Upnik je v svojem predlogu navedel, da razširja svoj predlog za izvršbo še z izvršbo na nepremičnino dolžnika. Upoštevaje 30. čl. ZIZ, ki določa sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve, bi bilo sicer pravilneje, če bi upnik kot sredstvo izvršbe predlagal prodajo nepremičnine dolžnika, namesto da je uporabil termin "izvršba na nepremičnino", vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz upnikovega predloga nedvoumno izhaja, katero novo sredstvo izvršbe je ta predlagal. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik navesti, naj sodišče dovoli in opravi izvršbo tako, da opravi rubež nepremičnine, jo vrednostno oceni, zatem proda in mu iz pridobljene kupnine izplača znesek do višine njegove terjatve, pa presega vsebino predloga po 40. čl. ZIZ, saj ta od upnika ne zahteva, da v njem navaja tudi posamezna izvršilna dejanja.
Morebitna napaka v oceni, ki jo je podal izven pravde B.P., ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, iz tega razloga pa je tudi sklicevanje tožene stranke na to morebitno napako neupoštevno. Res se je izvedenec I.K. v delu mnenja skliceval na ugotovitve in višino uporabnine, ki jo je ugotovil B.P., vendar pa je očitno do teh svojih ugotovitev prišel po lastnih zapažanjih in na njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi oprlo sodbo.