Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja.
Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.
Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.