lahko storijo, ker pri zavrženju ne gre za meritorno (tj. vsebinsko) odločitev o njihovem pravovarstvenem zahtevku. To pravno stališče pa je napačno. Nevzdržno bi bilo, da bi isti predlagatelj lahko uveljavljal sodno varstvo enake vsebine, vse dokler mu enkrat ne bi uspelo.
ugoditev pritožbi - plačilo sodne takse - očitno neutemeljena zahteva - izločitev sodnika - odločba o glavni stvari
Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 6922/2024 z dne 11. 12. 2024 zagovornici obdolžene A. A. po tarifni številki 7402 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) naložilo plačilo sodne takse v višini 125,00 EUR zaradi vložitve očitno neutemeljene zahteve za izločitev sodnice.
Odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep, s katerim je zagovornici naloženo plačilo sodne takse, je zato preuranjena, razloge za odločitev, da se zahteva za izločitev sodnice zavrže, pa bo podalo v obrazložitvi sodbe, s katero bo odločilo o glavni stvari.
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženec) izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
URS člen 14, 22. OZ člen 179. ZPP člen 7, 214, 358, 358/5, 358/6. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - preiskovalno načelo
Višina povprečne neto plače, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je le orientir, slednjega pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, ne glede na to, da je prisojene zneske zaokrožilo.
Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo celotna prisojena odškodnina (31.900,00 EUR oziroma 21,44 povprečnih neto plač v času sojenja) ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ).
OZ člen 352, 367, 367/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 129. ZD člen 41. URS člen 125. ZS člen 3.
odškodninska odgovornost delavca - pravnomočna kazenska sodba - absolutni zastaralni rok - učinkovito sodno varstvo - pravica dostopa do sodišča - oprostilna kazenska sodba - začetek teka roka - vodilni delavec - napotitev oškodovanca na pravdo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo.
Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.
Namen desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 je izključno v tem, da eden od staršev zakonsko določen dodaten odmerni odstotek, ob sporazumnem dogovoru, dejansko koristi. Tožnik je do priznanja dodatnega odmernega odstotka upravičen, ker odmernega odstotka ni koristila mati in sta se s tožnikom o načinu koriščenja tudi sporazumela.
ustavitev pravdnega postopka in nadaljevanje v nepravdnem postopku - popis in cenitev zapustnikovega premoženja - neplačilo predujma - pravica do dedovanja - pravica do sojenja v razumnem roku - obseg zapuščine - vrnitev v zapuščino
Tožnici je bila v zapuščinskem postopku že dana možnost doseči popis premoženja, vendar se je tej pravici z neplačilom predujma odrekla, v ZD pa ni podlage, da bi jo lahko ponovno uveljavljala v zapuščinskem postopku. Pri tehtanju pravice do dedovanja in pravice do sojenja v razumnem roku v konkretnem primeru prevlada slednja, saj je bilo uresničevanje dedne pravice tožnici že omogočeno v zapuščinskem postopku, pa je ni izkoristila.
vdovska pokojnina - datum začetka izplačevanja - starostna pokojnina - smrt zavarovanca
Za razsojo je ključno, da je tožnica poleg svoje že priznane pravice do starostne pokojnine, upravičena še do dela vdovske pokojnine. Gre torej za vdovsko pokojnino (oziroma njen del). V tem primeru je ključno, od kdaj dalje se izplačuje vdovska pokojnina (oziroma njen del). V tej zadevi se tožnici del vdovske pokojnine izplačuje od prvega dne po smrti zavarovanca.
Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.