Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira.
Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Kdaj je ravnanje države protipravno in ne pomeni le omejitve človekovih pravic, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih, temveč gre za poseg, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, je odvisno od presoje vseh okoliščin primera. Kakšni so bili pogoji med odvzemom prostosti, se namreč vrednoti celostno, ob upoštevanju skupnega učinka vseh pogojev, ki jih nudi za dostojno bivanje.
Čeprav drži, da je država tista, ki ima vpliv in dolžnost vplivati na pogoje, v katerih se prestajata pripor ali kazen, se pri oceni, ali so bili pogoji bivanja zaradi vročine nevzdržni, tehta, ali vsota vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi (npr. čas bivanja zunaj sobe, možnost hlajenja z vodo, možnost alternativne ventilacije, možnost premestitve v drugo sobo, možnost popravila pokvarjene tehnike itd.), zaporniku ali priporniku zagotavlja človeka vredno bivanje.
Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse.