Sodišče ustavi izvršbo le, če upnik ne predlaga ponovnega rubeža v roku enega leta od dneva neuspešnega rubeža, neuspešen rubež pa je, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, le tisti rubež, pri katerem se ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe oz. zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve. Ni pa neuspešen tudi rubež, ki sploh ni bil opravljen, ker izvršitelj v dolžnikovo stanovanje iz katerega koli razloga sploh ni mogel vstopiti in rubeža opraviti.
Tu obrazložitev, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve, ker je lastnik poslovnega prostora Občina I. in ne tožeča stranka kot koncesionar, ne more držati. Položaj je povsem podoben položaj pri cesiji terjatve. Po 2. odst. 440. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Položaj koncesionarja, torej tožeče stranke, je v konkretnem primeru podoben položaju prevzemnika pri cesiji terjatve, položaj Občine I. pa enak kot položaj odstopnika pri cesiji terjatve, tožena stranka pa nastopa kot dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka zoper toženko iz naslova najemnine za poslovni prostor uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I., je upoštevajoč navedeno določilo 440. člena ZOR, tožena stranka upravičena tudi zoper tožečo stranko uveljavljati nasprotno terjatev iz naslova investicij za isti poslovni prostor, seveda le do zneska zahtevka iz tožbe.