varstvo in vzgoja otroka - spremenjene razmere - pravni interes za pritožbo
V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - osebni stiki z otrokom - spolno nasilje - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - prepoved stikov z otrokom - pomajkljivosti sodbe - obseg in način izvajanja stikov - določenost izreka sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je v postopku izhajalo iz predpostavke, da so utemeljeni očitki spolne zlorabe in je glede na to - s pomočjo strokovnjakov - ugotavljalo, ali so stiki zaradi tega za deklico tako psihično obremenjujoči, da jih je treba v celoti prepovedati. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, da deklice stiki z očetom, ki potekajo pod nadzorom centra za socialno delo, ne ogrožajo in zanjo niso psihično obremenjujoči. Ker pa v izreku odločbe termini stikov niso določeni, je izrek tako pomanjkljiv, da odločbe ni mogoče preizkusiti.
Dolžnik svojemu ugovoru res ni priložil potrdil o plačilu, vendar pa v ugovoru smiselno trdi tudi, da storitve, zaračunane v računu, niso bile v celoti opravljene. Natančnejšega ugovora dolžnik, glede na to, da v računu opravljene in zaračunane storitve niso specificirane, ni mogel podati. Prav tako pa ob tako nespecificiranem računu ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava, to je Odvetniške tarife, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje.
Posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi.
Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.