Tožnika sta zaradi uredbe o državnem prostorskem načrtu v položaju dejanskih razlaščencev. V tej pravdi uveljavljata odškodnino. Sodišči sta jima to pravico odrekli, češ da nista izčrpala pravnih sredstev (sodišče prve stopnje je takšno sredstvo prepoznalo v Pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, pritožbeno sodišče pa, drugače, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja).
Vendar tožnika trdita, da sta razlastitveni poseg zaradi javnega interesa sprejela, državi pa očitata, da ni uredila njunega položaja razlastitvenih zavezancev ter ju je za nedoločen čas pustila brez slehernega pravnega sredstva. Ker nimata namena graditi, ju je absurdno siliti v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker odmena, ki jo uveljavljata v tej pravdi, ni v nikakršni zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne s postopkom za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, oziroma v navedenih postopkih ne bi mogla uveljavljati odškodninske terjatve, zadržek, da nista izčrpala pravnih sredstev, ni utemeljen.
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.
Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.
Preiskovalno dejanje hišne preiskave je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.
Osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 se ne nanaša na ravnanje oškodovanca v smislu, da bi moral v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode, temveč rok opredeljuje pogajalsko obdobje, v katerem naj bi se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca sporazumela sama, brez intervencije komisije. Če sporazuma ne dosežeta, mora oškodovanec na komisijo vložiti prijavo, pri čemer roka za njeno vložitev ni.