Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru zavarovanca toženke, najemodajalca cevi) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru tožnikovega delodajalca, najemnika cevi), bi kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje.
Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.
Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.
Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti.
Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.
Drugostopenjsko sodišče je odškodnino odmerilo v višini, ki za 2.000,00 EUR presega zavarovalno vsoto, pri čemer iz obrazložitve njegove sodbe ni razvidno, ali je tako odločilo zaradi presoje, da je - in iz katerih razlogov - ugovor pasivne legitimacije za znesek nad zavarovalno vsoto neutemeljen. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.
Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.
Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.
Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.